1010. člen ZOR

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 20

Z izbrisom kreditojemalca (glavnega dolžnika) iz sodnega registra po uradni dolžnosti poroštvo samo po sebi še ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. Da bi glavni dolžnik oz. njegov pravni naslednik obveznost poravnal, toženka ne trdi. Zato obveznost, glede katere se je toženka s poroštveno izjavo zavezala, da jo bo kot porok in plačnik izpolnila, še obstaja.

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da ima banka pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet. Gre za njeno pravico in ne za dolžnost. Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

Dolžnik zmotno ocenjuje, da zaradi dejstva, ker ni stranka pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice, nima pravice uveljavljati njene ničnosti. Ničnost pravnega posla lahko v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZOR, ki se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ, uveljavlja vsakdo, ki ima zato pravni interes. Tako bi tudi dolžnik v pravdnem postopku lahko uveljavljal ničnost tega pravnega posla, pri čemer bi moral izkazati svoj pravni interes, ki pa bi že glede na akcesorno naravo poroštvene pogodbe lahko bil podan. Dolžnik bi neodvisno od tega lahko uveljavljal ničnost kot tudi izpodbojnost pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice v tistem delu, ko ta predstavlja poroštveno pogodbo. Dolžnik je k pogodbi o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice pristopil kot plačnik in porok, kar upoštevaje tretji odstavek 1004. člena ZOR pomeni, da odgovarja upniku za celo obveznost kot glavni dolžnik in lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka. Gre torej za solidarno poroštvo, pri katerem porok nima ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim bi moral upnik izkazati, da je za izpolnitev o

Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko, ki je posojilo poravnala kot porok, je prišlo že po samem zakonu. S trenutkom plačila je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati toliko, kolikor je plačala, k poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi toženki, ki sta s poroštvenima pogodbama (izjavama) prevzeli zavezo, da bosta poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec (dolžnik). Določilo "do 5% nevrnjenega dela posojila od zneska 400.000,00 DEM" gre razumeti kot jasno določeno zgornjo mejo porokove obveznosti, ki ne utemeljuje nedoločnosti predmeta in s tem ničnosti porokove zaveze. Te ne morejo narekovati niti grožnje, zmota in podobne okoliščine, ki so lahko le razlogi za razveljavitev pogodbe. S prijavo terjatve v stečajnem postopku se je pretrgalo zastaranje tako proti dolžniku kot proti tožeči stranki (poroku), nepomembno pa je, ali je bila prijavljena terjatev prerekana in kasneje ugotovljena ali ne. Ker je bila terjatev zavarovana s hipoteko, na podlagi katere je bila tožnica v stečajnem postopku delno poplačana kot ločitveni upnik, ta ne more preiti na poroke.

Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Porok je svoje obveznosti prost le, če dokaže, da je od upnika zahteval, da ta v roku enega meseca po zapadlosti terjatve le-to terja od glavnega dolžnika, upnik pa tega ni storil. Ker toženka v obravnavani zadevi ni dokazala, da je tako zahtevo upnici postavila, njena poroštvena obveznost ni prenehala.

Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.

Podaljševanje roka za vrnitev posojila brez porokove vednosti ni razlog za prenehanje poroštvene obveznosti. Če pa je zaradi tega nastala poroku kakšna škoda, ima nasproti upniku odškodninski zahtevek.

V pobot upnikovi terjatvi je porok uveljavljal terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti upnika, ker le-ta ni prijavil terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika in ker upnik poroka ni obvestil, da glavni dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil.

Sodišče je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ker je ugotovilo, da so osebe, ki so podpisale poroštvene izjave, bile pooblaščene za to in ker je ugotovilo, da podpisnice poroštvene izjave niso bile zapeljane v zmoto in da kreditna pogodba, za katere zavarovanje je bilo dano poroštvo, ni nična. Regresni zahtevek poroka nastane šele, ko porok izpolni (plača) dolžnikovo obveznost. Odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala elementov odškodninske odgovornosti.