539. člen ZKP

Dolžnikova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ni izvzeta iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, saj se ne nanaša na predmete in prejemke, ki so po 79. in 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe oziroma na katere je po 102. členu ZIZ izvršba omejena (389. člen ZFPPIPP). Čeprav je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo zadoščenje in je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, to še ne utemeljuje sklepanja, da je takšna odškodninska terjatev (vselej) izvzeta iz pravnega prometa oziroma da je ni dopustno odstopiti s pogodbo (417. člen OZ). Ker se odškodnina izraža v premoženjski vrednosti, to nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Presoja, ali je takšna terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe (in dedovanja), je zato odvisna od vprašanja, ali oziroma kdaj se je v zadostni meri materializirala, da je izgubila osebno naravo in postala premoženjska. Takšno pretvorbo terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je predvidel tudi zakonodajalec, ki pa jo je vezal (šele) na priznanje s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ). Ustavno sodišče je presodi

Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.

Treba je izhajati iz namena 27. člena Zakona o državnem odvetništvu, ki je v tem, da se zaradi razbremenjevanja dela državnega zastopnika (pa tudi sodišč) išče rešitev spornih razmerji že pred uvedbo pravdnega postopka. Temu je bilo v konkretnem primeru z interakcijo, ki je pred uvedbo pravdnega postopka potekala, zadoščeno.

Nižji sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je bil zatrjevan nezakonit odvzem prostosti vzrok za kasnejšo uvedbo kazenskega postopka zoper tožnika. Njuno stališče, da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka, je tožniku nesorazmerno otežilo učinkovito uveljavljanje pravice do povračila škode. V okoliščinah konkretnega primera je ustavno skladna razlaga četrtega odstavak 542. člena ZKP takšna, da se prvi odstavek 539. člena ZKP v primerih nezakonitega odvzema prostosti smiselno uporabi tako, da pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožnik obtožbe pravnomočno oproščen. Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da se v primeru, ko bodisi zaradi protipravnega zasega bodisi zaradi neskrbne hrambe zaseženega vozila nastane škoda njegovemu zakonitemu uporabniku, aktivna legitimacija takšnemu uporabniku v odškodninskemu sporu na podlagi 26. člena Ustave ne prizna.

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali se določba četrtega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku o smiselni uporabi določb 32. poglavja istega zakona, torej tudi določbe prvega odstavka 539. člena o pričetku teka zastaranja, nanaša tudi na 3. točko prvega odstavka 542. člena zakona in - aktivne legitimacije uporabnika vozila za škodo, ki jo predstavljajo stroški popravila vozila in stroški uporabe nadomestnega vozila.

Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi nezakonitega odvzema prostosti avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi. Sodišče prve stopnje je za materialnopravno izhodišče pravilno vzelo določbo 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP, ki določa, da ima pravico do povrnitve škode tisti, komur je bila neutemeljeno odvzeta prostost zaradi napake ali nezakonitega dela organa. Četrti odstavek istega člena v postopku za povrnitev škode predvideva smiselno uporabo določb XXXII. poglavja ZKP, med katerimi je tudi določba 1. odstavka 539. člena ZKP, ki začetek teka triletnega zastaralnega roka veže na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe. Omenjena določba je lex specialis v razmerju do določb OZ, ki urejajo zastaranje odškodninske terjatve. Zaradi navedenega razmerja med zakonoma je bilo treba najprej presoditi, ali ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje uporabo določbe 1. odstavka 539. člena ZKP glede začetka teka zastaranja. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi določba prišla v poštev zgolj v primeru neupravičene obsodbe, ko je storilec pravnomočno obsojen, po odločanju o ob

ZPP v 274. členu natančno in taksativno našteva procesne predpostavke za vložitev tožbe. Med njimi ne navaja sprožitve postopka pred državnim pravobranilstvom. Poleg tega določba 2. odstavka 539. člena ZKP ne predvideva sankcije za opustitev postopka pred državnim pravobranilstvom. Niti ZKP niti ZPP torej ne določata, da bi opustitev predhodnega postopka pred pravobranilstvom imela kakršnekoli posledice. Ker zavrženje tožbe zaradi opustitve predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu predstavlja resen poseg v pravico do sodnega varstva, bi morala biti sankcija (zavrženje) izrecno določena. Ker ni, predhodni postopek ni procesna predpostavka.

