VSL sodba I Cp 115/2010

I. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na drugega toženca, delno spremeni tako, da je drugi toženec dolžan solidarno s prvim tožencem tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 30.932,00 EUR, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na drugega toženca, zavrne.
II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v preostalem delu, kolikor se nanaša na drugega toženca, potrdi.
III. Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu v roku 15 dni plačati pritožbene pravdne stroške v višini 1.612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožeči stranki solidarno plačati znesek 40.835,83 EUR in ji v 15 dneh solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 980,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je drugi toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede njega spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno pa sodbo glede njega razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sodilo preko zahtevka, saj je več kot dvakrat povečalo vtoževani znesek. Tožeča stranka je drugič spremenila tožbeni zahtevek z vlogo z dne 16. 12. 2004 in uveljavljala plačilo 4.136.793,30 SIT oziroma 17.741,07 EUR z obrestmi od 24. 3. 1998 dalje do plačila, čeprav je zahtevek za obresti skrčila z vlogo z dne 8. 5. 2002 in jih uveljavljala od 20. 10. 2001. Izrek nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami in dokazi. V prvi sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala tožnica skladno z 12. točko pogodbe odstopiti od pogodbe po treh mesecih neizpolnjevanja pogodbe, torej 30. 11. 1990. V izpodbijani sodbi pa, brez izvedbe drugih dokazov, zaključi, da je 30. 11. 1990 pričelo teči le zastaranje, ne pa odstop. Takšen zaključek je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče samo je pozvalo izvedenko, da ugotovi, kakšen bi bil dolg po posojilni pogodbi, če bi tožeča stranka odstopila od pogodbe novembra 1990 in tedaj dolg poračunala z varščino. Izvedenka je na to odgovorila. Tega mnenja pa sodišče v izpodbijani sodbi ne oceni in ne pove, za kaj ga ne upošteva, saj to mnenje ni bilo nikoli prerekano. Protispisna je ugotovitev, da so bila posamezna plačila izvrševana leta 1992, 1993 in 1997 ter da je v posledici prišlo do pretrganja zastaranja. Iz mnenja izvedenke izhaja, da je bila plačana samo ena anuiteta, avgusta 1990. Posameznih zapiranj terjatev tožeča stranka ni obrazložila. Kontnih kartic, iz katerih bi bilo to lahko pojasniti, ni predložila. Drugi toženec je vseskozi zahteval, da se ugotovi, od kje vsi ti zneski. Izvedenka je povedala, da tega ne more ugotoviti, ker kontne kartice niso bile predložene, sodišče pa se v sodbi kar nekajkrat sklicuje na kontne kartice. V letu 1997 je bil nakazan samo en znesek v višini 600.000,00 SIT na ime prvega toženca. Plačilo je bilo izvršeno že po zastaranju in se ga kot naturalno obveznost ne more zahtevati nazaj (213. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Poleg tega to plačilo prvega toženca ne gre enačiti s pretrganjem zastaranja tudi za drugega toženca (tretji odstavek 1019. člena ZOR). Celotna terjatev je zastarala najkasneje 30. 11. 1995, izvršba pa je bila vložena 1998. Tožnica je delovala v škodo drugega toženca, saj ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti po 12. členu posojilne pogodbe, skladno z določbo 361. člena ZOR. Pogodbo je kršila tudi s tem, ker ni uporabila v poplačilo terjatve dane varščine, ampak se je poplačala takrat, ko so neplačani obroki po posojilni pogodbi zaradi obresti dosegli tako višino, da je „pospravila v žep“ še varščino, ki bi sicer, ob poštenem poslovanju tožeče stranke, poplačala bistveno večjo obveznost pogodbenikov. Sodišče se ni izreklo o zadnji vlogi drugega toženca z dne 15. 4. 2009 – o upoštevanju določb ZOR, predvsem 1011. člena, temveč je zapisalo, da gre za prepozne navedbe. Pravna naziranja strank pa se ne morejo uvrstiti v kontekst prekludiranja navedb. Drugi toženec ni predlagal nobenega novega dokaza, opozoril je zgolj na pomembna dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni v postopku oziroma jih tožeča stranka ni predložila in navedel zakonske določbe, ki bi jih moralo sodišče upoštevati. Sodišče je s tem kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave RS). Sodišče je argumente in listine pritožnika očitno prezrlo in pritožnik ne ve, ali se je sodišče z njimi sploh seznanilo in jih obravnavalo. Tožeča stranka se ne more otresti dolžnosti do solidarnega poroka s tem, ko obvesti glavnega dolžnika oziroma vloži izvršbo in s tem poroku, ki ni bil nikdar do tedaj pozvan na plačilo, krši vrsto človekovih pravic, predvsem najpomembnejšo pravico stranke do izjave (5. člen ZPP), in do poštenega obravnavanja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Tožeča stranka ni niti enkrat obvestila drugega toženca o dolgu prvega toženca, s tem je ignorirala svojo dolžnost tako po pogodbi kot po zakonu (1011. člen ZOR). S tem je pritožniku odvzela pravico do plačila pred sodnim postopkom in mu namenoma naredila škodo, saj bi drugi toženec imel možnost poplačati kredit in to v bistveno nižjem znesku kot je dosojeno. Očitno tožeča stranka drugega toženca ni smatrala kot pogodbenega partnerja in je od terjatve v razmerju do njega, odstopila že pred vložitvijo izvršilnega predloga. Solidarna dolžnost drugega toženca je izkazana le na papirju.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, kajti ugotovilo je, da je treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Senat je ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (drugi in peti odstavek 347. člena ZPP).

