VSL sodba II Cp 2879/2011

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in dopolnilno sodbo se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I. izreka) ter v celoti dopolnilna sodba.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje
a) v točki II. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek:
„Tožena stranka D. V. je dolžna tožeči stranki J. V.st. plačati znesek 5.959,49 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 1.428.132,00 SIT od 20. 12. 2006 do vključno 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.959,49 EUR od 01. 01. 2007 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“
zavrne.
b) v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi, zviša za 1.005,80 EUR (torej skupaj na 2.782,28 EUR).

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti 555,75 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi stroške odgovorov na pritožbi.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo, ki jo je izdalo 15. 03. 2010, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njenem idealnem deležu do ½ pri nepremičnini, ki je predmet pogodbe o prodaji in nakupu nepremičnine z dne 19. 12. 2003, sklenjene med pravdnima strankama kot kupcema in Z. d.d. Novo mesto kot prodajalko, in sicer apartmaju z oznako A11 – 3 v izmeri 38,07 m2, ki se nahaja v sklopu turistično-stanovanjskega naselja G. na otoku Pagu v Republiki Hrvaški, ki ga v naravi sestavljajo apartma v izmeri 33,67 m2 in loggia v izmeri 4,4 m2, z dvoriščem in s pripadajočim zemljiščem ter pravico uporabe pripadajočega vrta v izmeri 20 m2, vknjižila lastninska pravica v korist tožnika do celote (točka I. izreka). Z isto sodbo je sodišče delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi naložilo, da plača tožeči stranki znesek 5.959,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2006 dalje do plačila (točka II. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njeni pravdne stroške v višini 1.776,48 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka III. izreka).

2Isto sodišče je z dopolnilno sodbo z dne 28. 01. 2011 odločilo, da se podredni tožbeni zahtevek nad zneskom 5.959,49 EUR zavrne.

3Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki, zoper dopolnilno sodbo pa tožeča stranka.

4Tožeča stranka pritožbo zoper sodbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V bistvenem navaja, da sodišče o lastniškem razmerju glede nepremičnega premoženja, ki se nahaja v Republiki Hrvaški, ne bi smelo odločati in bi moralo zadevo odstopiti v reševanje temu sodišču. Če pa je sodišče že odločalo o tožbenem zahtevku, bi moralo uporabiti hrvaško materialno pravo, saj se nepremičnina nahaja v Republiki Hrvaški. S sodbo sodišče ni v celoti odločilo v postavljenem tožbenem zahtevku. Tako predmet posojila ni bil zgolj znesek 5.959,49 EUR, pač pa znesek 13.742,00 EUR. Posojilo ni bilo v delu vrnjeno pritožniku, pač pa tretji osebi A. V., pri čemer pritožnik denarja od nje ni prejel, niti ga ona zanj ni prejela. Iz tega razloga bi bilo potrebno ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku. Meni, da je nepravilna tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je z zahtevkom glede povračila posojila uspel oziroma bi moral uspeti, v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem pa je zadevo potrebno odstopiti v reševanje sodišču te države.

