170. člen ZASP

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

S predlagano začasno odredbo upnika želita preprečiti zasičenje trga, zaradi katerega ne bi mogla prodati svojega prevoda. S tožbo, ki jo nameravata vložiti, pa želita preprečiti skazitev njunega dela - z oglaševanjem skupaj z imeni prevajalcev brez renomeja ter označevanjem, da sta prevajalca in avtorja dodatnega besedila. Zato se izkaže, da predlagana izdaja začasne odredbe ne more doseči svojega namena, saj nedenarne terjatve na preprečitev skazitve dela ne zavaruje.

V obravnavanem primeru ni bilo pogojev za takojšnjo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Upnik je ob sklicevanju na posebno zakonsko ureditev o varstvu in zavarovanju avtorske pravice konkretno opredelil terjatev, ki jo želi zavarovati, konkretiziral pravno relevantna dejstva o obstoju te terjatve in predložil dokaze za svoje trditve.

Dela industrijskega oblikovanja so stvaritve, ki imajo uporabno funkcijo. Zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva je ustvarjalni manevrski prostor pri teh delih zožen, pogosto prihaja do prevzemanja rešitev, ki je lahko tudi nezavedno. Merilo individualnosti je izpolnjeno le, kadar z izbiro elementov, ki jih vsebuje delo, avtor izvirno izraža svojo ustvarjalnost s tem, da svobodno in ustvarjalno opravlja izbiro tako, da oblika dela odraža njegovo osebnost, s čimer mu vtisne svoj osebni pečat. Merilu individualnosti ne morejo zadostiti sestavni elementi, za katere je značilna njihova tehnična funkcija, saj varstvo iz naslova avtorske pravice ne zajema idej.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v zvezi s kršitvijo modelov je 123. člen ZIL-1, v zvezi s kršitvijo avtorske pravice 170. člen ZASP, v zvezi z dejanji nelojalne konkurence pa splošna določba 272. člena ZIZ o zavarovanju nedenarne terjatve. Vsem navedenim pravnim podlagam je skupno, da mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji (kar v zvezi z zatrjevano kršitvijo modela in avtorske pravice pomeni izkaz verjetnosti, da je upnik imetnik pravice in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena). Poleg tega mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Seznanjeni uporabnik je v konkretnem primeru uporabnik čokoladnih lizik, ki pozna čokoladne lizike, ki so na voljo na trgu in je posebej pozoren na njihov videz in njegove posebnosti. To ni povprečni potrošnik,

Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.

Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).

Če bi bilo ugodeno predlagani začasni odredbi, nikoli več ne bi bilo mogoče dolžnici zagotoviti storitev nelinearnega oddajanja programov in nadomestiti posledic, ki bi nastopile za dolžnico. Upnici sta sami zatrjevali, da naj bi po njunem mnenju zadostovalo, da bi dolžnica prenehala s kršitvami in pristopila k resnim pogajanjem za sklenitev nove pogodbe. S tem sta upnici utemeljevali tudi dostopnost storitev na linearni ravni, in prepoved ponujanja dodatnih storitev (nelinearna distribucija). Tako že iz samih trditev v predlagani začasni odredbi veje interes, da naj bi upnici s predlagano začasno odredbo prisilili dolžnico k resnim pogajanjem v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe, kot je bila sklenjena za obdobje od leta 2016 do leta 2021. Takšnemu namenu upnic pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Ravnanje dolžnice ne more v očeh gledalcev vplivati na slabši upničin pravni položaj. Enako velja tudi za preskakovanje oglasnih sporočil, ki naj bi bilo izrecno prepovedano tudi v pretekli pogodbi. Vsi ti pritožbeni razlogi nakazujejo na sicer finančni vir upnic, ki pa ne izpolnjuje pogojev za nastanek težko nadomestljive škode. Upnici bosta lahko vedno nadomestili s

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

ZIZ, ki se za postopek uporabi na podlagi sedmega odstavka 170. člena ZASP, posebej ne ureja postopanja sodišča v primeru po izreku denarne kazni. Ker je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi izdalo po tožničinemu obvestilu (obvestilo o kršitvi začasne odredbe), je pritožničino pravico sodelovati v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno varovalo s tem, ko ji je omogočilo izjaviti se o tožničinemu obvestilu. Dolžnik se ima pravico seznaniti in opredeliti glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, pa se do njih v postopku še ni imela možnost izjaviti. To velja tudi za nova pravno pomembna stališča. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima pritožnica možnost nadzorovati vsebino spletne aplikacije. Pravilno je tudi stališče, da je bila pritožnica dolžna po začasni odredbi izkazati dodatno skrbnost in previdnost pri nadzoru vsebin na svoji platformi. Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi prepovedalo bodoče kršitve tožničine izključne pravice do retransmisije. Takšna obligacija ima naravo trajajoče obligacije. Pritožnici s prepovedjo prenašanja tekem v prihodnje ne morejo nastati neugodne posledice, če tudi sa

Upnica ni nikoli pridobila materialne avtorske pravice na konfiguratorju A.. Konfigurator A. pomeni implementacijo Y konfiguratorja na konfiguratorju A., ta pa je v imetništvu dolžnika. Implementacija Y konfiguratorja na konfiguratorju A. je videti podobna implementaciji konfiguratorja X. To pa v smislu kode programa in avtorskih pravic ne pomeni nič oziroma ne more biti podlaga za materialnopravno sklepanje, da je upnica pridobila tudi na spornem konfiguratorju materialnopravno upravičenje po 170. členu ZASP. A. je sistem, ki ga dolžnik trži kot splošno in univerzalno spletno aplikacijo.