Okoliščina, da se tožnik ni v skladu z 2. odstavkom 539. člena ZKP s svojo zahtevo obrnil na državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine, ni razlog za zavrženje tožbe.

Oškodovanec si mora prizadevati (stopnja običajne skrbnosti), da izve za okoliščine, ki mu omogočajo vložiti odškodninski zahtevek in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov. Iz lastnih navedb tožnika tako izhaja, da je že dne 28. 7. 1995, ko mu je policija požela nasad konoplje, vedel za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko vložil odškodninsko tožbo.

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino (le) na podlagi takšnega priznanja. Le za to skupino upravičencev je za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo predvideno postopanje po ZPKri in Zakonu o skladu za poplačilo odškodnine vojnega in povojnega nasilja. Drugače pa je v primeru, ko oseba, ki ji je bila odvzeta prostost na podlagi kazenske sodbe ali v zvezi s kazenskim postopkom, zahteva (tudi) spremembo pravnomočne obsodilne sodbe in njenih posledic na podlagi izrednega pravnega sredstva, bodisi po določbah veljavnega zakona o kazenskem postopku o izrednih pravnih sredstvih (406. do 428. člen ZKP), bodisi po določbah ZPKri o zahtevi za revizijo (prim. 21. člen ZPKri).

Ker gre za oporočno dedovanje terjatve za plačilo odškodnine in ker ne gre za posebno premoženjsko (zapuščinsko) maso, za katero ne bi veljali splošni predpisi o dedovanju, sklep o dedovanju pa je že pravnomočen, ni nujno prepustiti sodišču v zapuščinskem postopku odločitev o tem, kdo bo dedoval to terjatev. Ni razloga, ki bi govoril za to, da se ponovno ugotavljanje dedičev prepusti naknadnemu zapuščinskemu postopku.

Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih, zastaranje pa ne teče, dokler traja postopek pri državnem pravobranilstvu. Tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti je (upoštevaje zadržanje) zastarala 3. 3. 2003. Z vložitvijo tožbe dne 23. 9. 2003 se zastaranje ni pretrgalo, saj tožba ni bila pravočasna.

Vtoževani izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe predstavlja kasneje najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče ne more razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.

Naša procesna ureditev (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Ker v ZKP ni določb o nepremoženjski škodi zaradi neutemeljeno odvzete prostosti in odškodnini zanjo, se v sodni praksi o teh vprašanjih presoja po kriterijih 179. člena OZ. To pomeni, da prihajajo v poštev objektivno subjektivna merila, enako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode. Na odmero pravične odškodnine vplivajo dolžina trajanja pripora, teža in narava očitanega kaznivega dejanja, ugled, ki ga je oškodovanec užival, odnos okolja, objava podatkov priprte osebe v medijih in druge okoliščine, ki so vplivale na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa ne plačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Obresti so namreč po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino na podlagi takšnega priznanja.

Odškodnina zajema vse škodne posledice, ki izvirajo iz oškodovančeve osebnosti in so posledice neupravičenega odvzema prostosti. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba vračunati znesek, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo na podlagi ZPKri. ZPKri napotuje na upoštevanje Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ta pa v 5. členu izrecno določa, da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje žrtev vojnega nasilja. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da lahko oškodovanec, če z Državnim pravobranilstvom ne pride do sporazuma, s tožbo uveljavlja tudi višjo odškodnino in tudi takšne oblike škode, ki jih v postopku pred Državnim pravobranilstvom ni uveljavljal.

Ponudbe za poravnavo, ki je dana zgolj za izvensodno poravnavo in je časovno omejena (15 dni), ni možno šteti za pripoznavo dolga, ki bi prekinila tek zastaralnega roka.

Ker je sodno varstvo za povrnitev škode skladno s prvim odstavkom 540. člena ZKP zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti tako v primeru, ko v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno, kot tudi v primeru zavlačevanja predhodnega postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožbo v upravnem sporu zavrglo.

Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.

Tožnik ni bil stranka postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, zato mu sodišče ni bilo dolžno vročati sodbe, s katero je bila obdolženka oproščena obtožbe. Tako tudi začetek zastaranja pravice do povrnitve škode ni vezan na vročitev sodbe tožniku.