5V odgovoru na pritožbo, ki jo je vložila tožena stranka, slednja predlaga, da sodišče pritožbo zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Tožena stranka vlaga pritožbo zoper točko II. in III. izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži tudi povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke z obrestmi, oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je že med postopkom na prvi stopnji opozorila, da glede sporov v zvezi s skupnim premoženjem velja nujno sosporništvo. V tej zadevi gre za skupno premoženje nekdanjih zakoncev, saj gre za dolg (pasivo) v zvezi s skupnim premoženjem. Oba nekdanja zakonca sta zato nujna sospornika glede tega dolga. Opozarja na izpovedbo tožnika, ki kaže, da je posodil denar, ki je skupno premoženje njega in njegove soproge A. V.. Tudi glede sosporništva na aktivni strani je potrebno ugotoviti, da so skupni lastniki oziroma imetniki vedno nujni sosporniki. Že med postopkom na prvi stopnji je tožena stranka opozorila na dejstvo, da tožeča stranka sploh ni postavila trditvene podlage glede podrednega zahtevka. Tako ni navedla, zakaj naj bi bila tožena stranka ta denar dolžna plačati. V točki IV., kjer je tožeča stranka prvič sploh omenila posojilno pogodbo z dne 19. 12. 2003, ni navedla ničesar v zvezi z domnevno dolžnostjo tožene stranke glede vrnitve posojila, ampak je navajala samo dejstva, na podlagi katerih je dokazovala, da je bila dejanski kupec celotne nepremičnine tožeča stranka in da je bila posojilna pogodba sklenjena samo v zavarovanje kasnejšega prenosa lastninske pravice. Sodišče sicer ni vezano na pravno presojo oziroma pravna naziranja, ki jih med postopkom podaja stranka, vendar pa je glede na določilo 7. člena ZPP vezano na dejstva in dokaze, ki jih predlaga stranka. Sodišče ne more samo nadomestiti trditvene ali dokazne podlage spora, razen v primeru iz 2. odstavka 7. člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Ker tako tožeča stranka ni postavila ustreznih trditev, da je bila med tožečo in toženo sklenjena posojilna pogodba ter mora zato tožena stranka posojilo vrniti, sodišče prve stopnje takšne podlage ni moglo samo vzpostaviti. Sodišče prve stopnje v zvezi s trditvijo tožene stranke, da je bil dejanski posojilodajalec M. V., razen ugotovitve, da tožena stranka tega ni dokazala, ni navedlo nobene nadaljnje ugotovitve ali sklepa, zakaj naj tožena stranka tega ne bi uspela dokazati. Nepravilen je po njenem mnenju tudi zaključek, da je šteti posojilno pogodbo kot glavno pogodbo, pa tudi to, da posojilna pogodba ni nična. Priglaša pritožbene stroške.

7Tožeča stranka v pritožbi zoper dopolnilno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga njeno razveljavitev. Pritožnik se ne strinja s tem, da sodišče samo izdaja dopolnilno sodbo, saj je ni predlagal niti on, niti nasprotna stranka. Meni, da njegove pritožbe zoper sodbo z dne 15. 03. 2010 ni mogoče šteti kot vloge za izdajo dopolnilne sodbe. Le-ta tudi ni obrazložena in iz nje ni mogoče razbrati, zakaj je bil tožbeni zahtevek v presežku zavrnjen. Celotno zadevo je v prvi vrsti treba obravnavati.

8Tožena stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev takšne pritožbe. Meni tudi, da tožeča stranka pritožb ni podpisala sama, pač pa ju je podpisal sin J. V.. V kolikor je slednji to storil kot pooblaščenec, pa ne izpolnjuje pogojev za zastopanje niti pred sodiščem prve stopnje, niti pred pritožbenim sodiščem. Obe pritožbi bi bilo zato potrebno zavreči.

9Po 335. členu ZPP mora pritožba, da je popolna, med drugim vsebovati tudi podpis pritožnika. V kolikor ta sestavina manjka, sodišče pritožbo zavrže (primerjaj 1. in 3. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 335. členom ZPP). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbama tožeče stranke zoper sodbo in dopolnilno sodbo ugotavlja, da takšne pomanjkljivosti nimata in sta torej popolni. Obe sta namreč podpisani s strani pritožnika osebno, kar izhaja iz njegove izjave z dne 22. 08. 2011 (list. št. 120). Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zoper dopolnilno sodbo sicer izrazila dvom, da je na pritožbah podpis pritožnika in postavila trditev, da je pritožbi podpisal tožnikov sin, vendar pa za svojo trditev ustreznih dokazil ni predložila, niti predlagala. Zgolj z laično primerjavo podpisov (pri čemer je z primerjavo tožnikovih podpisov na zapisnikih, ki so v spisu, mogoče ugotoviti, da se tudi sicer med seboj razlikujejo) in ob izjavi tožnika, da gre za njegov podpis, pa seveda takšnega zaključka ni mogoče narediti. Obe pritožbi je zato pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo.

10Pritožbi tožeče stranke sta neutemeljeni, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Glede odločitve o primarnem zahtevku

11Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. V kolikor sodišče krši določilo o mednarodni pristojnosti, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru do takšne kršitve ni prišlo.

12Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom od tožene stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za ½ nepremičnine, ki leži v Republiki Hrvaški. Ker se spor nanaša na nepremičnino v tujini, le-ta res vsebuje mednarodni element v smislu 1. člena ZMZPP, vendar pa je za sojenje kljub temu, upoštevajoč pri tem določila ZMZPP, pristojno slovensko sodišče. V konkretnem primeru je namreč odločilno, da ima tožena stranka stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in gre za spor iz naslova pogodbene obveznosti (in ne morebiti za spor o stvarni pravici na nepremičnini).

13Prvi odstavek 48. člena ZMZPP, ki predstavlja podlago za presojo o pristojnosti, tako določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji, ta pristojnost pa je izključena (primerjaj 2. odstavek 50. člena ZMZPP), če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in Republiko Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije. Takšna zveza je tudi lega nepremičnine, vendar pa (primerjaj 64. člen ZMZPP) le glede sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, sporov zaradi motenja posesti nepremičnine ter sporov iz zakupa ali najema. Ker gre v konkretnem primeru, kot je že bilo navedeno, za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja in se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti (izstavitev zemljiškoknjižne listine), razloga za izključitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ni, ne glede na to, da sicer nepremičnina leži v Republiki Hrvaški.

14Za pritožnika je v pogledu odločitve o primarnem zahtevku sporna tudi uporaba materialnega prava, saj trdi, da bi sodišče, ker nepremičnina leži v Republiki Hrvaški, moralo uporabiti hrvaško pravo. Glede na 23. člen ZMZPP, ki določa, da je za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, treba uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina, ima pritožnik v tem pogledu prav, vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni vplivala na pravilnost odločitve.

15Tožeča stranka je v zvezi s primarnim zahtevkom zatrjevala, da je tožena stranka pri kupni pogodbi z dne 19. 12. 2003 sodelovala zgolj iz formalnih razlogov, dogovorjeno je bilo, da je dejanski kupec tožnik, ki je plačal tudi celotno kupnino. Iz trditev, da toženka krši ustni dogovor in očitno ni pripravljena realizirati dogovora, po katerem bi lastnik celotne nepremičnine postal tožnik, pa izhaja zatrjevanje, da naj bi se toženka zavezala solastni delež, ki ga je s kupno pogodbo pridobila, prenesti na tožnika. Gre torej za trditve o pogodbi, ki naj bi bila delno (do ½) sklenjena z navideznim kupcem.

16Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka med drugim ugotovilo sledeča (in s pritožbo tožnika neizpodbijana) dejstva:

- da je bila toženki kot delavki Z. T. ponujena možnost odkupa sporne nepremičnine;

- da je bila 17. 12. 2003 sklenjena kupna pogodba za nakup nepremičnine za kupnino 27.124,00 EUR, pri čemer sta bila tako formalna kot dejanska kupca oba, torej poleg tožnika tudi toženka;

- da je tožnik ½ kupnine plačal v imenu in za račun toženke;

- da sta nepremičnino uporabljala oba in oba plačevala tudi večji del stroškov;

- da tožnik ni dokazal, da bi med njim in toženko obstajal dogovor o prenosu lastninske pravice.

