247. člen ZUP

Iz pritožbe zoper izhaja, da je bila pritožba vložena zoper celoten prvostopenjski akt. Iz pritožbe ne izhaja, da bi prosilec vložil pritožbo izključno zoper odločitev v zvezi s 6. točko njegovega zahtevka. Če je tožena stranka štela, da so pritožbeni očitki glede 1 do 5. točke zahtevka neutemeljeni, kot pravi v odgovoru na tožbo, bi o tem morala odločati v izreku odločbe po tem, ko bi stranki dala možnost, da se o tem izreče, ne pa da je odločala zgolj o 6. točki iz obrazložitve pritožbe.

Toženi zavod je dolžan uporabljati tudi 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP, ki določa, da zahtevo s sklepom zavrže, če v isti stvari že teče postopek. Takšno procesno stanje je bilo podano v obravnavanem predsodnem postopku.

V primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: postopek, v katerem pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nedovoljeno gradnjo (z izrekom inšpekcijskega ukrepa), ki jo, ko odločba o tem postane pravnomočna, pošlje pristojnemu organu za gradbene zadeve, ta pa (po uradni dolžnosti) na tej podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tako vrsta in obseg nedovoljenega posega, kot tudi inšpekcijski zavezanec so torej že ugotovljeni s pravnomočno inšpekcijsko odločbo. Organ je na to odločbo pri odločanju o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora vezan, kar pomeni, da teh okoliščin ne ugotavlja sam, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Sodišče sodi, da je drugostopni organ z povzeto obrazložitvijo zavrnitve tožnikovega ugovora ravnal napačno. Ne samo, da je sam primerjal več podpisov v upravnih spisih, temveč se je tudi opredelil do njihovega ujemanja oziroma identičnosti, za kar ni imel podlage. Ni namreč mogoče reči, da upravni organ sam razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo identičnosti podpisov, tj. znanjem grafološke stroke, da bi lahko sam (brez postavitve ustreznega izvedenca tj. izvedenca grafološke stroke) napravil zaključek o tem, ali je tožnik vabilo prejel ali ne (s primerjavo podpisov v spisu), še zlasti glede na posledico, ki iz take situacije izhaja (glej zgoraj citirani drugi odstavek 38. člena ZEN).

Pri izdaji izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ kot urejena evidentiral dela meje parcele, pri čemer pa je mejo med tema deloma določilo že sodišče, se v postopku ni ravnalo pravilno. Prvostopenjski organ bi moral upravni postopek evidentiranja urejene meje ustaviti in v tem delu ne bi smel izdati vsebinske odločbe. Gre torej za bistveno kršitev pravil postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, na takšne kršitve pa pazi sodišče in pred njim že drugostopenjski upravni organ po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP). Takšno stališče narekuje tudi ugotovitev, da se opisana kršitev vsebinsko po svoji naravi približuje ničnostnemu razlogu iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede na navedeno toženka izpodbijane odločbe ne more ubraniti s sklicevanjem na to, da s sklepom pristojnega sodišča o sodni ureditvi meje (s strani omenjenega sodišča ali tožnika) ni bila seznanjena. Ali je bil takšen sklep izdan, bi namreč tako prvo- kot drugostopenjski organ lahko ugotovila, oziroma bi to morala ugotoviti, s preprosto poizvedbo pri pristojnem sodišču glede na podatke upravnih spisov.

S 1. točko izreka je drugostopenjski upravni organ med drugim odpravil odločitev prvostopenjskega organa iz 4. točke izreka, da stroški postopka niso nastali, in jo nadomestil z odločitvijo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Takšna odločitev pa je tudi po presoji sodišča lahko v pritožničino škodo.

Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bili tožniku komisijski listi kljub njegovi izrecni zahtevi v tem postopku predloženi, čeprav gre za pomemben dokaz, na katerega je tožena stranka oprla zaključek o prejemu gotovine s strani B.B. Poleg tega tožena stranka ni izvedla predlaganega dokaza z izvedencem oziroma dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, kolikor je menila, da je nepotreben, nerelevanten oziroma neprimeren. Tožnik namreč zatrjuje, da dohodkov, ki so predmet obdavčitve, sploh ni prejel ter da so podpisi na listinah, ki prejem denarja potrjujejo (komisijski listi), ponarejeni. Gre torej za ključne okoliščine oziroma dokaze v zvezi s prejemom gotovine, zato bi tožnik moral biti z njimi neposredno seznanjen v obnovljenem postopku.

Odločanje o pritožbi je del upravnega (konkretno davčnega) postopka. Drugostopenjski upravni organ ima v smislu 247. člena ZUP in naslednjih, zato da v upravnem postopku ne bi bila izdana nezakonita odločba, tako v postopku odločanja o pritožbi, kot tudi celo po njem, zelo široka pooblastila, saj lahko pod določenimi pogoji reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP oziroma spremeni odločbo v škoda pritožnika kot določa 253. člen ZUP. Tako v skladu z 247. členom ZUP organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Preizkusi jo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka, in ali ni bil prekršen materialni zakon. Odločanje organa druge stopnje o pritožbi je zajeto v členih od 248 do 253 ZUP. Organu druge stopnje ponuja številne možnosti.

Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Meje odločanja drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku določa prvi odstavek 247. člena ZUP. Drugostopenjski organ lahko v skladu s 253. členom ZUP tako postavljeno mejo pritožbenega preizkusa preseže, kolikor s tem reši zadevo v korist pritožnika in ne posega v pravice koga drugega. Enaka odločitev, torej odločitev preko meja pritožbenega zahtevka, ki je v škodo pritožnika, pa je dopustna le iz razlogov, določenih v 274., 278. in 279. členu ZUP, to je takrat, ko so izpolnjeni taksativno našteti primeri, ki dopuščajo odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Dejstvo, da Vlada ni pravočasno sprejela Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leto 2010, ne pomeni, da bi tožeča stranka kot zavezanka za plačilo vodnega prispevka tega ne bila dolžna poravnati tudi za prvo polovico leta 2010. Zakonska obveznost tožnice za plačilo namreč izhaja iz 124. člena ZV-1.

Toženka ni pravilno uporabila določb zakona, ko je izpodbijano odločbo, s katero je ugodila prosilčevi pritožbi in delno odpravila odločbo prve stopnje, oprla na golo dejstvo, da je tožnica zahtevano odločbo o izrednih ukrepih dne 14. 3. 2014 objavila na svetovnem spletu, torej na dejstvo, ki je nastalo šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Takšnega odločanja tudi s sklicevanjem na določbe 2. ter (petega odstavka) 6. člena ZDIJZ in 14. člena ZUP ne more utemeljiti.

Iz določb ZUP, ki se nanašajo na odločanje o pritožbi, izhaja pravilo, da organ druge stopnje pri tem odločanju upošteva tista dejstva, ki so obstajal v času odločanja na prvi stopnji. Toženka ni pravilno uporabila določb zakona, ko je izpodbijano odločbo, s katero je ugodila prosilčevi pritožbi in delno odpravila prvostopenjsko odločbo, oprla na golo dejstvo, ki je nastalo šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Toženka bi morala, kolikor v določbah ZUP ni našla podlage za to, da zavrže prosilčevo pritožbo, o njej vsebinsko odločiti v okviru pravil, ki jih za odločanje o pritožbi določa ZUP, in pri tem obrazloženo ugotoviti, ali je tožnica v postopku na prvi stopnji popolno in pravilno ugotovila dejstva, pomembna za odločitev, ali je spoštovala pravila postopka in ali je v svoji odločbi pravilno uporabila materialni predpis. Tako bi že v izpodbijani odločbi tudi razčistila za odločitev pomembna dejanska in pravna vprašanja, o katerih stranke izmenjujejo stališča v tem upravnem sporu.

