160. člen ZASP

Sodišče o civilni kazni odloči upoštevajoč vse okoliščine primera, od katerih je stopnja krivde le ena in ki ne narekuje nujno izreka kazni.

V obravnavanem primeru, zaradi obstoja pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del na koncertih in javnih prireditvah, ni mogoče šteti, da kršitev dolžnosti sporočanja sporedov ter kršitev posredovanja vseh podatkov, potrebnih za izračun honorarja ne utemeljuje zaključka o kršitvi materialne avtorske pravice niti druge pravice avtorja. Civilna kazen zaradi svoje specifične ureditve, ki nakazuje na njeno preterično naravo penalne oziroma kaznovalne odškodnine, zastara pod pogoji, ki veljajo za odškodninske terjatve.

ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob praviloma pisnem prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila, ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR). Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbi 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi (o uporabi tuje stvari v svojo korist). V tem primeru tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok, pri čemer ko

Iz določb ZASP-a ne izhaja zakonodajalčev namen, da imetniki avtorskih in sorodnih pravic v postopku izdaje dovoljenja za obvezno kolektivno upravljanje s temi pravicami varujejo svoj pravni interes, saj se v tem postopku presoja le, ali zainteresirana pravna oseba izpolnjuje zakonsko določene pogoje za kolektivno upravljanje, ta presoja pa ne obsega odločanja o materialnih avtorskih pravicah (posameznih) imetnikov pravic. Zakonodajalec je varstvo pravnih interesov imetnikov pravic predvidel skozi pravico članov (imetnikov pravic) izbranih kolektivnih organizacij do notranjega nadzora nad delovanjem kolektivne organizacije ter možnostjo imetnikov pravic, da ustanovijo novo kolektivno organizacijo.

Kolektivno upravljanje ni poseg v izključnost avtorske pravice kot take, in zato avtorju iz naslova samega avtorstva ne gre položaj stranskega udeleženca v postopku, v katerem državni organ odloča o dovoljenju za kolektivno upravljanje.

Toženec je v spornem obdobju uporabljal avtorske pravice subjektov, ki jih zastopa tožnik, v svojo korist, za katero je dolžan plačati nadomestilo.

Dolžnost pridobitve materialnih avtorskih pravic in plačila nadomestila za uporabo avtorskih del je eno temeljnih načel avtorskega prava. Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice.

Civilna kazen je sicer res po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določbo 3. odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika, ne more dogovoriti za denarne obveznosti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Vendar pa ob pojasnjeni trditveni podlagi tožbe ne gre za uveljavljanje civilne kazni zaradi zamude pri plačilu nadomestila, temveč prvenstveno za uveljavljanje tega zahtevka zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic (pravice do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP), ki so se v konkretnem primeru odrazile v naštetih kršitvah zakonskih pravil (razen že omenjenih tudi 21. člena in 1. odstavka 81. člena ter 153. člena, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic in plačila za uporabo – tudi v primeru ko gre za kolektivno upravljanje – avtorskih pravic). Kot izhaja iz povzete tožbene dejanske podlage, tožena stranka niti ni posredovala sporeda del in podatkov potrebnih za ugotovitev višine plačila, nato pa kljub pozivu tožeče stranke pred vložitvijo tožbe ni plačala ustreznega nadomestila zaradi uporabe avtorskih del. V takšnih primerih pa ob povedanem obstaja pravna podlaga tudi za civilno kazen (glej v teoriji: dr. Miha Trampuž: Kolektivno up