UPRS sodba I U 982/2010

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-10855/2008-5 (1312005) z dne 10. 12. 2009 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-3/2010/2 (121-02) z dne 11. 6. 2010 odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v 15-ih dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo) in 16. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca, ki jo je tožnik, sicer državljan Republike Srbije, vložil dne 8. 7. 2008 pri upravnem organu prve stopnje hkrati s pooblastilom za zastopanje v postopku, danim pooblaščenki A.A., ter preostalo dokumentacijo. V obrazložitvi prvostopni organ povzema določila 1. in 2. odstavka 41. člena ZTuj-1 ter v nadaljevanju povzema svoje ugotovitve na podlagi po uradni dolžnosti opravljenega vpogleda v uradno evidenco – Register tujcev, ki ga vodi skladno s 85. členom ZTuj-1. Na podlagi podatkov uradne evidence prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik dne 14. 7. 2008 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Nadalje navaja, da je bila dne 28. 10. 2009 tožniku izdana zavrnilna odločba, ki mu je bila vročena 16. 11. 2009 in je postala pravnomočna 2. 12. 2009. Iz navedenih podatkov izhaja, da tožnik tako trenutno nima veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, kar pomeni obstoj razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Odločitev upravnega organa temelji na dejstvu, da tožnik izdanega mu dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo od 4. 8. 2008 do 3. 8. 2009 vse do preteka njegove veljavnosti ni prevzel, po preteku veljavnosti pa je upravni organ na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato je zavrnil njegov zahtevek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Po določilih 41. člena ZTuj-1 pa se dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki pet let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma pred iztekom tega roka, če je tujec slovenskega rodu ali če je njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji v interesu le-te oziroma po dveh letih neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji, če je tujec ožji družinski član tujca, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v RS ali status begunca. Iz citiranih določil izhaja, da je izdano dovoljenje za začasno prebivanje tujca pogoj za izdajo dovoljenja za njegovo stalno prebivanje, in sicer ves čas reševanja prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kar pomeni tako ob vložitvi prošnje kot tudi ves čas postopka reševanja le-te. Dalje v obrazložitvi navaja, da je 21. 9. 2009 upravni organ tožnika preko pooblaščenke pisno seznanil z ugotovitvami v postopku in mu v skladu s 146. členom ZUP dal možnost, da se v roku 15 dni izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe ter s tem zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Navedeni poziv je bil tožnikovi pooblaščenki vročen 23. 9. 2009, kot je razvidno iz vrnjene poštne povratnice. Dne 9. 11. 2009 pa je upravni organ prejel vlogo nove tožnikove pooblaščenke, uvodoma imenovane odvetnice, s priloženim splošnim odvetniškim pooblastilom in tožnikovo izjavo glede seznanitve upravnega organa, v kateri navaja, da tožniku ni znano, kdaj je njegova prva pooblaščenka prejela dopis upravnega organa o seznanitvi z ugotovitvami v postopku in da tožnik vztraja pri svoji prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker meni, da za to izpolnjuje vse pogoje; dodatno navaja, da v Republiki Sloveniji živi že 21 let in da si je tu ustvaril družino, da ima svoje podjetje, ki mu predstavlja vir dohodkov za preživljanje družine, saj njegova žena zaradi telesne hibe nujno potrebuje njegovo pomoč in da sam tožnik nima nikakršnega namena izselitve iz Republike Slovenije. V Republiki Sloveniji izkazuje svoje bivanje že od leta 2001, tu je prebival tudi ves čas veljavnosti zadnjega izdanega mu (a ne vročenega) dovoljenja za prebivanje ter da ga prva pooblaščenka na obveznost dviga le-tega ni opozorila, sam pa tudi ni prejel nobenega obvestila. Kljub dejstvu, da svoje izjave tožnik ni podal v danem mu 15-dnevnemu roku, je prvostopni organ preučil dejstva in okoliščine, navedene v tožnikovi izjavi ter zaključil, da tožnik ni upravičen do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, saj ne izpolnjuje zakonskega pogoja, in sicer nima izdanega veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, ne glede na navedbe v zvezi z dolžino njegovega dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ob dejstvu, da mu je dne 17. 