Razlog za razveljavitev prvostopenjske odločbe tožene stranke po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP (če je bil očitno prekršen materialni predpis) ni bil podan in posledično tudi niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe v škodo pritožnice iz drugega odstavka 253. člen ZUP.

Po ZUP je sprememba odločbe v škodo pritožnika možna le, če so podani razlogi za: odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, za izredno razveljavitev odločbe zaradi nujnih ukrepov in za ničnost odločbe. Drugostopni organ je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka in je že iz tega razloga odločba nezakonita in jo je treba odpraviti. V 3. točki izreka (s katero je spremenil odločitev prvostopnega organa in sam odločil) je navedel ne zgolj odločitev, ki je rezultat pritožbenega postopka, temveč tudi svoje konkretne ugotovitve glede na podane pritožbene razloge, kar pa nedvomno presega vsebino izreka po 213. členu ZUP in je tudi iz tega razloga odločba nezakonita.

V obravnavani zadevi je prosilec brez dvoma podal zahtevek za izpis oziroma kopijo listine (upravne odločbe) na podlagi 48a. člena ZSreg, odločeno pa je bilo o zahtevku za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja zahtevka stranke ne more samoiniciativno spremeniti. Od vrste zahtevka je odvisno, kateri organ, po katerih pravilih in katerem postopku ga mora obravnavati. V konkretnem primeru je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja odločala o zahtevku, ki je v sodni pristojnosti, Informacijski pooblaščenec pa te napake ni odpravil. Ko mu je bila v reševanje odstopljena pritožba, bi namreč moral preveriti, ali se ni v postopku na prvi stopnji zgodila nepravilnost, ki ima za posledico ničnost odločbe po 279. členu ZUP, po katerem se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti; če organ druge stopnje ugotovi, da je odločbo izdal nepristojen organ, jo mora odpraviti po uradni dolžnosti in poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Sodišče lahko v upravnem sporu glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravne

Ko gre za stranko, ni podlage za zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, niti po določbah 240. člena ZUP, saj je skladno z 229. členom ZUP stranka tista, ki je prva upravičena do pritožbe. Po določbi drugega odstavka 253. člena ZUP je odločanje v škodo omejeno le v primeru preseganja meje preizkusa iz 247. člena ZUP, po katerem se odločba preizkusi v delu, v katerem jo tožnik izpodbija.

Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je pritožbeni organ ugotovil, da je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s 152. členom ZGO-1, ko tožniku poleg odstranitve ni odredil tudi vzpostavitve v prejšnje stanje. Navedeno pomeni, da je pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovil kršitev materialnega zakona in v tem delu spremenil prvostopenjsko odločbo. Ker je po 152. členu ZGO-1 naložitev vzpostavitve v prejšnje stanje obligatorna, predstavlja opustitev izreka tega ukrepa očitno kršitev navedene določbe ZGO-1. Sodišče se zato ne strinja, da je organ druge stopnje nezakonito odločil v tožnikovo škodo.

Prvostopenjska odločba, s katero je bilo o zahtevku tožnika za plačilo zamudnih obresti od preveč plačanega zneska dohodnine za leto 1994 odločeno v ponovljenem postopku, je bila izdana 30. 6. 2011, prejšnja prvostopenjska odločba pa 30. 7. 2010. Tedaj je bil že v veljavi ZDavP-2, ki v 418. členu ureja uporabo določb tega zakona v primerih, ko je odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Iz navedene določbe izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da se v zadevah, o katerih se po uveljavitvi ZDavP-2 začne meritorno odločati, uporabijo določbe tega zakona. Glede na navedeno je prvostopenjski organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. Drugostopenjski upravni organ ima zato, da v upravnem postopku ne bi bila izdana nezakonita odločba, v postopku odločanja o pritožbi, kot celo po njem, široka pooblastila, saj lahko pod določenimi pogoji reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, oziroma spremeni odločbo v