97. člen ZUP

Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

Zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.

Ni mogoče zaključevati o obstoju dejstva tožnikovega imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika v letu 2004, saj ni dokazano, da mu je bil vročen poziv z dne 23. 9. 2004 ter da je mogel podati pisno izjavo v smislu tedaj veljavnega ZRTVS, da nima svojega ter v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, s katero bi obstoj pravne domneve izpodbijal ter dokaz(ov)al, da radijskega ali televizijskega sprejemnika nima. Navedeno pomeni, da na podlagi pravne domneve imetništva radijskega ali televizijskega sprejemnika, ker je šlo za nepravilen zaključek o njenem obstoju, tožnik ni bil pravilno uvrščen v evidenco zavezancev za plačilo RTV prispevka pri prvostopenjskem organu, na katero se ta organ sklicuje v svoji odločbi (38., 39. člen ZRTVS-1), in mu ni bilo mogoče izdati odločbe o plačilu RTV prispevka za leto 2019.

Vročanje je v upravnem postopku dolžnost upravnega organa, ki je odločbo izdal. Ta organ je tudi odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo postopka vročanja (VI. Poglavje ZUP, 83. člen in nasl.). O tem, da je bila odločba ali drug dokument (osebno) vročena, mora pridobiti in v postopku s pravnimi sredstvi predložiti vročilnico (97. člen ZUP) ali druge dokaze. V primeru nastopa fikcije vročitve pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, je sodišče dolžno upoštevati in po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) vrednotiti vsa dejstva in dokaze, ki so jih predložile stranke upravnega spora glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem pa je tudi pomembno, da je upravni organ (toženka) tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka (tožniku). Tako še posebej velja, da tožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev v zvezi s tem, npr. da sporočilo o prispelem pismu ni bilo puščeno v njegovem hišnem predalčniku. To bi glede na njegov pravni položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali

Iz navedenega nespornega procesnega dejanskega stanja torej izhaja, da je imela tožnica možnost, da bi se ob ustrezni skrbnosti zavedala, da ji je bila vročitev pošiljke poskušana, preden jo je vročevalec vrgel v nabiralnik in da posledično dne 13. 6. 2022 v nabiralnik vržena pošiljka ne more šteti za dan vročitve, ampak je bil ta nujno prej. Zato bi lahko ob potrebni skrbnosti s poizvedovanjem pri organu toženke brez velikih težav ugotovila, kdaj je (na podlagi fikcije vročitve) začel teči rok za tožbo v upravnem sporu.

Iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnica zavedala ali morala zavedati, da je njena tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavanem primeru ključno, kdaj je bila izpodbijana odločba vročena pritožnici, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožničin pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je tožnica odločbo prejela, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnico pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe.

Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.

Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Sodišče prve stopnje bi moralo, glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je odločbo prejel, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnika pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe

Sodišče prve stopnje ni razpolagalo ne z vročilnico ne s sporočilom o prejetem pismu, ki bi ga oseba, ki je opravljala vročitev, izpolnila s potrebnimi podatki (o datumu neuspelega poskusa osebne vročitve in o vložitvi sporočila o prispelem pismu v naslovnikov hišni predalčnik z opozorilom na posledice upustitve prevzema dokumenta ter datumom vložitve pisma v naslovnikov predalčnik). Oprlo se je na drugo listino – poizvednico, v kateri pošta izjavlja toženki, kaj se je dogajalo z njeno pošiljko pritožniku, ne da bi imel slednji možnost temu nasprotovati in predlagati dokaze. Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico, poizvednico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V ob

Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice - javne listine (oziroma sporočila o prispelem pismu), ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Ker Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ni tisto sodišče, ki bi se po svoji funkciji prvič ukvarjalo z vprašanji procesnega dejanskega stanja (iudex facti), je treba stranki vselej omogočiti, da to možnost uveljavi pred Upravnim sodiščem kot sodiščem prve stopnje. Če je torej po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata pa je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V praksi je taka presoja lahko zelo hitra in enostavna, obrazložitev o tem pa ustrezno kratka.

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je v obravnavanem primeru na pritožniku. Ob laični primerjavi podpisa na vročilnici s podpisom pritožnika, ki je viden na priloženem pooblastilu v tej zadevi, je na prvi pogled razvidno, da gre lahko za različna podpisa, kar kaže na to, da obstaja dvom, ali je vročilnico podpisal pritožnik. Zastavi se torej vprašanje, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev, torej ali je odločbo drugostopenjskega organa vročil neposredno pritožniku. Glede na navedeno se mora po presoji Vrhovnega sodišča ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti (bodisi z vpogledom v upravni spis ali na drug primeren način), kdo je vročilnico podpisal in ali je bila oziroma kdaj je bila pritožniku odločba drugostopenjskega organa vročena.