7. 2008 pretekla veljavnost zadnjega izdanega dovoljenja za začasno prebivanje. Glede (ne)obstoja pooblastilnega razmerja med tožnikom in njegovo prvo pooblaščenko upravni organ izpostavlja, da o tem ni bil posebej seznanjen, saj tožnik ni naznanil nobene spremembe oziroma prenehanja pooblastila, danega prvi pooblaščenki, niti tega pooblastila ni preklical v trenutku, ko je za zastopanje pooblastil svojo drugo pooblaščenko. Glede naveznih okoliščin v zvezi z dolžino tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter posledičnega obstoja družinskih, socialnih, poslovnih in drugih vezi prvostopni organ zaključuje, da lahko tožnik vse navedene pravice uveljavlja na podlagi statusa tujca z veljavnim dovoljenjem za začasno prebivanje, zato odločitev o prošnji za dovoljenje za stalno prebivanje ne posega v njegove že pridobljene pravice in pravne koristi. V zvezi z navedbo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni bil nikoli kaznovan ali obravnavan s strani slovenskih organov pregona pa upravni organ navaja, da le-te ni mogel upoštevati, saj je bilo v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po uradni dolžnosti ugotovljeno, da je bil tožnik dne 1. 12. 2005 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, zaradi česar mu je bila izrečena pogojna obsodba. Ker je upravni organ tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil že zaradi neizpolnjevanja zakonskega pogoja petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji, se ni hkrati spuščal v ugotavljanje obstoja drugih razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja po določilih 3. odstavka 41. in 43. člena ZTuj-1, pač pa je na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP v zadevi odločil po skrajšanem postopku ter svojo odločitev oprl na podatke iz uradnih evidenc in zato tožnika v postopku ni zaslišal, saj za ugotovitev dejstev in pravno pomembnih okoliščin ni bilo potrebno opraviti nobenega drugega dejanja v postopku, zaslišanje tožnika pa glede na nesporne podatke ne bi vplivalo na odločitev v zadevi.

Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP po tem, ko je prvostopno odločbo preizkusila v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z določili 1. in 2. odstavka 247. člena ZUP. Določeni tujci lahko v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena ZTuj-1 pridobijo pred potekom petletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje. Ker pa tožnik ne spada v nobeno izmed kategorij tujcev, določenih v 2. odstavku 41. člena ZTuj-1, je prvostopni organ pravilno ugotavljal njegovo petletno neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ter na podlagi podatkov iz uradne evidence, ki jo vodi po določbi 1. odstavka 85. člena ZTuj-1, in ugotovil, da tožnik nima izdanega veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje niti potrdila o vloženi prošnji v smislu 3. odstavka 47. člena ZTuj-1, kljub temu, da tožnik v pritožbi navaja, da v Republiki Sloveniji neprekinjeno živi in dela že 21 let, saj je po citirani določbi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1 za izdajo zaprošenega dovoljenja potrebno, da ima tujec pet let izdana dovoljenja za začasno prebivanje tujca, zgolj dejansko prebivanje brez izdanega dovoljenja za začasno prebivanje pa tujcu ne omogoča pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po določbi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1. Po presoji drugostopnega organa je organ prve stopnje pravilno odločil po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP na podlagi podatkov iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno prebivanje, zato (pri)tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ne bi bilo potrebno zaslišati oziroma mu dati možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo oziroma njegovi pooblaščenki pošiljati pisne seznanitve z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe, z dopisom z dne 21. 9. 2009.

