23. člen ZMZPP

Glede na lego stanovanja, ki je bilo predmet kupne pogodbe, bi bilo najbrž treba uporabiti hrvaško pravo (23. člen ZMZPP) in ne slovenskega OZ. Kljub temu navedena pomanjkljivost sodbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj je splošno znano, da so za to pravdo relevantna pravna pravila (da je pogodbo treba izpolniti in da kupec mora plačati dogovorjeno kupnino) enaka v obeh pravnih redih.

Dokazno breme o zatrjevani nedopustni podlagi je bilo na tožnikih, ki ga nista zmogla. Nista uspela dokazati, da je bil namen sklenitve pogodb v njunem oškodovanju. Pokojna je imela pravico s svojim premoženjem prosto razpolagati, kar ni nemoralno, tudi če je s tem katerega od dedičev preferirala. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah, pomoči in skrbi zanj. Enako velja tudi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj gre pri pogodbi o preužitku za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Z dnem razveze prodajne pogodbe je tožnica pridobila zahtevek za vračilo plačane kupnine in povračilo škode zaradi razveze pogodbe. Šele z razdrtjem pogodbe 23. 1. 2013 je torej začel teči zastaralni rok. To pomeni, da terjatev na vrnitev kupnine in plačilo odškodnine do vložitve tožbe 7. 2. 2013 še ni zastarala.

Zakonskih določb, ki bi izrecno ali posredno določale enotno sosporništvo za primere kot je konkretni, ni. Takšnega sklepa pa ne omogoča niti pravna narava konkretnega razmerja, saj vsak od solastnikov lahko odgovarja le za svoj del obveznosti – torej za tisti del kupnine, ki jo je prejel, glede zatrjevane koristi pa je dolžan vrniti toliko, za kolikor je okoriščen. Na to, da gre za navadne sospornike, ne vpliva niti dejstvo, da so nekateri toženci pravni nasledniki bivših solastnikov, saj so tudi sodediči, ki odgovarjajo za zapustnikove dolgove navzven solidarno, navadni sosporniki.

Ker gre v konkretnem primeru za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja in se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti (izstavitev zemljiškoknjižne listine), razloga za izključitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ni, ne glede na to, da sicer nepremičnina leži v Republiki Hrvaški. Sodna praksa je ustaljena na stališču, da se kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe šteje tudi pritožba stranke, v kateri le-ta sodišču očita, da ni odločilo o celotnem ali vseh zahtevkih. Sodišče dejstev, ki jih je ugotovilo, ko je izvajalo dokaze, pa niso bila zatrjevana, ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve. Takšna kršitev, ki se ni odrazila v kateri od absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, je upoštevna takrat, ko lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Res je sicer, da pritožnik ob uveljavljanju relativne kršitve določb ZPP nosi tudi breme dokazovanja verjetnosti njenega vpliva na rezultat sojenja oziroma breme argumentacije za sklepanje, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi ZPP odločilo drugače, vendar pa posebno prizadevanje za dokazovanje možnosti vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe ni po

ZMZPP v 23. členu določa, da je za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, treba vedno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina. Predmet spora je zahtevek za sklenitev pogodbe za nepremičnino, ki leži na ozemlju Republike Hrvaške. Po citirani določbi bi moralo sodišče prve stopnje pri sojenju uporabiti hrvaško materialno pravo.