213. člen ZOR

Tožnikov zahtevek je obogatitvene narave. Iz naslova vlaganj v nepremičnino tožencev uveljavlja plačilo za povečanje vrednosti njihove nepremičnine. Pravilna uporaba 210. člena ZOR narekuje, da je treba v primeru, ko je oseba, ki je vlagala v tujo nepremičnino, imela tudi koristi od te nepremičnine (v obravnavani zadevi njena brezplačna souporaba za bivanje), vrednost te koristi odšteti od povečane vrednosti nepremičnine zaradi izvršenih vlaganj. V obsegu te dosežene koristi namreč ni mogoče govoriti o prikrajšanju, kar pomeni, da je tožnikov verzijski zahtevek lahko utemeljen le v delu, v katerem povečanje vrednosti nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj presega njegovo korist od souporabe te nepremičnine.

Občina je bila denacionalizacijska zavezanka, zato bi z dolžno skrbnostjo morala zavrniti zahtevek tožnika za sklenitev kupoprodajne pogodbe.

Tožnik je s svojim ravnanjem (pomočjo toženki) prikrajšal samega sebe, v želji, da toženki nastane korist (da ni dolžna plačati uporabe stanovanja). Njegova volja je torej temelj za premik premoženja in izključuje okoriščenje toženke, s tem pa tožnikov vrnitveni zahtevek.

Preužitni zavezanec (otrok) po razvezi pogodbe o preužitku zaradi spremenjenih razmer ne more uveljavljati kondikcijskega zahtevka nasproti preužitnemu upravičencu (staršu) za dela, ki jih je opravil, pa ta ne presegajo običajne pomoči, ki jo otroci nudijo staršem.

Za materialnopravni sklep, da je (ali ni) do prehoda premoženja prišlo, je potrebno ugotoviti, ali je poseg bil izvršen tudi na tožničinem zemljišču. Vprašanje meje je pomembno, saj bi se tako ugotovilo, kje je bil izvršen posek, ali tudi na zemljišču, last tožnice. Ker tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, ni mogoča presoja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek sodbe "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne" je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sploh ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen. Solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža, zato mora biti privolitev solastnika za uporabo njegove solastne stvari izrecna in nedvomna. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo tuje stvari, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo objektivno lahko pridobil.

Tožnik, ki uveljavlja obogatitveni zahtevek po 210. členu ZOR, mora dokazati prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na toženčevi strani ter konkretni obseg enega in drugega. Tožnik, ki uveljavlja povračilni zahtevek po 133. členu ZZZDR, mora dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan (v celoti) preživljati, in da so bili ti potrebni.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

Tožeča stranka je na zapuščinski obravnavi dne 15.11.1978 podala dedno izjavo, da se odpoveduje dediščini po materi v korist sodediča (tožene stranke), kar pomeni, da je podala izjavo, da svoj dedni delež odstopa toženi stranki kot sodediču (2. odstavek 136. člena zakona o dedovanju - ZD). Ta odstop dednega deleža naj bi bil odplačen, vendar pa se pravdni stranki glede roka, v katerem naj bi toženec svojo obveznost izpolnil, nista nikoli ničesar dogovorili. Zato dne 15.11.1978 sklenjenega dogovora ni mogoče opredeliti kot dedni dogovor, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb zakona o izvršilnem postopku - ZIP (19. in 20. člen) predstavljal primeren izvršilni naslov. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dogovora z dne 15.11.1978, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem. Zato za to terjatev ni mogoče uporabiti določbe 379. člena ZOR o desetletnem zastaralnem roku. Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, predvsem pa dejstva, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, sta sodišči druge in prve stopnje materia

Izraženo v zakonskem jeziku, prehod tožničinega premoženja med premoženje toženca, ki si je denar od tožnice vzel sam, nima podlage ne v pogodbi med njima, saj ta ni bila sklenjena, ne v zakonu. Tako je nastala vrnitvena obveznost toženca zaradi njegove neupravičene pridobitve (drugi in prvi odstavek 210. člena ZOR). Določbe 211. člena ZOR, ki predpisuje, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili - v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj ni šlo za to, da bi tožnica tožencu kaj plačala, marveč za to, da si je ta sam vzel tako, da je izkoristil njeno nevednost. Pravkar povedano velja tudi za v reviziji ponujeno uporabo 213. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna ali družbena dolžnost - ker pač tožnica vede ali hote ni nič dala.

Toženec je s svojo ženo M. B.K. (tožnikovo hčerjo) in dvema otrokoma stanoval v tožnikovem stanovanju od leta 1984 do 14.7.1991. Tožnik od leta 1984 do konca leta 1990 ni zahteval ničesar iz naslova najemnine in drugih stroškov, povezanih z uporabo stanovanja, da bi tako pomagal hčerini družini. Pri takem položaju, ko je tožnik do konca leta 1990 pomagal hčerini družini, ne da bi imel v tem času namen toženca zadolžiti, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da za to obdobje nima vrnitvenega zahtevka po 213.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).