5Pritožba je delno utemeljena.

6Prvi toženec je s tožečo stranko dne 12. 6. 1990 sklenil posojilno pogodbo (priloga A4), drugi toženec pa je k pogodbi pristopil kot porok (priloga A11). Iz 1. člena posojilne pogodbe med drugim izhaja, da posojilojemalec (prvi toženec) najema posojilo v znesku 200.000,00 DIN z dobo vračanja 15 let. Na podlagi določila 6. člena posojilojemalec vrača posojilo v mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo zadnji dan v mesecu. Če posojilojemalec ne poravna pravočasno zapadlih obveznosti, plača zamudne obresti za neplačani znesek od dneva zapadlosti do plačila po veljavnih predpisih (9. člen posojilne pogodbe). Na podlagi določila 12. člena posojilne pogodbe ima banka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec, med drugim, neredno odplačuje posojilo. Iz pogodbe o vezavi sredstev občana za stanovanjsko posojilo z dne 12. 6. 1990 (priloga A5), izhaja, da je prvi toženec v zavarovanje svoje obveznosti po posojilni pogodbi, vezal sredstva v višini 30.000,00 DIN do poplačila celotnega posojila. Na podlagi določila 13. člena posojilne pogodbe, je kot porok in plačnik k pogodbi pristopil drugi toženec, ki je z izjavo solidarno jamčil za plačilo posojila (priloga A11).

7Glede na določilo 13. člena posojilne pogodbe in izjavo poroka, drugi toženec solidarno odgovarja za obveznost prvega toženca kot posojilojemalca. Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1004. člena ZOR v zvezi s 1060. členom ZOR). Pritožbena trditev o kršitvi notifikacijske dolžnosti tožeče stranke (1010. člen ZOR), je za odločitev pravno nepomembna. Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti namreč ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Drugi toženec kot porok bi bil svoje obveznosti prost le, če bi dokazal, da je od upnice zahteval, da ta v roku enega meseca po zapadlosti terjatve le-to terja od glavnega dolžnika (prvega toženca), pa upnica tega ni storila (1011. člen ZOR). Kaj takšnega drugi toženec niti ne zatrjuje.

8Tožeča stranka terja plačilo celotnega dolga na podlagi določila 12. člena posojilne pogodbe (t.i. kasatorična klavzula). Tožeča stranka si to določbo razlaga tako, da je njena pravica, ne pa tudi dolžnost, da odstopi od sklenjene pogodbe, kolikor posojilojemalec svojih obveznosti ne izpolnjuje redno. Drugi toženec pa meni, da bi tožeča stranka od pogodbe morala odstopiti že v letu 1990, ko je prvi toženec prenehal s plačevanjem kredita. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da si tožeča stranka z umestitvijo takega določila v formularno pogodbo ne more zagotoviti prostega razpolaganja o tem, kdaj bo odstopila od pogodbe in kdaj bo začel zoper njo teči zastaralni rok. Po mnenju sodišča prve stopnje, je zastaranje za celotno obveznost pričelo teči potem, ko posojilojemalec ni poravnal treh zaporednih mesečnih obrokov kredita, to je novembra leta 1990. Kot rečeno, pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. Določba 12. člena posojilne pogodbe je jasna, tudi s to določbo sta se tako posojilojemalec kot porok strinjala. Določba je tudi v skladu z zakonom, z določbo 124. člena ZOR, ki določa, da, če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov zakona, razdre pogodbo z navadno izjavo, kolikor ni razdrta že po samem zakonu. Tudi zakon torej drugi stranki daje pravico in ne dolžnost. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ima zato banka pravico, da čaka z zahtevo na vračilo celotnega dolga (če posojilojemalec posojilo neredno plačuje) in s tem tvega zastaranje anuitet, ali pa od pogodbe odstopi in ima pravico zahtevati vračilo celotnega dolga. Izbira je njena. V tem obsegu so bila stališča pritožbenega sodišča v odločitvi z dne 25. 3. 2009 pravno zmotna.