V kolikor bi držale pritožbene navedbe, da je sporno pošiljko prejel sosed, bi to moralo izhajati iz same vročilnice. Tožnik niti ne navede, kateri sosed je prevzel sporno pošiljko (torej ne navede njegovega imena in priimka ter naslova), niti s tem v zvezi ne predlaga njegovega zaslišanja. Zgolj predložitev potrdila delodajalca, da je bil v času od 24. 4. 2017 do 12. 5. 2017 odsoten (z dela) zaradi letnega dopusta, pa ne dokazuje njegovih trditev, da je "pošto prevzel sosed" in da je bil tožnik v tem času odsoten iz države. Kakršnihkoli drugih navedb oziroma dokazov pa tožnik s tem v zvezi ni podal oziroma predložil.

Tako kot lahko naslovnik dokazuje, da vročitev ni bila opravljena, čeprav je bila vročilnica navidezno pravilno izpolnjena, lahko tudi organ dokazuje, da je bila vročitev opravljena, čeprav vročilnica ni bila pravilno izpolnjena. Ravno slednje pa je storilo sodišče prve stopnje, ko je v dokaznem postopku dokazovalo, da je vročitev po pooblaščenki bila opravljena, čeprav sta vročilnici bili izpolnjeni pomanjkljivo. Res je sicer v tretjem odstavku 89. člena ZUP določeno, da mora pooblaščenec za vročitve vsak dokument nemudoma poslati stranki, vendar to velja le v razmerju med pooblaščencem in naslovnikom, med katerima obstoji pooblastilno razmerje, nima pa vpliva na veljavnost opravljene vročitve, saj se po določbi petega odstavka 89. člena ZUP šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

Pri vročanju odločbe v postopku odmere dohodnine, se je v obravnavanem primeru uporabi ZUP, ki določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Dokumenti, ki se morajo po določbah ZUP osebno vročiti naslovniku, se lahko vročijo samo neposredno tej osebi ali drugi osebi, ki je za to od naslovnika izrecno pooblaščena, pri čemer vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec. Že ob laični primerjavi podpisa na vročilnici s podpisom pritožnika, ki je viden na priloženem pooblastilu njegove odvetnice v tej zadevi, je na prvi pogled razvidno, da gre lahko za različna podpisa, kar kaže na to, da obstaja dvom, ali je vročilnico podpisal pritožnik. Zastavi se torej vprašanje, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev, torej ali je odločbo drugostopenjskega organa vročil neposredno pritožniku. Glede na navedeno se mora po presoji Vrhovnega sodišča ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti (bodisi z vpogledom v upravni spis ali na drug primeren način), kdo je vročilnico podpisal in ali je bila oziroma kdaj je bila pritožniku odločba drugostopenjskega organa vročena.

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato odkazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (169. člen ZUP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, npr. da obvestilo o vročanju ni bilo puščeno v tožnikovem predalčniku, kot v obravnavnem primeru zatrjuje tožnik, vendar pa zgolj tožnikova navedba, da obvestila o vročanju ni prejel in da je sklep o davčni izvršbi prejel šele 10. 4. 2017, za kaj takšnega ne zadošča. Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je v konkretnem primeru. Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne)

Vročilnica iz 2. odstavka 87. člena ZUP ima v socialnem sporu naravo javne listine iz 224. člena ZPP. Kot takšna dokazuje, da je bilo pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno, dovoljeno pa je dokazovati nasprotno. Vendar zgolj z zatrjevanjem, da pisanje oziroma sporni odločbi nista bili vročeni naslovniku, torej tožniku, in le na podlagi laične primerjave podpisov, saj sodišče nima strokovnega znanja grafologa, ter ob pomanjkanju dokazov o zatrjevani odsotnosti tožnika, vročilnice ni mogoče ovreči. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, v potrditev navedb, da sta zaradi njegove odsotnosti sporni vročilnici podpisala tast oziroma tašča, ni podal nobenega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjeno zaključilo, da odločbi tožene stranke nista bili vročeni tožniku dne 29. 4. 2014 in 18. 4. 2014, in nadalje sprejelo tudi zmoten oziroma preuranjen zaključek, da se je z njima seznanil šele tekom sodnega postopka. Prvostopenjsko odločbo je tožnik predložil sam s pripravljalno vlogo oziroma spremembo tožbe in je ni izpodbijal pred zdravstveno komisijo. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se na podlagi 1. odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila

Tožnica navaja, da naj njena pravna prednica naj ne bi bila obveščena o pošiljki, vendar to trditev opira izključno na posredno sklepanje, da bi se sicer zoper omenjeno gradbeno dovoljenje gotovo pritožila. Sodišče po drugi strani nima razloga, da ne bi verjelo zabeležki na vročilnici, iz katere izhaja, da je bila naslovnica o pošiljki obveščena.

Rokopis z besedami izpisanega datuma prejema poštne pošiljke na vročilnici je enak podpisu prejemnice, zato sodišče dvomi v navedbo tožnice, da je datum prejema vpisal poštar. Da je bila poštna pošiljka vročena tožnici ugotovljenega dne, pa je razvidno tudi iz žiga, ki ga odtisne pošta na vročilnici.

Če vročilnice, s katero se vroča odločba, izdana v upravnem postopku, ne podpiše stranka, na katero se odločba nanaša, in če vročitev ni opravljena po določbah 87. ali 89. člena ZUP, ni mogoče šteti, da je bila odločba vročena stranki.