VSRS Sklep II Ips 876/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu glavnice v višini 1.324,47 EUR s pripadki (točka 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje), razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je (med drugim) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju 0001 Ig 2003/00402 z dne 15. 6. 2006 v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 1.324,47 EUR s pripadki, in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča). V tem delu je presodilo, da so tožnikove terjatve, ki so po izdanih računih zapadle v obdobju več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, zastarane. Zakonsko podlago tožbenega zahtevka je mogoče najti v določbah Obligacijskega zakonika (OZ) [prej Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)] in v določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki predvideva sprejem Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del s Tarifo za javno priobčitev glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98 in nasl.; Pravilnik). Iz Pravilnika izhaja, da gre za občasne mesečne terjatve, ki zastarajo v roku treh let od njihove zapadlosti, in sicer tako v primeru, ko toženka avtorska dela uporablja na podlagi sklenjene pogodbe s tožnikom, kot tudi v primeru, ko gre za njeno neupravičeno obogatitev, ki temelji na predpisih avtorskega prava.

2Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča, da tožnik vtožuje občasne terjatve, ki po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Navedbe revidenta

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je odločitev nižjih sodišč o zastaranju dela tožbenega zahtevka napačna. V tem delu velja splošni (petletni) zastaralni rok, saj je temelj tožbenega zahtevka v določbi 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR). Toženka je dela iz tožnikovega repertoarja uporabljala brez pravne podlage in mora povrniti korist od uporabe. Tožnik ni gospodarska pravna oseba. Razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati po 349. členu OZ (prej 374. členu ZOR).

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki [375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)], ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijsko sodišče se do trditev, s katerimi revident nasprotuje uporabi 349. člena OZ (prej 374. člena ZOR), ni posebej opredelilo, saj presegajo okvir revizijskega preizkusa (371. člen ZPP). Nižji sodišči namreč presoje nista opravili na podlagi pravila o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb niti nista zaključili, da je tožnik gospodarska pravna oseba. Revizijsko sodišče dodaja, da se je do tožnikovega statusa že opredelilo.(1)

7Odločitev nižjih sodišč po presoji revizijskega sodišča temelji na zmotni uporabi določbe prvega odstavka 347. člena OZ (prej prvega odstavka 372. člena ZOR) v skladu s katero terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali imajo vtoževane terjatve naravo občasnih terjatev ali ne. Občasna dospelost terjatev je namreč lahko ali dogovorjena ob sklenitvi pravnega posla ali določena na podlagi zakona.(2) Nižji sodišči se o obstoju dogovora med pravdnima strankama nista opredelili. O njem tudi ni mogoče sklepati na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v tem, da je tožnik izdajal račune za radijske sprejemnike, ki jih je imela toženka v prodajalnah (račune za javno priobčitev avtorskih del iz svojega repertoarja). Zaključek o občasni naravi vtoževanih terjatev sta sodišči zmotno sprejeli le na podlagi Pravilnika, ki ni zakonski akt.(3)

8ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Temu sta namenjeni predvsem določbi o dolžnosti sklepanja pogodb (159. člen ZASP) in o dolžnosti uporabnikov do obveščanja (160. člen ZASP). Ob praviloma pisnem (kar pa ni pogoj za veljavnost, 80. člen ZASP) prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP).(4) Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok,(5) mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR).(6)

9Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago,(7) mogoče najti v določbah OZ (prej ZOR) o neupravičeni obogatitvi (konkretneje v določbi 198. člena OZ, prej 219. člena ZOR, o uporabi tuje stvari v svojo korist). V tem primeru tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok, pri čemer ko je treba njegovo sklicevanje na Pravilnik upoštevati le v okviru izkazovanja višine koristi toženke.

10Odločitev o zastaranju (o občasni naravi spornih terjatev) je torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali je med pravdnima strankama obstajala pogodbena podlaga (pogodba, dovoljenje, licenca) za uporabo avtorskih del, ki vključuje Pravilnik. Takšno stališče ne odstopa od ustaljene prakse v podobnih zadevah, v katerih revizijsko sodišče sicer ni presojalo vprašanja zastaranja in je zato za utemeljitev sprejetih odločitev zadoščala že (splošna) navedba, da je podlago (takšnih) tožbenih zahtevkov mogoče najti tako v določbah ZASP kot tudi v določbah OZ (prej ZOR).(8)

11Nižji sodišči sta torej po obrazloženem zmotno uporabili materialno pravo. Ker je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo odločitve, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem sojenju (med drugim) upoštevati navedbe obeh pravdnih strank (tudi npr. navedbe toženke o obstoju ustnega dogovora s tožnikom) in najprej presoditi o morebitnem obstoju dogovora (dovoljenja, licence) za uporabo avtorskih del ter šele nato odločiti o ugovoru zastaranja spornih terjatev.

12Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 606/2007 z dne 9. 10. 2008.

Op. št. (2): Tako Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 347. členu Obligacijskega zakonika, str. 464.

Op. št. (3): Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U 1/86 z dne 9. 6. 1986 (Sudska praksa 8, leto 1986, str. 26) že sprejelo stališče, da (na področju intelektualne lastnine) s podzakonskim aktom ni mogoče določiti drugačnega zastaralnega roka.

Op. št. (4): Glej tudi Trampuž v Oman et al., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, komentar k omenjenim členom ZASP.

Op. št. (5): Ibidem, komentar k 58. in 59. členu ZASP, str. 173.

Op. št. (6): Primerjalnopravno je podobno stališče sprejelo Vrhovno sodišče Republike Hrvaške v odločbi II Rev-85/85 z dne 7. 11. 1985 (Pregled VSH 19, leto 1981, str. 220).

Op. št. (7): 168. in 170. člen ZASP predvidevata tudi možnost odškodninskih zahtevkov in zahtevkov za plačilo civilne kazni, vendar tožnik ni zatrjeval ustreznih predpostavk.

Op. št. (8): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 304/2008 z dne 22. 5. 2008, II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006, II Ips 511/2004 z dne 24. 5. 2006 in številne druge.