124. člen ZOR

Predlog se zavrne.

Dokler ima upnik na voljo izpolnitveni zahtevek, ne more namesto njega uveljavljati odškodninskega, saj odškodninski zahtevek pride v poštev šele po prenehanju izpolnitvenega. Do prenehanja izpolnitvenega zahtevka, ne da bi bil izpolnjen, pa lahko pride po volji upnika le z razdrtjem ali odpovedjo pogodbe. Ker ima pri dvostranskih pogodbah upnik (tudi) pravico, da zaradi zamude pri izpolnitvi oziroma zaradi neizpolnitve od pogodbe odstopi, zakon določa, da (šele) z odstopom od pogodbe na mesto primarne pogodbene obveznosti stopi odškodninska obveznost (124. člen ZOR). Odškodnina v takšnem primeru pokrije izgubo, ki je nastala, ker pogodbi zvesta stranka ni dobila tistega, kar ji je bilo zagotovljeno s pogodbo.

Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR, po katerem pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnikov pa je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s 132. členom ZOR in ne že sama sklenitev menjalne pogodbe oziroma izročitev stvari. Terjatev tožnikov (za plačilo odškodnine oziroma vrnitev stvari) je torej nastala z dnem razdrtja menjalne pogodbe. Prej ni mogla zapasti, ker zanjo še ni bilo pravnega temelja in prej tudi ni mogel začeti teči zastaralni rok zanjo.

Toženec je do vložitve tožbe tožniku izplačal 10 obrokov rente, kasneje pa je s plačevanjem povsem prenehal. Gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki po konkretni pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne more pomeniti neizpolnitve neznatnega dela obveznosti, saj bistveno posega v pogodbeni (eksistenčni) položaj preživljanca.

Neizpolnitev posojilne pogodbe s strani posojilodajalca zastavni pogodbi še ne jemlje podlage. Njena posledica je le v tem, da lahko posojilojemalec bodisi zahteva izpolnitev pogodbe bodisi razdre pogodbo z navadno izjavo, če ta ni razdrta že po samem zakonu (124. člen ZOR). Razloge za nedopustnost izvršbe mora dolžnik substancirano navesti že v tožbi, dopolnjevanje procesnega gradiva pa je dopustno le še v pripravljalni vlogi, s katero odgovarja na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo (drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ). Obravnavano pravilo ZIZ je specialnejše od ureditve prekluzij v 286. členu ZPP, ki zato v pravdi za nedopustnost izvršbe ni uporabljiva.

Celo če bi v primeru konkuriranja pogodbenega in zakonskega načina pridobitve lastninske pravice načelno dopustili možnost njenega priposestvovanja, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zaključka o nedobrovernosti tožnikove posesti. Upoštevaje, da je bilo v splošnem in javno objavljenem predpisu določeno, da pravica uporabe preneha po preteku treh let od sklenitve pogodbe, če uporabnik v tem času ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, enako pa je bilo zapisano tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom, ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, ne mogel vedeti, da je njegova pravica uporabe za gradnjo z iztekom treh let od sklenitve pogodbe prenehala in da posledično z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini ni pridobil lastninske pravice.

Dvakratna razpolaga z isto nepremičnino je lahko nemoralna in je kasnejša pogodba zato lahko nična, če je bil drugi pridobitelj nedobroveren.

Neizpolnitev je odvisna od stanja dolžniške zamude, in če upnik ni (več) upravičen zahtevati izpolnitve (plačilo), ker je to terjatev odstopil tretjemu (o tem je dolžnik bil obveščen) o dolžniški zamudi v razmerju do tožeče stranke, ki ni več upnik, ni več mogoče govoriti, in tudi ne o neizpolnitvi dolžnika v razmerju do prvotnega upnika. Zato tožeča stranka, ki je sicer še vedno pogodbena stranka, ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neplačila obrokov kupnine.

Tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki jo je prevzela s Pogodbo, saj prva tožena stranka za prenos materialne avtorske pravice na Programu iz naslova Pogodbe (in Aneksa) ni pridobila nobene premoženjske koristi, čeprav je Pogodbo sklenila s tem namenom. Pri tem tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi v relevantnem obdobju izvajala ustrezno poslovno politiko za realizacijo dogovora ter vestno in pošteno izpolnjevala pogodbene obveznosti do prve tožene stranke. Zato je prva tožena stranka z dopisom z dne 15. 11. 1995 upravičeno razvezala pogodbo pred iztekom pogodbenega roka.

Obličnost (pisnost) olajšuje dokazovanje. V skladu s tem pravilom stranka, ki z obličnimi oz. materialnimi dokazi ne razpolaga, praviloma ne more biti v procesno boljšem položaju, kot če bi. Pomanjkanje materialnih dokazov stranko bistveno bolj obremeni tudi na sami trditveni ravni, kjer je potreben mnogo večji trud in vložek, da se zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage.

