314. člen ZOR

Predlog se zavrne.

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR, po katerem pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnikov pa je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s 132. členom ZOR in ne že sama sklenitev menjalne pogodbe oziroma izročitev stvari. Terjatev tožnikov (za plačilo odškodnine oziroma vrnitev stvari) je torej nastala z dnem razdrtja menjalne pogodbe. Prej ni mogla zapasti, ker zanjo še ni bilo pravnega temelja in prej tudi ni mogel začeti teči zastaralni rok zanjo.

V obravnavani zadevi so dediči na zapuščinski obravnavi dogovorili določljivo obveznost toženk oziroma vzpostavili terjatev tožnikovega prednika do njiju. Okoliščina, da pri tem niso določili roka za izpolnitev obveznosti toženk, ne pomeni, da ta terjatev ni bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem oziroma da ni judikatna terjatev. Če v sodni poravnavi ni bil določen rok plačila in se zaradi tega ni dalo ugotoviti, ali je obveznost iz sodne poravnave zapadla, takšna poravnava morda ni bila izvršljiva v smislu 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (kot tudi v smislu 20. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena sedaj veljavnega ZIZ). Vendar pa ji ta okoliščina ne odvzema značaja judikatne terjatve, na katere se nanaša prvi odstavek 379. člena ZOR. Enako velja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, pa v njej ni bil določen rok za izpolnitev.

Pravica razdreti pogodbo kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja, njeno uveljavljanje pa je s časovnega vidika vezano na obstoj pravice zahtevati izpolnitev pogodbe. Določba 387. člena ZOR o pripoznavi dolga se nanaša tudi na razmerja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

Za uporabo triletnega zastaralnega roka iz določila 374. čl. ZOR ni bistveno, ali gre za terjatev iz gospodarskih pogodb (2. odst. 25. čl. ZOR), pač pa, ali gre za medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb.

Pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

Z razdrtjem pogodbe tožeče stranke ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč z razdrtjem, torej naenkrat, dospe celoten preostanek tožnikove terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (371. člen ZOR), kljub temu, da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti.

Špediter lahko zahteva plačilo provizije (plačilo provizije torej dospe), ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe (840. člen ZOR). Drugače je pri povrnitvi potrebnih stroškov: špediter njihovo plačilo lahko zahteva takoj (drugi odstavek 841. člena ZOR). Zakonska norma, ki v tem primeru ne odstopa od splošne ureditve dospelosti obveznosti iz 314. člena ZOR, torej glede povračila stroškov špediterju določa, da dospejo takoj, ko nastanejo. Čeprav je špediter, ki sklepa posle v svojem imenu na račun naročitelja, nasproti tretjim osebam sam zavezan za plačilo obveznosti, ni dolžan kreditirati naročitelja. Ni dvoma, da je špediterjeva carinska obveznost v konkretnem primeru nastala in s tem dospela vsaj 28.6.1997, ko je postala izvršljiva odločba carinskega organa z dne 21.11.1995. Začetka zastaranja ni mogoče vezati na datum dejanskega plačila carine s strani tožeče stranke, saj bi bilo to v nasprotju z dispozitivnim pravilom iz drugega odstavka 841. člena ZOR o dospelosti obveznosti naročitelja za povračilo stroškov.

1. Dne 28.1.1991 sklenjenega dednega dogovora ni mogoče šteti kot dednega dogovora, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju predstavljal primeren izvršilni naslov. Stranke se namreč glede roka izpolnitve obveznosti niso natančno dogovorile, poleg tega pa se tudi niso določno dogovorile glede višine denarne obveznosti. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dedovanja, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o desetletnem zastaralnem roku. Terjatev tožeče stranke tako zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. 2. Opredelitev v dednem dogovoru, da sta toženki dolžni, kakor hitro bo mogoče, prodati sporne parcele, ne pomeni, da je tožnikov prednik lahko uveljavljal svojo pravico takoj naslednji dan. V konkretnem primeru rok res ni natančno določen, vendar pa ni mogoče zaključiti, da v konkretnem primeru namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne z

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj mora odlog plačila dokazovati stranka, ki odlog zatrjuje.