Omemba 20-letnih izkušenj dela z "X." tiskalnimi napravami ni dejanje nelojalne konkurence. Lahko bi sicer bil vprašljiv zapis o omembi 20-letnih izkušenj, vendar ta ne kaže na povezavo dolžnice z upnico. Kupci v farmacevtski industriji, to so farmacevtske družbe, so profesionalne stranke in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za povezovanje dolžnice z upnico, pravilen. To dejstvo je zatrjevala upnica in sodišče prve stopnje ni odločilo izven njene trditvene popdlage. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da do okvare stroja ni prišlo le zaradi težav s črnilom ampak tudi zaradi neoriginalnih tesnil. Poudarilo je, da je bistveno naslednje, da iz servisnega poročila tudi ni izhajalo, da bi bil edini razlog težav pri okvari stroja neoriginalna tesnila in niti, da je bila dobaviteljica teh delov dolžnica. Sodišče je le materialnopravno sklepalo, da ne zadošča le opozorilo upnice, da so načrti avtorskopravno varovani. Vedno je treba namreč upoštevati tudi generalno klavzulo iz prvega odstavka 5. člena ZASP. Zgolj enoznačne oznake blaga tudi po oceni sodišče druge stopnje ne izpolnjujejo kriterija avtorskega dela. Povsem posplošeno je pritožbeno stal

Drži, da poseg v ugled in dobro ime lahko predstavlja težko nadomestljivo škodo. Da bi tovrstna škoda nastajala, pa ni izkazano že s tem, da dolžnik posluje na enak način kot prej in v javnosti domnevno ustvarja vtis, da je povezan z upnikom. Obstoj navedene povezave in dejstvo, da upnik ne more vplivati na poslovanje dolžnika, za izkazanost posega v ugled in dobro ime upnika, ki bi opravičeval takojšno regulacijo spornega razmerja, ne zadoščata. Upnik ni pojasnil, kako naj bi te okoliščine negativno vplivale na njegov ugled. Takšen poseg bi na primer utemeljevale okoliščine, ko bi dolžnikove storitve, ki bi jih javnost povezovala z upnikom, bile slabše kvalitete, ali če bi dolžnik sicer ravnal v smeri, ki bi razvrednotila upnikov koncept, tako da bi slednje morebiti utegnilo ime upnika in njegov ugled razvrednotiti. Zaradi izostanka negativnih posledic dolžnikovega poslovanja na ugled upnika zatrjevana težko nadomestljiva škoda v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana.

Pri presoji podobnosti znamke je odločilen celotni vtis.

ZASP jasno določa, da kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja pravice. Zakon ji daje procesno upravičenje, četudi ne uveljavlja lastnih pravic.

Poseg v delo je treba razumeti povsem stvarno, kot spremembo dela. Skazitev dela je vrsta posega v delo, torej manjša množica znotraj večje. Do takšnega sklepa pripelje že samo besedilo 19. člena ZASP.

Že pojmovno soavtor, ki je upravičen do uporabe avtorskega dela, ne more kršiti soavtorske pravice. Tudi sklenitev ustreznega dogovora med strankama glede delitve honorarja je lahko le predmet urejanja njunih pogodbenih razmerij in ne kršitev soavtorske pravice. Tožeča stranka bi morala, da bi bili izkazani pogoji glede nevarnosti oziroma, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, uveljaviti kršitev avtorske pravice kot nedenarno terjatev in ne (denarni) zahtevek na plačilo odškodnine.

Tudi ob evidentno izkazanih pogojih iz prvega odstavka 170. člena ZASP, brez verjetno izkazane ene od predpostavk iz drugega odstavka, zgolj sklicevanje na pravno nepriznano škodo (ki je lahko enormna), četrti odstavek 170. člena ZASP ne more biti podlaga za izdajo začasne odredbe. Drugačno pritožbeno stališče je pravno zmotno.

Ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj nikoli več ne bi mogla posneti filma po tem istem scenariju, niti kakšne neugodne posledice bo zaradi neposnetega filma utrpela, se glede na njene nekonkretizirane navedbe v smislu nastanka posledic, ki ji bodo nastale brez izdaje začasne odredbe, konkretne posledice, ki jih navaja tožena stranka, izkažejo za bolj neugodne. To velja zlasti upoštevaje, da je namen predvajanja filma obeleženje dvajsetletnice osamosvojitve Slovenije.

Zakon o avtorski pravici, ki je veljal v času sklenitve pogodb med upnikom in obema ansambloma, pravic proizvajalcev fonogramov ni urejal. Te pravice pa gredo skladno z določilom 2. odstavka 193. člena ZASP le tistim proizvajalcem fonogramov, posnetih v času veljavnosti ZAP, glede katerih ob uveljavitvi ZASP še ni preteklo 20 let, odkar so bili prvič posneti. Ker je ZASP stopil v veljavo 29. aprila 1995, to pomeni, kot pravilno opozarja drugi pritožnik, da fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 04. 1975, niso predmet varstva po ZASP.