17V času, ko je bila sporna pogodba sklenjena (19. 12. 2003), je v Republiki Hrvaški na podlagi Zakona o preuzimanju Zakona o obveznim odnosima (1) veljal Zakon o obveznim odnosima (v nadaljevanju ZOO, UL SFRJ št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami). Gre za zakon, ki je do uveljavitve Obligacijskega zakonika, pod slovenskim imenom Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), veljal tudi v Slovenji kot predpis nekdanje (skupne) države SFRJ. Ta zakon se v Republiki Hrvaški z nekaterimi razveljavitvami in spremembami še vedno uporablja (2) za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo njihovega novega ZOO v letu 2005. Sporno pravno razmerje je torej potrebno presojati na tej pravni podlagi. ZOO (v Sloveniji ZOR) prodajne pogodbe z navideznim kupcem ni urejal, je pa to vrsto pogodbe poznala (in jo še pozna) pravna teorija in sodna praksa kot razmerje s tremi udeleženci: prodajalcem, resničnim kupcem in navideznim kupcem. Resnični kupec noče (ali ne more) skleniti prodajne pogodbe, zato jo v njegovem interesu sklene navidezni kupec. Kadar prodajalec za dogovor med resničnim in dejanskim kupcem ne ve (v konkretnem primeru tožnik drugačnih trditev ni dal), navidezni kupec sklene veljavno pogodbo v svojem imenu, a v interesu resničnega kupca s tem, da je med njima dogovor, da mu bo prenesel vse koristi, ki iz sklenjene pogodbe izvirajo. V sklop dejstev, ki so odločilna za presojo zahtevka kot ga je tožnik postavil, glede na navedeno poleg ugotovitve, da je bila sklenjena veljavna pogodba za nepremičnino in ugotovitve izvora sredstev, sodi tudi ugotovitev, da je med formalnim in dejanskim kupcem obstajal dogovor o tem, da prvi nastopa kot kupec zgolj formalno in da bo zato naknadno prenesel lastninsko pravico na dejanskega kupca. Tožnik bi torej moral dokazati, da je toženka pri kupoprodajni pogodbi nastopala zgolj kot formalni kupec in dogovor glede prenosa lastninske pravice. Tega pa tožniku, kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih slednji ne izpodbija, ni uspelo dokazati. Zavrnitev tožbenega zahtevka je že iz tega razloga materialnopravno pravilna. Pravilni pa so sicer tudi zaključki prvega sodišča glede potrebne obličnosti, saj je v času sklepanja pogodbe tudi hrvaško pravo za veljavnost pogodbe, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, predpisovalo pisno obliko. Po 1. odstavku 67. člena ZOO se za veljavnost pogodbe, če zakon ni določal drugače, oblika sicer ni zahtevala, vendar pa je Zakon o vlastništvu i drugim stvarnim pravima (3) v 115. členu za veljavnost pogodbe, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, predpisoval pisno obliko.

18Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in sodbo v tem delu potrditi.

Glede podrednega zahtevka

a) glede pritožbe tožene stranke

19S podrednim tožbenim zahtevkom je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo zneska 13.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2003 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je takšnemu zahtevku delno ugodilo, saj je ugotovilo, da je bila med tožnikom in toženko istega dne kot kupna pogodba, sklenjena tudi posojilna pogodba za znesek 13.742,00 EUR. Ker je toženka vrnila 7.782,51 EUR, je dolžna plačati (le) še razliko, to je 5.959,49 EUR.

20Tožena stranka v pritožbi sodišču med drugim očita, da je s takšnimi ugotovitvami prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, saj slednji svojega (podrednega) zahtevka nikoli ni temeljil na morebitni obveznosti, ki bi izhajala iz posojilne pogodbe.

21Po 7. členu ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tudi po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Toženec bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel.

22V konkretnem primeru pritožnica utemeljeno opozarja, na to pa je opozorila že v odgovoru na tožbo in v eni od nadaljnjih pripravljalnih vlog, da tožnik dejstev, ki bi utemeljevali njegov podredni tožbeni zahtevek v smislu sklepčnosti, ni navedel. Tožbene trditve, da je sam plačal celotno kupnino in da toženka dogovora glede prenosa lastninske pravice ni realizirala, namreč same po sebi še ne pomenijo podlage za zahtevek, kot ga je tožnik postavil. Gre torej za očitno nesklepčnost. Trditve o sklenjeni posojilni pogodbi, vendar ne posojilni pogodbi s tožnikom, ampak z M.V., je v spor vnesla tožena stranka v točki 3. odgovora na tožbo. Z njimi je prerekala trditev tožnika, da je celotno kupnino plačal sam. Tožnik je nato v pripravljalni vlogi z dne 01. 06. 2009 (l. št. 17) vztrajal pri trditvi iz tožbe, da je sam prispeval celotno kupnino in je toženka nastopala le kot navidezni kupec. Je pa v spis predložil posojilno pogodbo s toženko in ob sklicevanju nanjo navedel, da vloga M.V. ni takšna, kot skuša prikazati toženka. Kot posojilodajalec je nastopal tožnik in ne M. V., iz pogodbe je razviden njen namen, dejstvo, da naj bi se v korist posojilodajalca ustanovila zastavna pravica, vse z namenom, da toženka tožnika ne bi izigrala glede dogovora, da je on dejanski kupec in da mu toženka naknadno izstavi zemljiškoknjižno listino.

