VSRS Sklep II Ips 501/2009

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita v celoti:

- glede odločitve o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti v znesku 11.266,90 EUR;

glede odločitve o stroških pritožbenega in pravdnega postopka;

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnika z dne 25. 3. 2002 v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti v znesku 11.266,90 EUR. S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 25. 3. 2002 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.263,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke proti sodbi delno ugodilo in obrestni del tožbenega zahtevka od prisojene nepremoženjske škode razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke proti sklepu je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, pritožbi tožeče stranke zoper sodbo pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 1.251,88 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek za znesek 625,95 EUR zavrnilo. Posledično je spremenilo tudi stroškovno odločitev, tako da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 256,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 17,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka je zoper pravnomočen sklep o zavrženju tožbe pravočasno vložila revizijo in dodatek k reviziji. Uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep o zavrženju tožbe glede nepremoženjske škode spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu, tožeči stranki pa prisodi vse stroške postopka. Ne drži ugotovitev sodišč, da je bilo o vtoževanem zahtevku že pravnomočno odločeno. Tožnik je tožbo za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti vložil na podlagi uspešno zaključene obnove kazenskega postopka, terjatev pa utemeljil z določbami Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZKP) in splošnih predpisov o odškodninskem pravu. Ker sodišče teh določb ni uporabilo, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Okoliščina, da je bila na podlagi Zakona o popravi krivic (Ur. l. RS, št. 59/1996 s spremembami, v nadaljevanju ZPKri) v upravnem postopku izdana odločba o odškodnini, za izpodbijano odločitev ni pomembna, saj je tožnik še pred njeno izdajo vtoževal odškodnino na podlagi ZKP, odločanje o slednji pa sodi v sodno in ne upravno pristojnost. Zaradi navedenega je bila tožniku kršena tudi določba 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se nikoli ni strinjal s plačilom odškodnine po ZPKri, v tem smislu s toženo ni nikoli podpisal poravnave in ni prejel nobene odškodnine. O zahtevku bi moralo odločiti meritorno. Sodišče druge stopnje je zato zagrešilo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. V dodatku v reviziji se tožeča stranka sklicuje na odločbo II Ips 888/2006, v kateri je sodišče ob identičnem dejanskem stanju odločilo, da mora sodišče o zahtevku odločati meritorno.

4Sodišče je revizijo in dodatek k reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka s sodbo vojaškega sodišča v Zagrebu v letu 1963 obsojena na kazen zapora eno leto in šest mesecev, ki jo je odslužila, 26. 5. 1997 pa je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Med trajanjem sodnega postopka ji je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic z odločbo z dne 12. 12. 2000 priznala status bivšega političnega zapornika, priznala pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 22. 11. 1962 do 22. 5. 1964 in odločila, da se ji čas odvzema prostosti šteje v pokojninsko dobo dvojno. Sodišče je s sklepom z dne 9. 7. 2001 tožnikovi zahtevi za obnovo postopka ugodilo in obnovo dovolilo, nato pa na podlagi umika obtožbe s sklepom z dne 24. 10. 2001 postopek ustavilo in sodbo vojaškega sodišča razveljavilo, tožeča stranka pa je na tej podlagi 25. 3. 2002 vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Na podlagi zgoraj omenjene odločbe komisije je pred Slovensko odškodninsko družbo po uradni dolžnosti stekel postopek za odmero višine odškodnine, v katerem je bilo z odločbo z dne 17. 6. 2002 odločeno, da tožeči stranki pripada odškodnina v znesku 630.000 SIT.

7Vrhovno sodišče je v podobni zadevi(1) že pojasnilo, da je upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino (le) na podlagi takšnega priznanja. Le za to skupino upravičencev je za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo predvideno postopanje po ZPKri in Zakonu o skladu za poplačilo odškodnine vojnega in povojnega nasilja. Drugače pa je v primeru, ko takšna oseba, ki ji je bila odvzeta prostost na podlagi kazenske sodbe ali v zvezi s kazenskim postopkom, zahteva (tudi) spremembo pravnomočne obsodilne sodbe in njenih posledic na podlagi izrednega pravnega sredstva, bodisi po določbah veljavnega zakona o kazenskem postopku o izrednih pravnih sredstvih (406. do 428. člen ZKP), bodisi po določbah ZPKri o zahtevi za revizijo (prim. 21. člen ZPKri). Postopek obnove kazenskega postopka (po določbah ZKP) in revizijski postopek (po določbah ZPKri) sta, čeprav oba potekata pred sodiščem in lahko pripeljeta do enakega končnega rezultata tj. spremembe pravnomočne obsodilne sodbe, vendarle dve različni izredni pravni sredstvi, saj so za njuno uporabo predpisani drugačni zakonski razlogi(2), različne pa so tudi nekatere pravne posledice.

8Za obravnavani primer je glede na navedeno pomembna ugotovitev, da je bil v postopku obnove novi kazenski postopek pravnomočno ustavljen in sodba vojaškega sodišča, s katero je bila tožeča stranka obsojena na kazen zapora, razveljavljena. Za te osebe je v 538. členu ZKP določeno, da imajo pravico do povrnitve škode, pravico do rehabilitacije in druge pravice, ki gredo po določbah 538. do 546. člena ZKP osebam, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Iz določb 539. in 540. člena ZKP jasno izhaja, da je odločanje v tovrstnih odškodninah v sodni pristojnosti, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno tožeči stranki nuditi sodno varstvo in zatrjevano pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo presojati na podlagi določb XXXII. poglavja ZKP, ki predstavljajo pravni temelj za tovrstno upravičenje. Glede stališča sodišča druge stopnje, da sodna pot ni dovoljena že po določbi drugega odstavka 35. člena ZPKri(3), pa je pojasniti, da sklicevanje na navedeno določbo ni pravilno. ZPKri namreč v 35. členu z naslovom “UGODENA ZAHTEVA ZA REVIZIJO” ureja posledice zgolj za tisti primer, ko je upravičena oseba vložila zahtevo za revizijo po določbah ZPKri in je sodišče tej zahtevi ugodilo (ob pogojih in po postopku revizije, urejenem v 21. do 35. členu ZPKri), kar pa obravnavani primer ni.

9Ker sta sodišči zmotno presodili, da ni podana sodna pristojnost (prvi odstavek 18. člena ZPP), sta tožeči stranki odrekli pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da jo bo vsebinsko obravnavalo (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Ker je stroškovna odločitev, ki se nanaša na razveljavljen del odločitve, zajeta v odločitvah nižjih sodišč o vseh stroških pravdnega in pritožbenega postopka, ju je sodišče v celoti razveljavilo, odločitev o stroških revizijskega postopka, ki jih je priglasila tožeča stranka, pa pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej sklep II Ips 888/2006 z dne 26. 3. 2009.

Op. št. (2): Glej sodbo I Ips 297/1997 z dne 14. 1. 1999.

Op. št. (3): 35. člen ZPKri določa: „Odškodnina, ki je bila obsojencu že priznana kot upravičencu na podlagi določb tega zakona, izključuje zahtevek za povrnitev škode na podlagi ugodene zahteve za revizijo v isti kazenski zadevi.“