1. člen ZMZPP

Iz odločbe Sodišča EU C-269/95, na katero se med drugim sklicujeta pritožnika, izhaja ravno zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje na podlagi že citiranega ugotovljenega dejanskega stanja. Med sklenjena razmerja, kjer se uporabljajo pravila o varstvu potrošnikov, spadajo samo tiste pogodbe, sklenjene z namenom zadovoljevanja lastnih potreb posameznika v smislu zasebne potrošnje kot ekonomsko šibkejše stranke. Po drugi strani pa posebna zaščita, ki jo želijo zagotoviti te določbe, ni upravičena v primeru pogodb za trgovinsko ali poklicno dejavnost, kar sta ob sklepanju spornih pogodb počela pritožnika.

Za primer, če zemljiškoknjižno dovolilo v imenu osebe, ki dovoljuje vpis, izstavi pooblaščenec, mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na katerem je podpis osebe, v imenu katere je zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno, overjen (34. člen ZZK-1). Navedeno določbo je treba razlagati upoštevaje njen namen v povezavi s stvarnopravnimi pravili, ki urejajo obličnost razpolagalnega posla v pravnem prometu z nepremičninami in z relevantnimi strogimi določbami Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) o overitvah podpisov.

Določba 16. člena BBHPP ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožena stranka, in sicer da zgolj okoliščina, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine.

V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje kot odločilno ugotavlja, da se v skladu s točko (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe ta ne uporablja za oporoke in dedovanje, vključno s preživninskimi obveznostmi, ki so nastale zaradi smrti. Navedeno med drugim vključuje tudi spore v zvezi z interpretacijo ali veljavnostjo oporoke ali kodicila ter zahtevke iz oporočnega ali zakonitega dedovanja. Zahtevek tožnikov v pridruženi zadevi se med drugim glasi na ugotovitev, da sta tožnika dediča po zapustniku I. I. V pridruženem postopku gre torej za zadevo v smislu točke (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe, za katero se Uredba ne uporablja. V konkretni zadevi je zato za presojo pristojnosti treba uporabiti ZMZPP, na katerega so se sklicevali tožniki v pridruženi zadevi, sodišče pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do njihovih navedb oziroma obstoja naveznih okoliščin, ki so bile s strani tožene stranke (prve toženke izrecno) prerekane, ni opredelilo.

Če sodišče ob ukrepu namestitve otroka v zavod ne omeji starševsko skrb v skladu s 171. členom DZ, druge obveznosti in pravice staršev do otroka ne prenehajo (drugi odstavek 174. člena DZ). Vendar pa ta ukrep staršem po naravi stvari vzame možnost odločanja o tem, kaj bo otrok počel, ko je v zavodu, prosto lahko o aktivnostih otroka odločajo le v času izvajanja stikov.

Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je tuja sodna odločba – pravnomočna in izvršljiva sodba Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje pred dovolitvijo izvršbe preizkusilo skladno z določbami od 94. do 103. člena ZMZPP in odločilo o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju. Ugotovilo je, da so podani pogoji za priznanje in zato navedeno tujo sodno odločbo priznalo. Sodba hrvaškega sodišča je bila izdana 23. 6. 2010, to je pred pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, zato se za njeno priznanje in izvršitev uporabljajo nacionalni predpisi oziroma morebitne mednarodne pogodbe. Za vprašanje priznanja in izvršitve sodbe Občinskega sodišča na Rabu P 208/10-36 z dne 23. 6. 2010 je torej treba uporabiti še ZMZPP, to je zakon, ki ureja razmerja z mednarodnim elementom, konkretno vprašanja, katero (materialno) pravo je treba uporabiti pri odločanju v razmerjih z mednarodnim elementom, pristojnost sodišč v takih razmerjih ter pravila priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb. Tudi v razmerjih z mednarodnim elementom oziroma tudi, če je treba pri odločanju o samem zahtevku uporabiti tuje materialno pravo, pa sodišče v posto

Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP). Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodi

Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani sodišča druge stopnje glede razlage pojma otrok iz 3. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da so otroci po tej določbi le otroci vdove/vdovca oziroma otrok, ki ga je imela skupaj s pokojnim možem. Po stališču sodišča druge stopnje vdova po pastorku ni upravičena do vdovske pokojnine, četudi bi bil pastorek upravičen do družinske pokojnine in bi ga morala vdova preživljati po smrti zavarovanca oziroma uživalca. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je vdova upravičena do vdovske pokojnine, če ji je ostal po smrti zavarovanca oziroma uživalca otrok le tega – ne glede na to, ali je skupni otrok ali le njegov - če ima ta otrok pravico do družinske pokojnine in ima vdova do njega dolžnost preživljanja. Pravica do vdovske pokojnine ni vezana in izpeljana le iz položaja umrlega zavarovanca oziroma uživalca, temveč je zaradi varovanja družinske skupnosti vezana tudi na položaj upravičenca do pravice iz naslova zavarovanja za primer smrti iz te iste družine.

Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. december 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Postopki v zvezi z razlastitvami ne spadajo pod 1. člen navedene Uredbe. Po določilih 105. in 106. člena ZureP-1, ki se uporablja v tem postopku, pripada lastniku razlaščene nepremičnine ustrezna odškodnina, ki se določi v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču, če udeleženca ne dosežeta soglasja in ne skleneta sporazuma o odškodnini v upravnem postopku. S tem zakon določa, da je določitev odškodnine v nepravdnem postopku civilnopravno razmerje, s katerim se uredi odmena na razlaščeno zemljišče v denarju. Gre za premoženjsko razmerje, ki se uredi v nepravdnem postopku (prvi odstavek 1. člena ZMZPP). Prvi odstavek 58. člena ZMZPP v zvezi s tretjim odstavkom 48. člena ZMZPP določa, da je v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi te

Nobena država ne priznava vseh tujih sodnih odločb, pač pa države za priznanje določajo omejitve glede na različne kriterije, kot so vrsta pravnega razmerja, ki je neposreden predmet odločbe, vrsta postopka in vrsta sodne odločbe. Glede na prvonavedeni kriterij (vrsto pravnega razmerja) priznanje omejujejo na tuje sodne odločbe, s katerimi so urejena civilna razmerja. Pojem civilnopravnih razmerij za potrebe njihove uporabe določajo mednarodne konvencije in interni predpisi držav; uporabiti je treba predpis države priznanja: tuja sodna odločba se namreč s priznanjem inkorporira v pravni red države priznanja, zato mora presoja, ali gre za civilnopravno razmerje, temeljiti na njenem pravu.

Ker je šlo za spor z mednarodnim elementom, je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravo države, kjer se je zgodila prometna nesreča (Haška konvencija), to pa je Republika Avstrija.

Ker gre v konkretnem primeru za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja in se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti (izstavitev zemljiškoknjižne listine), razloga za izključitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ni, ne glede na to, da sicer nepremičnina leži v Republiki Hrvaški. Sodna praksa je ustaljena na stališču, da se kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe šteje tudi pritožba stranke, v kateri le-ta sodišču očita, da ni odločilo o celotnem ali vseh zahtevkih. Sodišče dejstev, ki jih je ugotovilo, ko je izvajalo dokaze, pa niso bila zatrjevana, ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve. Takšna kršitev, ki se ni odrazila v kateri od absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, je upoštevna takrat, ko lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Res je sicer, da pritožnik ob uveljavljanju relativne kršitve določb ZPP nosi tudi breme dokazovanja verjetnosti njenega vpliva na rezultat sojenja oziroma breme argumentacije za sklepanje, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi ZPP odločilo drugače, vendar pa posebno prizadevanje za dokazovanje možnosti vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe ni po

Plačila DDV je oproščen promet storitev, ki so neposredno povezane z izvozom oziroma uvozom blaga v skladu z drugim odstavkom 16. člena oziroma 1. točko prvega odstavka 32. člena ZDDV.

Po določbi 254. člena ZPIZ lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavljajo le osebe, ki so bile pri slovenskem nosilcu zavarovanja nazadnje zavarovane. Zato je za pridobitev pravice do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu, ki je umrl v Bosni in Hercegovini kot pripadnik tuje vojske, potrebno najprej ugotoviti, ali je bi zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ali pa je bil obvezno zavrovan v BiH. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, mora sodišče po uradni dolžnosti v skladu z 12. členom ZMZP ugotoviti vsebino tujega prava.