V tožbi tožnik vztraja pri svojih navedbah v svojih pritožbah, zlasti pa ugovarja bistvenim kršitvam postopka, ki so bile storjene s tem, ko je celoten tožnikov postopek izveden po pravilih skrajšanega postopka, s čimer je bila tožniku odvzeta ustavno določena pravica enakopravnega obravnavanja pred državnimi organi, saj tožnik s strani prvostopnega organa sploh ni bil vabljen za potrebe odločanja, tako da mu je bila odvzeta osnovna ustavna pravica, da bi kot stranka v postopku izpovedal svoje stališče in tudi okoliščine, v katerih živi ter glede časa trajanja njegovega bivanja v RS. Uporaba 144. člena ZUP je bila v njegovem primeru nepravilna in tožnik vztraja, da ima pravico do poštenega obravnavanja s strani organov države, kateri plačuje dajatve in ji je lojalen. Zato meni, da bi bilo v njegovem primeru potrebno izvesti namesto skrajšanega postopka običajen postopek. Ker temu ni bilo tako tožnik meni, da mu ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja in da je bilo odločeno v njegovo škodo. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in tako sanira procesne napake, ki so bile zagrešene v dosedanjem postopku. Prav tako se tožnik ne strinja z materialno-pravno podlago izpodbijane odločbe in meni, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi nepravilno oprla na 1. odstavek 41. člena Zakona o tujcih, namesto na 2. odstavek istega člena, po katerem je isti pogoj, to je petletno neprekinjeno bivanje izpolnjen tudi, v kolikor je tujec v tem obdobju odsoten in ni imel izdanega začasnega dovoljenja za prebivanje in če so bile te odsotnosti krajše od šest mesecev ter skupaj ne presegajo deset mesecev. Tožnik poudarja, da je vedno izpolnjeval vse pogoje 27. člena ZTuj-1, izpodbijana odločba pa ne obrazloži, zakaj je bil pri njem uporabljen strožji kriterij, zato meni, da gre za napačno uporabo materialnega prava. Dalje navaja, da je iz priloženih listin razvidno, da tožnik biva v Republiki Sloveniji že od leta 1993 in je tudi prijavljen, kar tožena stranka tudi sama priznava v svoji obrazložitvi. Tožnik nadalje meni, da v kolikor ne bi napačno izvedla skrajšanega postopka, bi morala z njim vzpostaviti neposreden kontakt in ob tem opraviti tudi njegovo zaslišanje in mu omogočila vročiti tudi pisne dokaze ter se prepričala o tožnikovih osebnih okoliščinah, da je oče dveh otrok, za katera v tožbi prilaga njuna rojstna lista in je edini član družine, ki je redno zaposlen, s čimer preživlja štiričlansko družino, saj njegova žena B.B. ni zaposlena. Poleg tega sta oba njegova otroka otroka s posebnimi potrebami, vse navedene okoliščine pa zahtevajo njegovo stalno prisotnost in skrb za družino ter redne denarne prilive, saj so njegovi dohodki edini vir preživljanja tožnikove družine. Gre za izjemno življenjsko situacijo, ki jo je potrebno preučiti širše in obravnavati celostno, predvsem pa je nujno tožniku dati možnost, da v postopku vendarle nastopa kot stranka, z vsemi svojimi pravicami in obveznostmi. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik v času odločanja o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje oziroma ni prebival v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi podatkov iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno prebivanje, vodene na podlagi 1. odstavka 85. člena ZTuj-1. Zato je prvostopni organ pravilno odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Nadalje tožena stranka kot neutemeljene označuje tožbene navedbe, da pri odločanju ni bilo upoštevano določilo 1. odstavka 41. člena ZTuj-1 v delu, ki določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Pri tem se sicer strinja, da določene odsotnosti iz 1. odstavka 41. člena ZTuj-1 res ne prekinejo pogoja petletnega neprekinjenega prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, vendar pa mora tujec tudi v primeru dopustnih odsotnosti v času odločanja o prošnji imeti veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To dejstvo je osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, odsotnosti pa so dopustne le znotraj petletnega obdobja neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2010 poudarja, da prvostopna odločba ne temelji na 144. členu ZUP, temveč na 16. členu ZUP in da je navedba tožene stranke, da je bil zoper njega uporabljen skrajšani postopek v skladu s 144. členom ZUP prvič podana šele v odgovoru na tožbo. Zato je po mnenju tožnika izpodbijana odločba nesklepčna, saj je sama s seboj v tako hudem nasprotju, da se je ne da preizkusiti, zaradi česar je nezakonita in jo je zato že iz navedenega razloga potrebno razveljaviti. Tožnik vztraja, da mu je bila z neutemeljeno uporabo določila 144. člena ZUP povzročena nepopravljiva škoda na način, za katerega tožnik sploh ni vedel. Zato vztraja, da je bilo s tem poseženo v njegovo ustavno pravico do enakopravnega obravnavanja pred državnimi organi. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na podatke iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno prebivanje, vendar ti podatki tožniku niso bili nikoli dani na vpogled, tako da mu sploh niso bile znane vse listine, s katerimi je tožena stranka razpolagala in na tej podlagi odločala o tožnikovi pravici, tako da tožnik dejansko sploh ni bil stranka v postopku. Dalje navaja, da tožena stranka niti v odgovoru na tožbo ne obrazloži, zakaj pri odločanju ni bil uporabljen 2. odstavek 41. člena ZTuj-1, niti ne komentira številnih listin, ki jih je tožnik priložil tožbi in govorijo v prid tožniku ter dokazujejo njegovo neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji, ki je že po Ustavi definirana kot socialna država, prav tako pa Ustava varuje družino kot temeljno celico družbe. Tožnik izpostavlja, da v kolikor bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, bo moral tožnik zapustiti državo, usoda njegove žene in obeh otrok pa bo negotova. Iz navedenih razlogov vztraja pri vseh svojih navedbah in tožbenem predlogu v celoti.

K točki 1:

Tožba je utemeljena.

Ko je sodišče presojalo tožbene navedbe glede kršitev pravil upravnega postopka je sodišče po vpogledu v predmetni upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, ugotovilo, da je tožnik dne 9. 7. 2008 na obrazcu, ki je v upravnem spisu vpisan pod zap. št. 1, vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ter kot razlog ali namen prebivanja v Republiki Sloveniji navedel delo in zaposlitev; hkrati je predložil tudi dokazilo o plačilu upravne takse, pooblastilo za pooblaščenko A.A., kopijo potne listine, dovoljenje za delo z dne 7. 7. 2008 z veljavnostjo od 18. 7. 2008 do 17. 7. 2010 ter potrdilo o prijavi začasnega prebivališča na naslovu ... z dne 6. 12. 2007 z navedenim trajanjem prijave od 6. 12. 2007 do 17. 7. 2008, priložen pa je tudi obrazec M-2 (odjava podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja) z dne 23. 7. 2007. Navedenim listinam kronološko sledi pod zaporedno številko 2 listina, označena kot lastni dokument 214-10855/2008-2 z dne 9. 10. 2008 na obrazcu, kjer je v rubriki Opis dokumenta vneseno besedilo Uradni zaznamek, v rubriki Vsebina pa besedilo: „Čakam vročitev dovoljenja za začasno prebivanje. Ko bo vročeno, se lahko vzame vloga za stalno prebivanje v reševanje.“ V upravnem spisu se pod zaporedno številko 3 nahaja dokument z dne 21. 9. 2009 z oznako zadeve C.C. – seznanitev z ugotovitvami v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je naslovljen na A.A. in je bil imenovani, kot izhaja iz priložene vročilnice osebno vročen 23. 9. 2009. Pod zaporedno številko 4 se v spisu nahaja vloga tožnika, vložena po pooblaščeni odvetnici Č.Č., hkrati s priloženim odvetniškim pooblastilom z dne 6. 11. 2009, ki jo je prvostopni upravni organ prejel 10. 11. 2009, kot izhaja iz dohodnega žiga na predmetni vlogi (pod zaporedno številko 4). Pod zaporedno št. 5 je prvostopni organ izdal uvodoma navedeno izpodbijano odločbo in jo je tožniku vročil po njegovi drugi pooblaščenki, odvetnici Č.Č. dne 15. 12. 2009.

