540. člen ZKP

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zakon o kazenskem postopku ureja le temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, za odmero odškodnine (po posamičnih oblikah) pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, torej Obligacijski zakonik. Glede odškodnine zaradi izgube dohodka, ki je sicer v vzročni zvezi s priporom, je zato treba 1. točko 27. člena Zakona o dohodnini navezati na 5. točko 27. člena, ki načeloma izključi vse odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek, torej tudi tiste, ki so povezane z odškodninami, ki so v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom.

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino (le) na podlagi takšnega priznanja. Le za to skupino upravičencev je za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo predvideno postopanje po ZPKri in Zakonu o skladu za poplačilo odškodnine vojnega in povojnega nasilja. Drugače pa je v primeru, ko oseba, ki ji je bila odvzeta prostost na podlagi kazenske sodbe ali v zvezi s kazenskim postopkom, zahteva (tudi) spremembo pravnomočne obsodilne sodbe in njenih posledic na podlagi izrednega pravnega sredstva, bodisi po določbah veljavnega zakona o kazenskem postopku o izrednih pravnih sredstvih (406. do 428. člen ZKP), bodisi po določbah ZPKri o zahtevi za revizijo (prim. 21. člen ZPKri).

Ker gre za oporočno dedovanje terjatve za plačilo odškodnine in ker ne gre za posebno premoženjsko (zapuščinsko) maso, za katero ne bi veljali splošni predpisi o dedovanju, sklep o dedovanju pa je že pravnomočen, ni nujno prepustiti sodišču v zapuščinskem postopku odločitev o tem, kdo bo dedoval to terjatev. Ni razloga, ki bi govoril za to, da se ponovno ugotavljanje dedičev prepusti naknadnemu zapuščinskemu postopku.

Pravica do povrnitve škode zastara v treh letih, zastaranje pa ne teče, dokler traja postopek pri državnem pravobranilstvu. Tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti je (upoštevaje zadržanje) zastarala 3. 3. 2003. Z vložitvijo tožbe dne 23. 9. 2003 se zastaranje ni pretrgalo, saj tožba ni bila pravočasna.

Naša procesna ureditev (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Ker v ZKP ni določb o nepremoženjski škodi zaradi neutemeljeno odvzete prostosti in odškodnini zanjo, se v sodni praksi o teh vprašanjih presoja po kriterijih 179. člena OZ. To pomeni, da prihajajo v poštev objektivno subjektivna merila, enako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode. Na odmero pravične odškodnine vplivajo dolžina trajanja pripora, teža in narava očitanega kaznivega dejanja, ugled, ki ga je oškodovanec užival, odnos okolja, objava podatkov priprte osebe v medijih in druge okoliščine, ki so vplivale na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa ne plačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Obresti so namreč po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino na podlagi takšnega priznanja.

Tožnik je bil priprt in zaprt v skupnem trajanju 3 leta, 1 mesec in 6 dni. V času sojenja na prvi stopnji, to je maj 2008, je znašala povprečna neto plača 882,94 EUR. Tako se izkaže, da je tožnik v tej zadevi prejel 13,32 povprečnih plač. Ker so podobni primeri bistveno višji, je bilo treba prisojeno odškodnino 10.000,00 EUR zvišati kar za 5-krat, tako da sedaj znaša primerna odškodnina namesto 50.000,00 EUR oziroma zvišano za 40.000,00 EUR. Kot je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče, je pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe določena sicer v ZOR, razen kolikor je določena v ZKP.

Odškodnina zajema vse škodne posledice, ki izvirajo iz oškodovančeve osebnosti in so posledice neupravičenega odvzema prostosti. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba vračunati znesek, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo na podlagi ZPKri. ZPKri napotuje na upoštevanje Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ta pa v 5. členu izrecno določa, da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje žrtev vojnega nasilja. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da lahko oškodovanec, če z Državnim pravobranilstvom ne pride do sporazuma, s tožbo uveljavlja tudi višjo odškodnino in tudi takšne oblike škode, ki jih v postopku pred Državnim pravobranilstvom ni uveljavljal.

Ponudbe za poravnavo, ki je dana zgolj za izvensodno poravnavo in je časovno omejena (15 dni), ni možno šteti za pripoznavo dolga, ki bi prekinila tek zastaralnega roka.

Ker je sodno varstvo za povrnitev škode skladno s prvim odstavkom 540. člena ZKP zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti tako v primeru, ko v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno, kot tudi v primeru zavlačevanja predhodnega postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožbo v upravnem sporu zavrglo.

Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.

Po prvem odstavku 35. člena ZPKri imajo upravičenci, ki so zoper obsodilno kazensko sodbo uveljavili revizijo (21. do 34. člen ZPKri), in z njo uspeli, pravico do povrnitve škode po določbah 538. do 546. člena ZKP, in ne le do odškodnine po ZSPOZ. Po tretjem odstavku 5. člena ZPKri so upravičenci po ZSPOZ osebe, ki so po tem zakonu pridobile status političnega zapornika, niso pa uveljavile navedenega pravnega sredstva.

Odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti se v sodni praksi praviloma določa kot enotna odškodnina za eno obliko škode. Toda v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnem trpljenju zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, se prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.