23Tožnik tako v teku postopka na prvi stopnji ni (pravočasno) trdil, da mu toženka dolguje vtoževani znesek na podlagi predložene posojilne pogodbe. Smiselno je posojilo, ki naj bi bilo toženki dano z njegove strani za nakup nepremičnine, s trditvami, da je bil sam edini (dejanski) kupec, pri čemer je kupnino sam (zase) tudi plačal, celo zanikal. To je tudi logično, saj bi s trditvami o posojilu in zahtevku za vračilo na tej podlagi, prišel v nasprotje sam s seboj oziroma s tistim, kar je sicer predstavljalo trditveno podlago primarnega zahtevka.

24Tožena stranka se je do predložene posojilne pogodbe sicer v naslednji vlogi opredelila in navedla vrsto ugovorov, vendar pa je predvsem vztrajala pri tem, da je bil dejanski posojilodajalec M.V. in da je bilo z njegove strani dano posojilo vrnjeno z nakazilom na račun A. V. (primerjaj trditve pod točko 10. vloge z dne 14. 08. 2009). Ni torej mogoče reči niti tega, da bi pomanjkljivo trditveno podlago tožnika morebiti dopolnila tožena stranka sama.

25Z ugotovitvijo, da je bila med tožnikom in toženko sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je tožnik toženki posodil del kupnine (tako da jo je plačal v njenem imenu in za njen račun) in da mu toženka zato na tej podlagi dolguje, ter ugotovitvijo, da mu je slednja dolg delno že poplačala, je sodišče prve stopnje prekoračilo (pravočasno) dano trditveno podlago in posledično kršilo 7. in 212. člen ZPP. Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je namreč ta, da jih stranke navedejo. Sodišče zato dejstev, ki jih je ugotovilo, ko je izvajalo dokaze, pa niso bila zatrjevana, ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve. Takšna kršitev, ki se ni odrazila v kateri od absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, je upoštevna takrat, ko lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Res je sicer, da pritožnik ob uveljavljanju relativne kršitve določb ZPP nosi tudi breme dokazovanja verjetnosti njenega vpliva na rezultat sojenja oziroma breme argumentacije za sklepanje, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi ZPP odločilo drugače, vendar pa posebno prizadevanje za dokazovanje možnosti vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe ni potrebno tedaj, ko je kvaren vpliv očiten (4). Pritožbeno sodišče meni, da je temu tako v konkretnem primeru, saj neupoštevanje (nezatrjevanih) dejstev narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti.

26Tožba tožeče stranke je v pogledu podrednega tožbenega zahtevka torej (ostala) nesklepčna (5), nesklepčnemu zahtevku pa, kot rečeno, ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka bi že v postopku pred sodiščem prve stopnje ob povprečni skrbnosti, ki se pričakuje od stranke, trditveno podlago lahko dopolnila in s tem zadostila že uvodoma omenjeni zahtevi sklepčnosti. Na to je bila namreč (pravočasno) opozorjena s strani tožene stranke. Nobene potrebe zato ni bilo, da bi še sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva na to opozarjalo, niti ni takšne potrebe sedaj. Pritožbeno sodišče zato sodbe v tem delu ni razveljavilo in ne vrača zadeve v ponovno odločanje, ampak je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II.) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti (tudi) v tem delu zavrnilo.

27Ker je bilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo potrebno ugoditi že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih ugovorov ne opredeljuje.

b) glede pritožbe tožeče stranke

28Odločitev sodišča, da zavrne zahtevek nad zneskom 5.959,49 EUR, je bila sprejeta z dopolnilno sodbo. Stališče tožeče stranke v pritožbi, da njene pritožbe zoper sodbo, v kateri je izrecno grajala tudi to, da sodišče ni v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, ni mogoče šteti za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je zmotno. Res je v 1. odstavku 325. člena ZPP določeno, da dopolnitev sodbe predlaga stranka v roku 15 dni, vendar pa je sodna praksa ustaljena na stališču, da se kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe šteje tudi pritožba stranke, v kateri le-ta sodišču očita, da ni odločilo o celotnem ali vseh zahtevkih (kar tudi sicer velja, če stranka vloži pritožbo zgolj iz tega razloga - primerjaj 3. odstavek 327. člena ZPP) (6).