9Prvi toženec že v novembru 1990 ni poravnal treh zaporednih mesečnih obrokov kredita (kasneje je bilo na račun vtoževane terjatve plačano še nekaj 5. 4. 1992, 30. 11. 1992, 9. 7. 1993 in 18. 2. 1997). Tožeča stranka pa je od pogodbe odstopila šele z vložitvijo predloga za izvršbo 24. 3. 1998. Kot rečeno je bila to njena izbira, temelječa tako na pogodbenem določilu kot na zakonu. Na podlagi 12. člena posojilne pogodbe je zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom. Z odstopom od pogodbe je torej naenkrat dospela celotna terjatev oziroma preostanek terjatve. Gre za enkratno dajatev, za katero velja 5-letni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožeče stranke v tej zadevi predstavlja razdrtje pogodbe v skladu z njenim 12. členom. Terjatev tožeče stranke je, kot rečeno, nastala 24. 3. 1998 in hkrati tega dne tudi zapadla. To pa pomeni, da terjatev ni zastarana, tudi ne proti poroku (prvi odstavek 1019. člena ZOR), saj ne more zastarati še predno je nastala. Zastarani pa so lahko obroki oziroma anuitete, ki so zapadli v plačilo več kot 5 let ali, če gre za anuitete, več kot 3 leta, pred vložitvijo predloga za izvršbo. S posojilno pogodbo je bilo dogovorjeno, da posojilojemalec vrača posojilo v mesečnih anuitetah (6. člen pogodbe), to za tožečo stranko v postopku tudi ni bilo sporno. Terjatev banke do posojilojemalca zastara v 3 letih po zapadlosti vsake anuitete (372. člen ZOR). Ko zastara obveznost glavnega dolžnika, zastara tudi obveznost poroka (prvi odstavek 1019. člena ZOR). Po pravilih o pretrganju zastaranja (387. do 393. člen ZOR) se zastaranje pretrga zaradi določenih aktivnosti dolžnika ali upnika. Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika (tretji odstavek 1019. člena ZOR). To velja tudi za zastaranje obveznosti solidarnega poroka (tretji odstavek 1004. člena ZOR). Te določbe sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Delno napačno je štelo, da sta s plačili na račun vtoževane terjatve (5. 4. 1992 68.791,00 SIT, 30. 11. 1992 5.333,70 SIT, 19. 7. 1993 222.729,80 SIT in 18. 2. 1997 600.000,00 SIT) oba toženca pripoznala dolg in je zastaranje zoper oba začelo znova teči, zato do vložitve izvršilnega predloga 23. 3. 1998, terjatev tožeče stranke ne do glavnega dolžnika in ne do poroka, ni zastarala (387. člen ZOR). Zoper poroka bi bilo zastaranje pretrgano le, če bi tožeča stranka pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika dosegla na način določen v tretjem odstavku 1019. člena ZOR, torej s kakšnim svojim ravnanjem pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

10Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kolikor se nanaša na drugega toženca, je bilo torej potrebno s pomočjo izvedenke finančne stroke, opraviti izračun dolga na dan 24. 3. 1998 z upoštevanjem, da z delnimi plačili v letih 1992 in 1993 nasproti poroku ni prišlo do pretrganja zastaranja in da je šlo za plačilo anuitet, ki zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Pritožbeno sodišče je, kot rečeno, postopek samo dopolnilo (355. člen ZPP). Izvedenka S. J., ki je mnenje izdelala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je opravila takšen izračun in ugotovila stanje dolga poroka oziroma terjatve tožeče stranke do poroka, na dan 24. 3. 1998, v višini 13.438,00 EUR (dopolnitev mnenja, marec 2011). Tožeča stranka pripomb na mnenje ni podala. Drugi toženec je pripombe podal, vendar ne na sam izračun. Izpostavljal je ugotovitve izvedenke iz mnenja iz maja 2007, da tožeča stranka izvedenki ne sodišču ni predložila ustreznih listin, da je terjatev zastarana, da je tožeča stranka 8. 5. 2002 skrčila zahtevek in uveljavljala obresti od 20. 10. 2001 dalje, 2 leti kasneje pa zahtevek spet spremenila in uveljavljala obresti od 24. 3. 1998 dalje, da iz kartice prometa izhaja, da je bilo na račun dolga plačano zelo veliko in ne samo toliko, kolikor je odšteto, da se na predloženih listinah s strani tožeče stranke, plačila pojavljajo na različnih mestih in pod različnimi šiframi in kodami. Na nekatere pripombe je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Glede trditev, da tožeča stranka ni predložila ustreznih listin – kontnih kartic, anuitetnega načrta, pa iz uvoda izvedenskega mnenja iz aprila 2006 izhaja, da so iz amortizacijskega obračuna, ki ga je pripravila tožeča stranka, razvidna plačila toženca, višina anuitet, višina realnih in revalorizacijskih obresti, stanje zapadlega in nezapadlega dolga in obračun depozita. Pritožbeno sodišče meni, da je s to listino v povezavi z ostalimi listinami, ki so v spisu, tožeča stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu in je bilo na drugem tožencu, da dokaže, da je bilo na račun dolga plačano kaj več kot pa je to upoštevala tožeča stranka. Kaj takšnega drugi toženec ni izkazal, nasprotno, še v pritožbi je zatrjeval, da naj bi bila plačana le ena anuiteta, avgusta 1990.