Iz podatkov v navedenih listinah upravnega spisa izhaja, kar povzema tudi izpodbijana prvostopna odločba, da je dne 21. 9. 2009 prvostopni organ tožnika preko tedanje pooblaščenke pisno seznanil z ugotovitvami v postopku ter ga pozval, da se v roku 15 dni od prejema navedenega poziva izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo zakonite odločbe. Poziv je tedanja pooblaščenka tožnika prejela 23. 9. 2009, tožnik pa je na navedeni poziv reagiral s pisno vlogo z dne 6. 11. 2009, vloženo po novi pooblaščenki, odvetnici Č.Č., v kateri je med drugim navedel, da izkazuje bivanje v Republiki Sloveniji neprekinjeno vse od leta 2001 dalje ter da je v Republiki Sloveniji prebival tudi ves čas veljavnosti zadnjega mu izdanega (a ne vročenega) dovoljenja za prebivanje, glede katerega sam tožnik ni prejel nobenega obvestila, niti ga ni na obveznost dviga le-tega opozorila njegova prva pooblaščenka. Prvostopni organ je, kot navaja v izpodbijani odločbi, čeprav tožnik svoje izjave ni podal v določenem mu 15-dnevnem roku po pozivu, vročenem prvi pooblaščenki, kljub temu preučil dejstva in okoliščine, navedene v izjavi, podani s strani njegove druge pooblaščenke ter pri tem že zgolj na podlagi podatkov uradne evidence ugotovil, da tožnik nima več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, saj mu je dne 17. 7. 2008 pretekla veljavnost zadnjega izdanega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ob dejstvu, da tožnik ni prevzel vse do preteka veljavnosti njemu izdanega dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo od 4. 8. 2008 do 3. 8. 2009, zato preostalih tožnikovih navedb glede obstoja družinskih, socialnih, poslovnih in drugih vezi, ki ga vežejo na bivanje v Republiki Sloveniji ni posebej presojal. Vendar pa iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ni razvidno, ali je bil tožniku sploh omogočen prevzem navedenega dovoljenja (za začasno prebivanje z veljavnostjo od 4. 8. 2008 do 3. 8. 2009) z vročitvijo ustreznega poziva oziroma vabila k vročitvi tožniku osebno na njegov naslov prijavljenega prebivališča v skladu z določilom 7. odstavka 27. člena ZTuj-1 oziroma z ustrezno vročilnico v smislu 97. člena ZUP v povezavi s 63. členom ZTuj-1, ob dejstvu, da sme v skladu z določilom 3. odstavka 47. člena ZTuj-1 tujec, ki je (tako kot tožnik) pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja ostati v državi vse dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se mu izda posebno potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje vse do odločitve o prošnji. Iz navedenega razloga je ugotovitev prvostopnega organa v izpodbijani odločbi (6. odstavek na str. 3), „da prosilec nima več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj mu je dne 17. 7. 2008 pretekla veljavnost zadnjega izdanega dovoljenja za začasno prebivanje“ preuranjena in protislovna trditvi v obrazložitvi (4. odstavek na str. 2), da tožnik „izdanega mu dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo od dne 4. 8. 2008 do dne 3. 8. 2009 vse do preteka njegove veljavnosti ni prevzel iz razlogov, ki jih tožena stranka ni ugotavljala“. Zato je po oceni sodišča zmoten zaključek upravnih organov prve in druge stopnje, da negativna odločitev glede prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje ne posega v tožnikove že pridobljene pravice in pravne koristi in da za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni potrebno, razen vpogleda v podatke uradne evidence, opraviti nobenega drugega dejanja v postopku ter da ustno zaslišanje tožnika ne bi vplivalo na odločitev v zadevi.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, sodišče ugotavlja, da je utemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka v smislu 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker tožniku ni bila v postopku dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, na katere je prvostopni organ oprl svojo odločitev, tožena stranka pa se je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe kot neutemeljene postavila na stališče, da je v konkretnem primeru dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno že zgolj na podlagi podatkov iz uradne evidence o dovoljenjih za začasno prebivanje in da zato tožnika sploh ni bilo potrebno pisno seznanjati po njegovi pooblaščenki z ugotovitvami o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe sklicujoč se na 2. točko 1. odstavka v povezavi s 3. odstavkom 144. člena ZUP. Tožnik namreč v postopku pred izdajo izpodbijane zavrnilne odločbe ni bil niti ustno zaslišan, čeprav je v svoji pisni vlogi z dne 6. 