29Dopolnilna sodba je, sklicujoč se tudi na razloge v sodbi, obrazložena do te mere, da je mogoč njen pritožbeni preizkus. Pretirano formalistično bi bilo zahtevati, da bi moralo sodišče po tem, ko je v razlogih sodbe že obrazložilo, zakaj je zahtevku ugodilo po temelju, a le do določene višine, ponovno obrazložiti svojo celotno dokazno oceno in materialnopravne zaključke. Zato sklicevanje na te razloge zadostuje.

30V 2. odstavku 236. člena ZPP je določeno, da se dopolnilna sodba lahko izda tudi brez glavne obravnave, če jo izda isti senat, ki je izdal prvo sodbo in je bil zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, zadosti obravnavan. Prav za tak primer je šlo tudi v konkretni zadevi, zato je neutemeljen očitek tudi v smeri, da bi bilo ta del zahtevka potrebno najprej obravnavati.

31Pritožba tožeče stranke, ki jo podaja v okviru pritožbe zoper sodbo, pa je tudi v pogledu pravilnosti odločitve prvega sodišča o zavrnitvi tega dela podrednega zahtevka, neutemeljena. Neutemeljena je predvsem iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo že v zvezi s spremembo ugodilnega dela sodbe in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje tudi sklicuje. Prvo sodišče je v pogledu zavrnitve tega dela zahtevka tako odločilo pravilno, le iz napačnih razlogov.

32O pritožbeni trditvi, da posojilo ni bilo vrnjeno pritožniku, pač pa tretji osebi, ki mu denarja ni izročila, niti ga zanj ni prejela, se pritožbeno sodišče glede na to ne izjavlja, ker to ni potrebno.

33Na podlagi vsega obrazloženega in upoštevajoč 353. člen ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del, ki je vsebovan v dopolnilni sodbi, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo.

Glede stroškov

34Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka sodbe, je bilo posledično potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v tej pravdi ni uspela, mora toženi stranki na podlagi 154. člena ZPP povrniti vse njene stroške. Glede višine stroškov, ki so toženi stranki nastali, je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na izračun sodišča prve stopnje, ki mu pravdni stranki nista ugovarjali in iz katerega izhaja, da znašajo stroški tožene stranke 2.782,28 EUR. Ker je bilo z odločitvijo pod točko III. sodbe tožeči stranki že naloženo, da toženi povrne 1.776,48 EUR, je pritožbeno sodišče znesek zvišalo za 1.005,80 EUR, torej skupno na 2.782,28 EUR.

35Ker tožeča stranka s svojima pritožbama ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi obeh pritožb. Tožena stranka, ki je s pritožbo uspela, pa ima pravico do povračila stroškov, ki so ji z njo nastali (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek za sestavo pritožbe, upoštevajoč pri tem vrednost izpodbijanega dela sodbe, to je 500 točk, materialne stroške v pavšalnem znesku 2 %, DDV ter sodno takso za pritožbo, kar znese skupaj 555,75 EUR. Te stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V kolikor bi s plačilom zamujala, pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila. Ker odgovora na obe pritožbi tožeče stranke nista bila potrebna, saj nista prispevala k odločitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so ji s tem nastali, tožena stranka nosi sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Narodne novine št. 53/91.

(2) Primerjaj 1163. člen v letu 2005 sprejetega (novega) Zakona o obveznim odnosima.

(3) Narodne novine št. 91/96 z nadaljnjimi spremembami.

(4) Primerjaj stališče J. Zobca, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 265.

(5) Nesklepčnost tožbe pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so zatrjevana, ne izhaja in je zato tudi njihovo dokazovanje in ugotavljanje brez pomena. Povedano drugače, zahtevek bi bil neutemeljen tudi, če bi bila vsa dejstva, ki se zatrjujejo, resnična.

(6) Tako stališče je bilo na primer zavzeto v zadevi VSD Psp 470/2000 in VSL I Cp 3647/2009.