Pravica razdreti pogodbo kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja, njeno uveljavljanje pa je s časovnega vidika vezano na obstoj pravice zahtevati izpolnitev pogodbe. Določba 387. člena ZOR o pripoznavi dolga se nanaša tudi na razmerja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da ima banka pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet. Gre za njeno pravico in ne za dolžnost. Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

Ko gre za obogatitveni zahtevek, nastane terjatev oziroma možnosti njene uveljavitve šele s trenutkom, ko so znani vsi elementi prikrajšanja na eni strani oziroma obogatitve na drugi strani. Uveljavljanje ničnosti pogodbe ter posledični kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe pa niso podvrženi zastaranju. Če tretji, ki ima pravni interes, izpolni dolžnikovo obveznost, to pomeni lahko zgolj to, da nanj preide upnikova terjatev na podlagi zakonske subrogacije zoper dolžnika, in torej nima takšna izpolnitev načelno nobenega učinka na obligacijsko razmerje med upnikom iz pogodbe in dolžnikom, kot tudi ne na posledice, ki nastanejo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani upnika.

Utemeljenost tožbenega zahtevka pomeni, da dejstva, navedena v tožbi, hkrati sestavljajo abstraktni dejanski stan določenega materialnopravnega predpisa, ki pogojuje nastop prav takšne posledice, kot jo v svojem tožbenem zahtevku predlaga tožeča stranka. Nesklepčna je zato tista tožba, pri katerih iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. 124. člen ZOR določa pravice ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje pogodbene obveznosti: pogodbi zvesta stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti ali odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Če je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe se domneva, da je pogodbi zvesta stranka z nastopom zamude izkoristila odstopno pravico. V drugih primerih pa je predpostavka za (veljaven) odstop od pogodbe zaradi zamude dodaten rok za izpolnitev.

Določbe ZOR, ki določajo prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, niso prisilne oziroma kogentne narave, zaradi česar je potrebno dati prednost drugačni ureditvi po volji strank . Le kadar se stranke niso dogovorile drugače, nastopijo posledice zamude, kot jih določa ZOR v 124. do 131. členu.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača razliko od dolga, ki ga je že odplačala v času trajanja pogodbe, in do celotne pogodbeno dogovorjene obveznosti, kar naj bi znašalo 65.195,26 EUR. Pri tem se je sklicevala na določbo 2. odst. VI. točke pogodbe, v kateri je določeno, da je tožeča stranka ob razdrtju pogodbe zaradi zamude tožene stranke s plačili obrokov za več kot 30 dni, upravičena zahtevati plačilo vseh ostalih neplačanih obrokov, ki zapadejo takoj v plačilo. Sodišče prve stopnje je na nasprotovanje tožene stranke materialnopravno pravilno ocenilo, da navedenih pogodbenih določb ni mogoče uporabiti, saj so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Te pogodbene določbe namreč ni mogoče uporabiti kot določbe o pogodbeni kazni, saj le ta ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Prav tako je pravilno ocenilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Zato je pravilno ocenilo, da so pogodbene določbe, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo še vsi preostali nezapadli obroki skupaj z obrestmi, v nasprotju z načelom o pravični odškodnini in zato nične. Dejstvo, da sta pravdni

Sodišče je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo zato, ker naj bi imel v skladu z 2. odst. 117. čl. ZOR tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena. V tem členu je določen rok za razveljavitev izpodbojne pogodbe, torej se nanaša na razloge v fazi sklenitve pogodbe in ne na razlog njenega neizpolnjevanja. Tudi v primeru pogodbe o preužitku je bilo pred uveljavitvijo OZ, ki je takšne pogodbe izrecno uredil, mogoče zahtevati razvezo takšne pogodbe.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je potreben še vpis v javno knjigo (33. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij). Tožniki so imeli za „dosego tega cilja" v zakonsko določenem roku od veljavne sklenitve zavezovalnega pravnega posla dalje možnost zahtevati izstavitev listine za vpis pravice v zemljiško knjigo. Takšna terjatev je v skladu s prej veljavnim 371. členom ZOR zastarala v splošnem zastaralnem roku petih let. Očitno tega niso uveljavljali, šele med obravnavanim postopkom pa so zaradi opisane kršitve pogodbene obveznosti, v povezavi z zatrjevano naknadno nemožnostjo izpolnitve, v vlogi z dne 30.09.2008 uveljavili odstopno upravičenje (124. člen ZOR). V posledici razdrte pogodbe so primarno zahtevali, tako so pravno opredelili svoj zahtevek, plačilo denarne odškodnine. Tožniki tako zahtevajo plačilo škode, ki jim je nastala v posledici kršitve pogodbene obveznosti, takšen zahtevek pa po tretjem odstavku 376. v zvezi s 371. členom ZOR zastara v roku petih let.

Zastaranje terjatve, pri kateri mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer začne teči takrat, ko ta rok preteče. Vendar glede začetka teka zastaranja to pomeni, da začne zastaranje teči od takrat, ko bi upnik najprej lahko oziroma mogel dati dolžniku dodatni rok in ne šele od takrat, ko to dejansko stori.

Toženec bi bil svoje obveznosti prost zgolj v primeru, ko bi uspel dokazati, da je od pogodbe odstopil. V vsakem primeru pa bi imela stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve oziroma nadomestitve tistega, kar je dala, po pravilih o neupravičeni pridobitvi.