11Napačna je pritožbena trditev, da se je tožeča stranka s postavitvijo tožbenega zahtevka v vlogi z dne 8. 5. 2002, odpovedala obrestim. Le obračunala jih je in prištela h glavnici, in od takšne, na novo izračunane glavnice, zahtevala obresti od 20. 10. 2001 dalje. V nadaljevanju postopka je nato, glede na svoje stališče o zapadlosti kredita na dan vložitve predloga za izvršbo, izračunala stanje dolga na dan 24. 3. 1998, in od tega dne dalje zahtevala zakonite zamudne obresti, svoj zahtevek pa delno utesnila na račun zastaranih obresti (vloga z dne 15. 12. 2004).

12Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z varščino oziroma z depozitom, ki ga je tožeča stranka upoštevala v višini 566.491,90 SIT. Višino depozita je povsem upravičeno določila na dan odstopa od pogodbe, to je na dan vložitve predloga za izvršbo in na ta dan je od celotnega dolga odštela sredstva depozita, ki so se natekla do tega dne. Iz pogodbe ne izhaja, da bi morala tožeča stranka terjatev, že ob neplačilu prvega zapadlega obroka, kompenzirati s sredstvi depozita.

13V skladu z navodili pritožbenega sodišča izračunana terjatev tožeče stranke do poroka znaša 3.220.375,00 SIT oziroma 13.438,00 EUR. Tožeči stranki gredo tudi zakonske zamudne obresti (drugi odstavek 324. člena, drugi odstavek 279. člena ZOR). Do 31. 12. 2001 so obresti že presegle glavnico in so tega dne prenehale teči (odločba US RS, št. U-I 300/04 – 25 z dne 2. 3. 2006). Celoten dolg drugega toženca tako znaša 3.220.375,00 SIT oziroma 13.438,00 EUR na račun glavnice in 4.192.181,78 SIT oziroma 17.493,66 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti, skupaj 7.412.556,78 SIT oziroma 30.932,00 EUR. Izračun zamudnih obresti je sodišče napravilo s pomočjo računalniškega programa za izračun obresti, ki je v rabi pri sodišču. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pripominja, da sodišče prve stopnje, ko je seštelo glavnico in zapadle obresti do 31. 12. 2001, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

14V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na drugega toženca, spremenilo tako, da je odločilo, da je drugi toženec solidarno s prvim tožencem tožeči stranki dolžan plačati 30.932,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo (355. člen ZPP). V odločitev o stroških pritožbeno sodišče, upoštevajo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, ni poseglo.

15Drugi toženec je s pritožbo uspel z zneskom 9.903,83 EUR. Od tega zneska mu je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Za pritožbo mu je priznalo 625 točk ali 286,87 EUR, za prvo obravnavo 500 točk ali 229,50 EUR, za drugo obravnavo 250 točk ali 114,75 EUR, za pripravljalno vlogo 500 točk ali 229,50 EUR, za dopise 200 točk ali 91,80 EUR, skupaj 952,42 EUR. Pritožniku gre tudi 2 % materialnih stroškov, kar je 19,05 EUR in 20 % DDV 190,50 EUR, skupaj 1.161,97 EUR. Tožeča stranka mu je dolžna povrniti tudi takso za pritožbo 354,82 EUR in ¼ stroškov izvedenke (380,88 EUR : 4), 95,22 EUR. Skupaj je tako tožeča stranka dolžna drugemu tožencu povrniti 1.612,04 oziroma 1.612,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Preostanek predujma bo drugemu tožencu vrnjen, prav tako pa bo vrnjen predujem tožeči stranki (ki je predujem očitno pomotoma vplačala).