1019. člen ZOR

V skladu s teorijo in sodno prakso ustavitev izvršbe ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, izvršilni postopek ni končan, če upnik pravočasno (pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe) predlaga novo izvršilno sredstvo. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami določilo kot trenutek začetka teka zastaralnega roka ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine, čeprav je izvršba na dolžnikovo plačo še tekla in izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil končan, ko je bil 7. 6. 2018 vložen predlog za izvršbo (torej tožba) zoper toženko.

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 20

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je obresti od uveljavljane terjatve treba obračunati skladno z določili pogodbe in da so predloženi obračuni obresti nejasni. Spregledalo pa je, da je toženka v pravdni zadevi, ki se je vodila na osnovi hipotekarne tožbe, priznala neplačani del terjatve. Med strankama je nesporno, da je s hipoteko zavarovana ista terjatev, kot jo je toženka dolžna plačati kot plačnica in porok. Plačil, ki naj bi bila izvedena pred toženkino pripoznavo terjatve, ni treba ugotavljati ali preverjati, ker je toženka višino obveznosti priznala. Isto velja za obrestovanje pred pripoznavo zahtevka. Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na tožničine pomanjkljive trditve v zvezi s plačanim delom terjatve. Ker je tovrstne trditve podala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme plačanega dela terjatve, tožnica zaradi svoje pasivnosti pri opredeljevanju plačanega dela terjatve ne sme biti prizadeta.

Tožničino ravnanje s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom je takšno upnikovo ravnanje, zaradi katerega pretrganje zastaranja, zaradi katerega pretrganja zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi proti poroku. Toženec je predlagal ustrezen dokaz za svojo trditev o neutemeljenosti terjatve po višini in ga nato umaknil, zato mu je bilo znano, s katerim dokazom bi lahko ovrgel tožničine trditve in dokaze in ni potreboval pomoči sodišča prve stopnje v smislu 285. čl. ZPP.

Z izbrisom kreditojemalca (glavnega dolžnika) iz sodnega registra po uradni dolžnosti poroštvo samo po sebi še ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. Da bi glavni dolžnik oz. njegov pravni naslednik obveznost poravnal, toženka ne trdi. Zato obveznost, glede katere se je toženka s poroštveno izjavo zavezala, da jo bo kot porok in plačnik izpolnila, še obstaja.

Sodišči se nista opredelili do konkretnega toženkinega ugovora, da in zakaj je treba šteti, da zastaranje terjatve kljub priglasitvi v stečajno maso ni bilo pretrgano.

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Ker ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, se za presojo zastaranja ni mogoče opreti na določila 380. člena ZOR, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah.

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da ima banka pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet. Gre za njeno pravico in ne za dolžnost. Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

S sklenitvijo sodne poravnave med tožečo stranko in glavno dolžnico poroštvo toženca ni ugasnilo.

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oziroma če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik.

Bistveno za odločanje o zastaranju porokove obveznosti je, kdaj je tožnica veljavno odstopila od pogodbe, kdaj so učinki odstopa pričeli delovati proti glavni dolžnici, saj je od te časovne točke odvisen potek zastaranja obveznosti glavne tožnice in posledično (zaradi akcesornosti poroštva) tudi zastaranje obveznosti poroka (prvi odstavek 1019. člena ZOR)

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana, oziroma če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik.

Na zastaranje porokove obveznosti učinkuje le tako pretrganje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki je nastalo zaradi upnikovega ravnanja pred sodiščem. Ker do izteka triletnega zastaralnega roka (1. odstavek 374. člena ZOR) tožeča stranka ni opravila nobenega dejanja pred sodiščem, ki bi povzročilo pretrganje zastaranja, je porokova obveznost zastarala.

Prijava terjatve zoper glavnega dolžnika v stečajnem postopku, začetim nad tem dolžnikom, pretrga zastaranje. To pretrganje pa učinkuje tudi v razmerju do poroka.

Dejstvo, da se menična izjava sklicuje na Zakon o menici, ne izključuje možnosti, da je v njej vsebovana tudi poroštvena izjava. Zastaranje porokove obveznosti je urejeno v 1019. členu ZOR. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki nima učinka napram poroku, je povsem drug institut, ki nima nobene zveze s pretrganjem in začetkom teka zastaralnega roka pri pretrganju.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Odločitev o tem, ali je porokova obveznost zastarala oz. kako drugače prenehala, je odvisna od večih okoliščin in ne le od ugotovitve, da sta upnik in dolžnik sporazumno podaljšala rok vračila obveznosti, za katero je bilo dana poroštvo.