159. člen ZASP

Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih. Nadomestilo je odmerilo v skladu s Skupnim sporazumom o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006).

Po prvem odstavku 153. člen ZASP mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti tudi za stroške poslovanja. Ena od dejavnosti pa je, kot rečeno, tudi odkrivanje kršilcev. Stroški, ki kolektivni organizaciji z izvajalnem te dejavnosti nastajajo, pa so njeni poslovni stroški.

Ob dejstvu, da je med pravdnima strankama v predhodnem obdobju obstajal dogovor, in glede na to, da je tožnik v tem postopku oprl višino svojega zahtevka na (višjo) Tarifo 2007, bi za uspeh v pravdi moral trditi (in dokazati), da so se okoliščine, ki so bile ob sklenitvi pogodbe podlaga za dogovor o nižjem nadomestilu, bistveno spremenile, do te mere, da utemeljujejo plačilo skoraj še enkrat višjega nadomestila, česar pa ni zmogel. Ker tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj v pogodbi sprejeta merila ne odražajo več primernega nadomestila, je treba pri določitvi višine primernega nadomestila (oziroma običajnega nadomestila v smislu 81. člena ZASP) izhajati iz pogodbenega dogovora o odmernem odstotku v višini 3,85 % od toženčevih prihodkov.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife. Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Naravo takšnega sporazuma ima tako tarifa Pravilnika 1998, ki pa je bila s strani Ustavnega sodišča delno razveljavljena, v delu, ki se nanaša na komercialne radijske postaje pa se ne more uporabiti. V konkretnem primeru je namreč mogoče izračunati prihodke toženca. Za določitev višine avtorskega honorarja je zato potrebno izhajati iz določb ZASP.

V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da tožnik dolžnosti toženca, katere opustitev je sankcionirana kot prekršek, ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja. Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva. V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni.

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005. Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da skupni sporazum ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila tarife tožeče stra

Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti, ali obstojita 1) subjektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ki se odraža v istovetnosti pravdnih strank, in 2) objektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ki se v skladu s prevladujočo ekvivalenčno teorijo preverja z dveh vidikov: tožbenega predloga in dejanske podlage tožbenega petita.

V primeru, da je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, gre za občasne terjatve, ki v skladu s 1. odstavkom 347. člena OZ zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede na to, da ZASP glede tega nima posebnih določb, je namreč potrebno upoštevati določbo splošnega predpisa, to je OZ.

Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev.

ZTG GZS pri sklepanju SS ni bila nosilec pooblastila za zastopanje uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek oziroma točenja pijač in napitkov v diskotekah. Posledično SS za tovrstne uporabnike ni mogel ustvariti pravnih učinkov. Ker z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek / točenja pijač v diskotekah, tožeča stranka ni sklenila drugega SS, je zaključek o derogaciji Tarife pravno zmoten. V primeru dejavnosti diskotek oziroma točenja pijač v diskotekah, pravno podlago višini tožbenim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve in civilne kazni, tako še vedno predstavlja Tarifa. Tožeča stranka mora del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški terenskega preverjanja.

ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi poročanja o uporabi del ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

Ugotovljena dejstva v zvezi z uporabo glasbenih del, zlasti dejstvo, da toženec nikoli ni nasprotoval svoji obveznosti plačila, ki je bilo po višini sicer sporno in je tudi svojo zakonsko dolžnost obveščanja tožnika izpolnil, ne omogočajo zaključka o namerni kršitvi avtorske pravice ali kršitvi iz hude malomarnosti. Zato ni pogojev za izrek civilne kazni.

Temelj za odmero primernega nadomestila je zakonski, v smislu, da že zakon določa obseg veljavnosti skupnih sporazumov (šesti odstavek 157. člena ZASP), zakonske ovire predmeta sporazumne ureditve (četrti odstavek 157. člena ZASP), zapovedujejo enotnost tarif v neodvisnosti od dejstva (ne)sklenjenosti pogodbe (drugi odstavek 158. člena ZASP), ne nazadnje tudi prek ohranjanja monopola nad sankcijami, ki lahko zadenejo kršitelja (168. člen ZASP). Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanja med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

Zakonodajalec izrek civilne kazni predvideva zgolj za namerno storjeno kršitev avtorske pravice ali kršitev iz hude malomarnosti; do s tako stopnjo krivde izvršenih kršitev avtorske pravice pa ni prišlo.

V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanj

Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.

Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Skupnem sporazumu o višini nadomestil. Postopek pri Svetu poteka po določilih 157a in naslednjih členih ZASP in je namenjen razreševanju spornih vprašanj glede primernosti, določanja Tarife med osebami, ki za izvedbo postopka pred Svetom izkažejo pravni interes (drugi odstavek 157a člena ZASP). Sodišče, ki odloča v sodnem postopku pa uporablja materialno pravna določila ZASP v okviru presoje pravilne materialno pravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago Sveta. Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP namreč ne izhaja.