VSRS Sklep X Ips 134/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Državnega zbora Republike Slovenije z dne 1. 2. 2011, s katerim je Državni zbor v zvezi z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za odločanje o dovoljenju za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper tožnika kot sodnika Okrožnega sodišča v ... zaradi suma storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem in drugem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika - KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, odločil, da tožniku ne prizna imunitete ter dovolil odreditev pripora in začetek kazenskega postopka. S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Mandatno volilne komisije Državnega zbora Republike Slovenije z dne 27. 1. 2001 (1. točka izreka); zavrglo njegov predlog, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitve obeh izpodbijanih sklepov (sklepa Mandatno volilne komisije in sklepa Državnega zbora) in predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se ga takoj izpusti na prostost (3. točka izreka); ter zavrnilo tožnikov stroškovni zahtevek (4. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijani sklep Državnega zbora ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ampak odločitev nosilca zakonodajne oblasti, sprejeta zaradi izvrševanja njegove ustavne pristojnosti, zato glede na določbo 2. in 3. člena ZUS-1 redni upravni spor zoper ta akt ni dopusten. Ker je tožnik v tožbi navedel, da mu je s sklepom Državnega zbora poseženo v ustavni pravici do varstva osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije - URS) in imunitete sodnika (drugi odstavek 134. člena URS), pa je sodišče prve stopnje tožbo obravnavalo tudi po 4. členu ZUS-1. Presodilo je, da glede zatrjevanega posega v imuniteto sodnika tudi v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1 ne more meritorno odločati o zakonitosti izpodbijanega sklepa, ker imuniteta sodnika ni sodnikova pravica in še toliko manj človekova pravica. V okviru meritorne presoje tožbe glede zatrjevanega posega v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode, pa je presodilo, da s sklepom Državnega zbora v to tožnikovo ustavno pravico ni bilo poseženo. Državni zbor je namreč sklep sprejel na zahtevo pristojnega organa, to je državnega tožilca, in v skladu s procesnimi določbami Poslovnika Državnega zbora – PoDZ-1. Zato je tožnikovo tožbo zoper sklep Državnega zbora zavrnilo.

3Zoper sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

4Revizija ni dovoljena.

5V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo med drugim zahteval ugotovitev ničnosti sklepa Državnega zbora Republike Slovenije o odvzemu imunitete (v nadaljevanju Sklep DZ o odvzemu imunitete) in podrejeno njegovo odpravo. Sodišče prve stopnje je to tožbo najprej obravnavalo kot tožbo v rednem upravnem sporu o zakonitosti upravnega oziroma posamičnega akta, in jo potem, ko je presodilo, da taka tožba v rednem upravnem sporu glede na odločbe 2. in 3. člena ZUS-1 ni možna oziroma dopustna, vsebinsko obravnavalo kot tožbo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine po 4. členu ZUS-1 in jo kot tako zavrnilo. V pouku o pravnem sredstvu pa je navedlo, da pritožba zoper to sodbo ni dovoljena.

6Ker je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo najprej obravnavalo kot tožbo po 2. členu ZUS-1, kot taka je bila po presoji Vrhovnega sodišča tudi vložena, bi jo moralo po sprejeti presoji, da glede na določbe 2. in 3. člena ZUS-1 ni dopustna, zavreči s sklepom. Zoper tak sklep bi bila v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 dopustna pritožba. Vendar tega ni storilo. V nasprotju z določbami 30., 31. in 40. člena ZUS-1 je nadaljevalo presojo utemeljenosti tožbe kot tožbe po 4. členu ZUS-1, čeprav kot taka po presoji Vrhovnega sodišča ni bila vložena, in jo v delu, ki se je nanašal na Sklep DZ o odvzemu imunitete, s sodbo zavrnilo. To odločanje pa je bilo odločanje po 66. členu ZUS-1. Zoper tako sodbo pa je po izrecni določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba, revizija pa posledično glede na določbo četrtega odstavka 83. člena ZUS-1 izključena.

7Glede na navedeno bi torej moral tožnik ne glede na napačni pouk o pravnem sredstvu zoper prvostopenjsko sodbo na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 vložiti pritožbo, ne pa revizijo. S tem, ko je vložil revizijo, je glede na določbo četrtega odstavku 83. člena ZUS-1 vložil nedovoljeno pravno sredstvo, zato ga Vrhovno sodišče ne more sprejeti v obravnavo. Napačen pouk o pravnem sredstvu namreč ne more vzpostaviti pravice do pravnega sredstva, ki ga stranka po ZUS-1 nima oziroma tožniku ne more zagotoviti procesnih pravic, ki mu jih zakon ne daje. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v odločbah I Up 454/2009, I Up 423/2009, I Up 161/2009, I Up 93/2010, I Up 57/2010, I Up 162/2010, I Up 167/2010, I Up 54/2011.

8Ker je tožnik zoper sobo, zoper katero je po zakonu dovoljena pritožba, vložil revizijo, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno (glede na določbo četrtega odstavka 83. člena ZUS-1) zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).