80. člen ZASP

80. člen ZASP res določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku vsebino pogodb o prenosu potrditi zgolj z njihovo predložitvijo. Še posebej, če (tako kot v obravnavani zadevi) ne gre za spor med imetnikom in avtorji, slednji pa tretjim osebam relevantne vsebine pogodb ne želijo razkriti. Ker lahko vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene izjave avtorjev primerno dokazno sredstvo. Pritožnica se ne sooči z razlogi sodišča o dokazni vrednosti predloženih „cue sheets“, ki temelji na ugotovitvi, da so bili ti sestavljeni na podlagi podatkov, ki so jih kontrolorji tožnice pridobili na način, da so za prepoznavo glasbenih del, predvajanih v trgovinah toženke, uporabili mobilno aplikacijo Shazam. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo ugovoru o nezanesljivosti aplikacije Shazam, s pomočjo katere so kontrolorji prepoznali, da naj bi toženka javno predvajala varovana glasbena dela iz repertoarja tožnice. In ugotovitve sodišča prve stop

Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe. Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo. Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasprot

Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.

Vključevanje tožnika v projekt z družbo in vedenje, da toženec s to družbo sodeluje, še ne pomeni, da se je dolžnik strinjal s tem, da toženec na to družbo prenese vse materialnopravne pravice in ji podeli ekskluzivno licenco. Iz pogodbe med pravdnima strankama namreč izhaja, da je bil kakršenkoli prenos na tretje osebe izrecno prepovedan. Ob takšni pisni obliki pogodbe, ki je seveda namenjena dokazovanju o vsebini pogodbe, ni mogoče zgolj na podlagi trditev toženca o vedenju in sodelovanju tožnika pri komuniciranju toženca z družbo sklepati, da je tožnik konkludentno dal dovoljenje na prenos materialnih avtorskih pravic in predelavo svojih avtorskih del. Zato sodišču ni bilo treba izvajati dokaznega postopka s strani toženca predlaganimi pričami in elektronskimi sporočili, ker ta ne more nadomestiti nesklepčnih trditev.

Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen. Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.

Bistvena značilnost prisilnega predpisa je, da učinkuje erga omnes, kar pomeni, da zavezuje obe pogodbeni stranki. Takšni so predvsem javnopravni predpisi, s katerimi so določene splošne dolžnosti in prepovedi. Sklep Vlade Republike Slovenije z 9. 6. 2011, s katerim je bilo organom državne uprave in njihovim posrednim proračunskim uporabnikom prepovedano sklepanje avtorskih pogodb s svojimi zaposlenimi, ne vsebuje določb, ki bi bile po svoji pravni naravi abstraktna in generalna pravna pravila, prav tako pa že iz njegove vsebine izhaja, da ima vpliv samo na organe državne uprave in njihove posredne proračunske uporabnike, pri katerih ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije, zato to ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ.

V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije. Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe.

Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila, je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

V skladu z 81. členom ZASP se v primeru, če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. Uporabljajo se objektivna merila, ki ustrezajo tržnim razmeram, opravijo se lahko tudi poizvedbe o podobnih plačilih na trgu. Ne gre torej za ugotavljanje običajne cene za uporabo fotografij tožnika v času, ko so bile objavljene, ampak za vprašanje, kakšno je bilo običajno plačilo za objavo primerljivih fotografij v primerljivih časopisnih medijih (tiskanih in spletnih) v primerljivem obdobju.

Pogodba je oblični pravni akt, ki ne vsebuje spornih in nejasnih določb glede roka dostave podatkov, zato interpretativno načelo „in dubio pro auctore“ ni uporabljivo.

K ustvaritvi avtorskega dela se lahko zaveže tudi pravna oseba. Z izročitvijo (primerka) avtorskega dela, avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela.

Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

Odločilno dejstvo, od katerega je odvisno odstopno upravičenje namreč ni to, ali je prišlo do morebitne delne neizpolnitve, marveč to, da iz delne neizpolnitve in ostalih okoliščin jasno izhaja, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Ustno založniško pogodbo (sporna določila) je treba razlagati v korist avtorja (in dubio pro auctore).