Pravno zmotno je sklicevanje pritožnice na določbo 2. odst. 324. čl. ZOR. Ta namreč ureja vprašanje dolžniške zamude, kadar rok za izpolnitev pogodbene obveznosti ni določen. Dolžnik v takšnem primeru pride v zamudo in trpi zamudne posledice (pri denarni terjatvi torej zamudne obresti) šele z opominom, kar pa ne vpliva na upnikovo pravico do terjatve, ki je nastala takoj po sklenitvi asignacijske pogodbe, v katerih izpolnitveni rok denarne obveznosti tožene stranke ni bil določen. Z vložitvijo tožbe po izteku zastaralnega roka tožeča stranka zastaranja ni pretrgala. Za pretrganje zastaranja pa tudi ni zadostovalo, da je z bremepisom z dne 2.11.1995 od tožene stranke zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti.

Obogatitvene zahtevke v zvezi s pravnim poslom (4. odst. 210. čl. ZOR) ali odškodninske zahtevke zaradi kršitve pogodbe (262. čl. ZOR) lahko uveljavlja le pogodbena stranka. Za ugotovitev kršitve pogodbe ne zadošča gola ugotovitev, da ena stranka ni izpolnila pogodbe, ampak je treba ugotoviti vsebino pogodbe in sicer, komu mora stranka izpolniti pogodbo (305. čl. ZOR), kakšna je vsebina obveznosti (307. čl. ZOR), kateri je čas izpolnitve obveznosti (314. čl. ZOR) in kaj je v primeru upnikove zamude (325. in 326. čl. ZOR).

Če v pogodbi rok za izvršitev dejanja ni določen, ne pomeni to kadarkoli, ali v primernem roku, ampak takoj.

Delavcu, kateremu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, pripada po določilu 4. odst. 23. člena Splošne kolektivne pogodba za gospodarstvo (Ur.l. RS, št. 13/93), odškodnina v višini najmanj šest povprečnih bruto plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. 35. člen SKPG-93 določa, da so vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne dohodke, bruto zneski, če ni v posameznem členu izrecno določeno, da gre za neto zneske, zato delavcu pripada odškodnina po izračunu bruto in ne neto plače.

(Morda) neupravičeno izplačilo iz družbenopravne osebe, vendar ne v okviru njenega lastninskega preoblikovanja, je lahko oškodovanje družbenega premoženja, vendar ne po 48.a čl. ZLPP. Zato Agencija ni pristojna odločiti v takšnem primeru po 48.c členu ZLPP. 2. Če prodajalec od prepozno plačane kupnine ne zahteva plačila zamudnih obresti, je to oškodovanje družbene lastnine po 2.tč. 48.a čl. ZLPP.

Namen prodajne pogodbe je prodaja stvari proti plačilu kupnine in sočasnost medsebojnih izpolnitev. Odložena izpolnitev prodajalca je v škodo kupca, ki želi kupljeno stvar prejeti takoj. Kupec ni v zamudi toliko časa, dokler prodajalec ne izpolni svoje sočasne obveznosti.

Ker nobena od strank ne zatrjuje obstoja dogovora o odloženem plačilu, bi smela tožeča stranka terjati plačilo takoj ob izpolnitvi obveznosti. Za stališče, na katerega se je postavilo prvostopno sodišče, da je zastaranje začelo teči šele z (zakasnelo) izdajo računa (nekaj mesecev po opravljenem delu) v ZORu ni podlage. Dospelost terjatve ni nujno povezana z začetkom teka zastaranja obveznosti, kot ocenjuje prvostopno sodišče, ki je kot rok dospelosti vzelo drugačen čas, ko je odločalo o začetka teka zamudnih obresti in drugačnega, ko je odločalo o začetku teka zastaranja.

Pravilnik o višini povračil stroškov in načinu izplačevanja nadomestil ... (Ur.l. RS štev. 28/91), na katerem temelji dolžnikova denarna obveznost, ne določa roka, v katerem mora dolžnik refundirati nadomestilo osebnega dohodka. Glede na naravo izpolnitve, je bil po upniku določeni 15-dnevni rok za refundacijo primeren, zato je dolžnik prišel v zamudo z iztekom 15 dni od prejema zahtevka za refundacijo.

Če se stranki ne dogovorita za točen datum zapadlosti obveznosti, sodišče najprej ugotovi, ali je ta določljiv. Sodišče zapadlost ugotavlja na podlagi okoliščin primera in na podlagi namena, ki sta ga stranki pri sklenitvi pogodbe zasledovali (primerjaj 314. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Sodišči sta rok vrnitve ugotovili na podlagi izpovedi toženca samega. Posojilo naj bi vrnil, ko bi lokal začel obratovati. Če pa je tako, je pravilno nadaljnje materialnopravno sklepanje, da je v primeru, ko lokal ne začne obratovati, pravno odločilen tisti čas, ko bi najpozneje lokal še lahko začel poslovati.