59. člen ZASP

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena ZDDV-1).Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, d

Tožeča stranka je upravičena zgolj do tistega zneska, ki so ga uporabniki dolžni plačati za zakonito uporabo glasbenih del po Pravilniku iz leta 1998. DDV je tožeča stranka v skladu z ZDDV-1 dolžna odvesti državi za opravljene dobave blaga ali storitve. Zato lahko v primeru obstoja tako obdavčenih transakcij v dogovoru z uporabniki takšno obveznost ekonomsko prevali nanje s tem, da jim zaračuna vrednost nadomestila, povečano za odstotek DDV.

DDV kot izvajalec storitve in zavezanec za njegovo plačilo v svoje breme plača tožeča stranka, v kolikor z zavezancem za plačilo avtorskega honorarja nima dogovora o prenosu tega bremena nanj. Nesporno med strankama te pravde dogovora o prenosu bremena plačila DDV-ja s tožeče na toženo stranko ni, posledično čemur je sodišče prve stopnje, ko ni ugodilo zahtevku za plačilo DDV-ja tožene stranke tožeči, materialnopravno pravilno odločilo.

Trditveno in dokazno breme, da se je v poslovalnicah tožene stranke predvajala glasba, je na tožeči stranki (kolektivni avtorski organizaciji), da za uporabljena glasbena dela ne obstoja materialna avtorska pravica pa na toženi stranki (uporabniku).

Ker izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice, zatrjuje tožena stranka, je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstoja.

Tarifa iz Pravilnika 98 je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. Izjemo od pravila, da avtorska pravica vključuje premoženjske pravice avtorja, zatrjuje tožena stranka, zato je na njej breme dokazovanja, da za uporabljena avtorska dela materialna avtorska pravica ne obstaja.

Tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP, zato SAZAS varuje tudi male pravice tujih avtorjev. Dokazno breme, da neodrska glasbena dela, ki jih je javnosti priobčila, ne sodijo med zaščitena dela tožeče stranke, je na toženi stranki.

Dokazno breme, da je predvajal glasbo prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku. Toženec bi lahko uspešno ugovarjal, da je predvajal zgolj avtorsko nezavarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazal, da je javnosti priobčeval ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Pritožbeno stališče toženca, da je tožnik upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga zato pooblastijo sestrske organizacije – torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno. Pravilni način obračunavanja avtorskega honorarja je postopni način izračunavanja, saj je takšna razlaga določbe smiselna. V nasprotnem primeru bi namreč lahko prišlo do položaja, ko bi za prostor z višjo kvadraturo bilo potrebno plačati nižji prispevek kot za prostor z nižjo kvadraturo.

Tožnik bi moral na domnevno kršitev pravil o dokazovanju oziroma neuporabo domneve domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP opozoriti že v postopku na prvi stopnji.

Slovenska kolektivna organizacija daje uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela, avtor pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic niti v primeru, če se je odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku.

Čeprav sodišče prve stopnje ni naštelo in natančno opisalo vseh ponujenih in izvedenih listinskih dokazov, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni namreč bistveno naštevanje posameznih dokazov, pač pa ocena njihove vsebine in tehtanje njihove dokazne vrednosti. Glede na številnost predloženih listinskih dokazov zadošča, da se sodba sklicuje na priloge spisa. Uporabnik se lahko upre plačilu samo, če dokaže, da je javnosti predvajal še neobjavljena glasbena dela, glasbena dela, ki jih avtor lahko v skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP uveljavlja individualno, ljudsko glasbo in glasbena dela, pri katerih je od smrti njihovega avtorja že poteklo 70 let. Z indici kot posredno oziroma dokazno pomembnimi dejstvi, se praviloma dokazujejo trditve o negativnih dejstvih, o drugih dejstvih pa takrat, kadar jih ni mogoče dokazati neposredno.