Če je bil posnetek zvokov (fonogram) izdan za komercialen namen, ali se njegov posnetek uporabi za javno priobčitev, je uporabnik dolžan vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Če radijska postaja javno priobči, to je: radiodifuzno oddaja komercialni fonogram, mora plačati nadomestilo. Tudi tisti, ki z radijskim sprejemnikom sprejema radijski program in ga potem predvaja javno, izpolni predpostavke po 1. odstavku 130. člena ZASP. Gre za t.i. sekundarno uporabo fonogramov. Zaradi tega je tudi takšna oseba dolžna plačati ustrezno nadomestilo proizvajalcu fonogramov. Ni pomembno, kje se nahaja sam radijski ali kakšen drug sprejemnik. Ta je lahko tudi v prostoru, ki ni namenjen javnosti. Odločilno je namreč, ali se fonogram predvaja tam, kjer je dostopen javnosti. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kole

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Ustrezna pravica je prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo kot za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo. Ista tarifa potem velja tudi za vse tiste uporabnike, ki ne plačajo nadomestila prostovoljno. Morebitni kršilci morajo plačati še civilno kazen. Civilna kazen je odmena za storjene kršitve v zvezi z uporabo fonogramov. Tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni.

V obravnavanem primeru, zaradi obstoja pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del na koncertih in javnih prireditvah, ni mogoče šteti, da kršitev dolžnosti sporočanja sporedov ter kršitev posredovanja vseh podatkov, potrebnih za izračun honorarja ne utemeljuje zaključka o kršitvi materialne avtorske pravice niti druge pravice avtorja. Civilna kazen zaradi svoje specifične ureditve, ki nakazuje na njeno preterično naravo penalne oziroma kaznovalne odškodnine, zastara pod pogoji, ki veljajo za odškodninske terjatve.

Pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, morajo biti sicer sklenjeni v pisni obliki. Gre za formo, določeno ad probationis, saj se sicer sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v korist avtorja. Kršitev načela obličnosti zato ne pomeni, da je razmerje nično, neveljavno oziroma brez učinka.

ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob praviloma pisnem prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila, ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR). Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbi 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi (o uporabi tuje stvari v svojo korist). V tem primeru tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok, pri čemer ko

Avtorske pogodbe morajo biti sklenjene v pisni obliki. V kolikor pa tožena stranka trdi, da bi iz okoliščin primera sodišče moralo sklepati, da je bilo dogovorjeno kaj drugače, s tem smiselno trdi, da naj bi bilo ustno dogovorjeno še kaj drugega. V tem primeru pa je treba uporabiti 2. odst. 80. člena ZASP, ki določa, da se sporne ali nejasne določbe posla (v tem primeru naj bi šlo za trditve o dogovorjenem višjem honorarju istega posla) razlagajo v korist avtorja. Pogodbe je potrebno razlagati tako, kot se glasijo, upoštevati pa je potrebno tudi skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava. Tožena stranka mora plačati akontacijo dohodnine od prisojenega zneska, ko bo izpolnila sodbo. Če pa tožena stranka pri izpolnitvi sodbe ne bo odvedla po zakonu obveznega plačila dohodnine, bo tedaj nastala tožnici škoda in bo za ta znesek, za katerega bi res morala ob letu plačati dohodnino, lahko zahtevala od tožene stranke. V trenutku sojenja pa ta škoda še ni nastala.

Ker založniška pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je treba vse sporne točke šteti v korist avtorja. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi od tožnika prejela soglasje (pisno ali konkludentno), da neprodane izvode prodaja posebej. Kljub temu da je tožena stranka dokazala, da je bilo običajno in da je to tožnik vedel, da so revijo prodajali tudi po posameznih mesecih, to še ne pomeni, da lahko reklamira in prodaja tožena stranka tožnikovo brošuro posebej.