11. 2009 izrecno opozoril upravni organ prve stopnje, da sam tožnik v zvezi z zaprošenim dovoljenjem za začasno prebivanje (le-tega) ni prejel nikakršnega opozorila oziroma obvestila. S tem je po presoji sodišča tožnik ustrezno odreagiral glede na citirano določilo 3. odstavka 47. člena v zvezi s 7. odstavkom 27. člena ZTuj-1 in težo dokaznega bremena, ki ga stranki v upravnem postopku nalagajo določila 66. člena v povezavi s 139. in 140. členom ZUP. Sodišče zato meni, da upravna organa prve in druge stopnje nista upoštevala pravil postopka s tem, da tožniku nista skladno z določili 1. in 3. odstavka 141. člena ZUP dala možnosti, da se udeležuje ugotovitvenega postopka in da poda svojo ustno izjavo glede dejstev, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, ter izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njegovimi navedbami, kar je imel zaradi uporabe skrajšanega ugotovitvenega postopka v smislu 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP tožnik dejansko možnost šele v tožbi, čeprav se stranki v upravnem postopku, četudi ji je naloženo ali dovoljeno, da predloži pisno izjavo (kot je bilo tožniku naloženo v konkretnem primeru s pisnim pozivom njegovi tedanji pooblaščenki dne 21. 9. 2009), zaradi tega ne more vzeti pravica, da poda izjavo tudi ustno (3. odstavek 141. člena ZUP). Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje s tem, da je (zgolj) z uradnim zaznamkom (št. 214-10855/2008-2 z dne 9. 10. 2008) namesto z ustreznim tožniku vročenim sklepom, izdanim v skladu z določili 1. in 2. odstavka 153. člena ZUP, odločil o prekinitvi postopka za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje vse do vročitve dovoljenja za začasno prebivanje, ter s tem, da je nato izpodbijano zavrnilno odločitev sprejel po skrajšanem ugotovitvenem postopku v smislu 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP onemogočil tožniku, da bi uveljavil in zavaroval svoje pravice in pravne koristi s tem, da bi pravočasno predložil ustrezne dokaze. O tem sklepa sodišče tudi po tem, ker je tožnik reagiral na poziv prvostopnega organa z dne 21. 9. 2009 z vlogo z dne 6. 11. 2009, o čemer pa prvostopni organ sploh ni odločal, temveč je zavrnilno odločbo sprejel v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki 1. odstavka 144. člena ZUP in svojo odločitev oprl zgolj na podatke uradne evidence, ki jo vodi sam na podlagi 85. člena ZTuj-1.

Sodišče tako meni, da je na videz sicer tožniku bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira izpodbijana odločba, vendar pa tožnik ni imel dejanske, to je realne (pač pa le navidezno) možnosti, da sodeluje v ugotovitvenem postopku s tem, da navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in tudi izpodbijati pravilnost ugotovitev upravnih organov glede dejanskega stanja (zlasti glede slovenskega državljanstva njegovih družinskih članov v smislu 1. odstavka 93. k člena ZTuj-1). Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana oziroma potrjena izpodbijana odločba, nista upoštevala pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP) pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev pravil postopka). Sodišče je zato po določilu 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo opravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek upravnemu organu. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do tožbenih navedb glede zatrjevane kršitve materialnega prava ni posebej opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alinea 2. odstavka 59. člena člena ZUS-1).

K točki 2:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV.