VSL sodba II Cp 4214/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Tožnika od toženke zahtevata plačilo denarnega zneska. V tožbeni trditveni podlagi sta pojasnila življenjski primer, v katerem pravdni stranki nastopata kot sopogodbenici prodajne pogodbe. Tožnika trdita, da je bil predmet prodaje tudi tisti del celovitega objekta na naslovu I., ki je v zemljiški knjigi opisan s parc.št. 62/2 k.o. Ž.. Ker pa toženka ni bila lastnica te parcele, sta tožnika kot kupca prikrajšana. Tudi za ta del dejanskega sveta sta namreč plačala kupnino.

Sodišče je opisano trditveno podlago presojalo z vidika pravil o prodajalčevi odgovornosti za pravne napake. Ugotovilo je, da je zahtevek po temelju utemeljen in izdalo vmesno sodbo.

Proti vmesni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi. Pritožba je obširna, povzema razloge sodbe in podatke spisa in večkrat ponavlja posamezne procesne očitke. Bistvo teh procesnih očitkov je mogoče strniti v nekaj sklopov. Prvi sklop se nanaša na vprašanje, ali je bila parcela 62/2.S k.o. Ž. predmet prodajne pogodbe. Pritožnica vztraja, da ni bila. Pri tem se sklicuje na zemljiškoknjižne podatke, ki so bili vneseni v prodajno pogodbo in med katerimi sporne parcele ni. Prav tako navaja, da je tožeči stranki prodala le tisto, kar je sama kupila od O. Ž.. Sporne parcele od O. Ž. ni kupila. Če pa sporna parcela ni bila predmet prodajne pogodbe, tedaj tožena stranka kot prodajalka glede tako opredeljenega predmeta pogodbe tudi ne more odgovarjati po pravilih o jamčevanju za pravne napake.

Pritožba sodišču očita, da je uporabilo določbe OZ (1), namesto določb ZOR (2).

Nasprotuje tudi razlogom sodbe, ki se v zvezi z ugotovitvijo predmeta pogodbe sklicujejo na cenitveno poročilo. Elaborat cenilca je bil namreč po stališču pritožbe sestavni del pogodbe, ki se nanaša na ceno. Cena in predmet pogodbe pa sta dve ločeni vprašanji.

Dalje nasprotuje uporabi pojma enovit poslovni objekt. Meni, da gre za konstrukt tožeče stranke in sodišča. To, da je predmet prodaje enovit poslovni objekt, nima v sklenjeni pogodbi nikakršne podlage. Tudi v cenitvi ne. Še najmanj pa v zemljiškoknjižnih podatkih. Pojem enovit poslovni objekt materialnopravno ne obstaja in je nerazumljiv.

Sodišče naj bi prekoračilo tudi trditveno podlago. Samo je določalo vsebino prodajne pogodbe in njenega predmeta. Pri tem pritožba opozarja, da tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, da je predmet pogodbe kakorkoli nedoločen, nedoločljiv ali nedopusten ali da so pogodbena določila nejasna, zaradi česar bi jih bilo treba razlagati po pravilih o razlagi nejasnih pogodbenih določil. Sodišču očita, da se sklicuje na pravila o jamčevanju za pravne napake, ob tem pa navaja razloge jamčevanja za stvarne napake.

Dokazna ocena, da je tožena stranka vedela za pravno napako, nima nobene podlage v spisovnem gradivu.

Pritožnica se sklicuje na podatke zemljiške knjige. V te je tudi tožena stranka imela pravico zaupati. Z izpodbijano sodbo se po njenem mnenju prodajalcu nalaga raziskovalna dolžnost na temelju dvoma v zemljiškoknjižne podatke.

Pritožba na sodišče naslavlja še niz procesnih očitkov. Bistvo procesnih očitkov je, da je bila tožena stranka prekludirana glede navedbe nekaterih dejstev. To je tistih dejstev, k navedbi katerih jo je pozivalo sodišče. Pritožba še na svojstven način preigrava določbe o popolnosti tožbe, o vračanju nepopolne tožbe v popravo in dopolnitev, o vročanju popolne tožbe v ponoven odgovor na tožbo in o materialnem pravdnem vodstvu. Ob tem sodišču očita niz procesnih kršitev, na primer iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (3), pa tudi iz 10. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje pa se osredotoča še na del dokaznega postopka, v katerem je sodišče prebralo izpovedbo priče Š., podano v drugem pravdnem postopku. S tem, ko je tako ravnalo, je podana kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede vprašanja, kaj je bil predmet prodajne pogodbe:

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na to, da bi moralo sodišče glede na časovno umeščenost pogodbenega razmerja uporabiti določbe ZOR in ne določb OZ. Vendar pa to na odločitev ni v ničemer vplivalo. Ureditev odgovornosti za pravne napake po ZOR (508. do 515. člen) se namreč od ureditve tega pravnega instituta po OZ ne razlikuje v nobeni (za obravnavan primer) odločilni normativni prvini.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, dalje ugotavlja, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno in nazadnje zavrača vse procesne očitke, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane vmesne sodbe.

Za obravnavano zadevo je bistvena razlaga vsebine obligacijskega razmerja, ki sta ga stranki ustanovili s sklenitvijo prodajne pogodbe. Določila pogodbe se razlagajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 99. člena ZOR). Vendar se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu (2. odstavek 99. člena ZOR). Načela, ki so pomembna z vidika obravnavanega primera, so: načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) in načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR).

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi določila pogodbe ne bila nejasna oziroma sporna. Prav to je namreč sploh razlog za ta pravdni spor.

Pogodbenici v obravnavani zadevi sta sklenili prodajno pogodbo, v kateri sta opredelili predmet prodaje ter glede na obseg in kvaliteto predmeta prodaje določili tudi ceno. Med pravdnima strankama je spor o tem, kaj je bilo predmet prodaje. Sodišče prve stopnje je ta spor razrešilo in v razlogih obrazložilo na ta način, da dokazna ocena nima logičnih napak in tudi ni obremenjena z materialnopravnimi napakami. Spor korenini v dejstvu, da sta pogodbenici predmet pogodbe opredelili na dva načina. Opisali sta ga tako, kot je razviden v naravi („poslovni prostor s tremi garažami v izmeri 104,874 m

2

neto površine in parkiriščem“, ki se nahaja v Ž., na naslovu I.). Obenem pa sta predmet pogodbe opredelili tudi z zemljiškoknjižnimi podatki (to je navedba identifikacijskih znakov nepremičnin).

Če je v naravi opisan predmet pogodbe bolj ali manj zaokrožen objekt (4), pa je v svetu normativnega (stvarnopravni svet zemljiške knjige) predmet pogodbe razčlenjen na več stvarnopravnih enot (nepremičnin).

Oba opisa predmeta pogodbe pa se med seboj substančno razlikujeta. Substančna razlika je podana prav glede sporne parcele z oznako 62/2.S k.o. Ž..

Za ugotovitev, kaj je bil predmet prodajne pogodbe, je torej odločilno, kakšno je bilo izjavnovoljno soglasje med pravdnima strankama (26. člen ZOR). To je sodišče ugotavljalo glede na konkretne okoliščine obravnavanega pogodbenega primera. Te okoliščine so:

- opis predmeta pogodbe v naravi, vključno z njegovo površino;

- cenitveni zapisnik (priloga A15), na podlagi katerega je bila določena tudi kupnina in na katerega se pogodba sklicuje;

- dejstvo, da so bile vse nepremičnine (vključno s sporno parcelo) tožeči stranki izročene v posest (5).

Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je bil predmet soglasja volj glede prodaje celoten objekt, ki torej vključuje tudi sporno parcelo 62/2.S k.o. Ž.. Pogodba se glede določitve višine kupnine, kot rečeno, sklicuje na cenilni elaborat M. B.. V njem je predmet prodaje še posebej nadrobno opisan in glede na opis predmeta prodaje je določena tudi cena. Cenilni elaborat seveda ni sestavni del pogodbe (navsezadnje ne vsebuje nikakršnih normativnih pogodbenih prvin), vendar pa je pritožbeno odrekanje njegovega pomena pri razlagi pogodbene vsebine nemoralno in v nasprotju z vsemi tremi (zgoraj navedenimi) temeljnimi načeli obligacijskega prava. Prav na podlagi cenilnega elaborata sta pogodbenici določili kupnino; kupnina pa se seveda nanaša na predmet prodaje, ne pa na nekaj tretjega.

Iz pravilnih razlogov sodišče prve stopnje tako izhaja:

- da je bila predmet prodajne pogodbe (zavezovalnega posla) tudi parcela št. 62/2.S k.o. Ž.;

- da je bila kupnina, ki jo je tožeča stranka plačala, določena tudi upoštevaje prej navedeno parcelo;

- da lastninska pravica na navedeni parceli ni bila prenesena in tudi ni mogla biti prenesena, ker je lastnik tretja oseba.

Navedeno pomeni, da v obravnavani zadevi ni šlo za zmoto o predmetu (stranki sta bili izjavnovoljno soglasni, da se predmet pogodbe nanaša tudi na tisti del stvarnega dejanskega sveta, ki v zemljiški knjigi spada pod parc.št. 62/2.S k.o. Ž.). Ta pogodbena okoliščina je bila upoštevana tudi v izjavnovoljnem ravnanju glede kupnine. Bistveno torej je, da sta obe pogodbenici hoteli, da je predmet pogodbe tak, kot je bilo zgoraj ugotovljeno, in torej tudi ni šlo za nesporazum. Težava je nastopila šele pri prevodu v izrazje zemljiške knjige. Stranki torej nista bili v zmoti glede predmeta pogodbe, marveč glede zemljiškoknjižnega stanja. Bili sta v zmoti glede tega, kateri del stvarnega sveta predstavljajo nepremičnine z zemljiškoknjižnimi podatki. To pa ni zmota v predmetu. Predmet prodajne pogodbe je bil tudi tisti del sveta, ki ga označuje zemljiškoknjižna oznaka parc.št. 62/2.S k.o. Ž..

Opisane prvine življenjskega primera so med strankami obravnavanega obligacijskega razmerja povzročile nastanek vrednostnega nesorazmerja. Pravičnost in temeljna načela obligacijskega prava terjajo, da se to vrednostno nesorazmerje izravna. Pravila o odgovornosti za pravne napake (508. do 515. člen ZOR) nudijo za ponovno vzpostavitev vrednostnega ravnotežja elegantno in materialnopravno brezhibno izpeljavo. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in na pravilnost materialnopravne izpeljave (izvzemši napačno sklicevanje na po vsebini sicer identične določbe OZ, namesto ZOR) se pritožbeno sodišče lahko le sklicuje in jim pritrjuje.

Glede kršitve pravila o materialnopravdnem vodstvu v zvezi s sistemom prekluzij:

Tožeča stranka si je z denarnim tožbenim zahtevkom, ki ga je utemeljevala s takšno trditveno podlago, ki je v celoti omogočala identifikacijo zahtevka, jasno prizadevala za ponovno vzpostavitev porušenega vrednostnega (premoženjskega) ravnovesja med pogodbenicama. Opis življenjskega primera je bil torej sklenjen do te mere, da o nepopolnosti tožbe ni bilo mogoče govoriti. Čeprav je sodišče prve stopnje postopek dopolnjevanja tožbenih navedb vodilo s sklicevanjem na določbe 108. člena ZPP (kar je napačno), pa je po vsebinski plati storilo prav tisto, kar mu nalaga pravilo o materialnem pravdnem vodstvu (285. člen ZPP). V tej zadevi je podan domala izčiščen (šolski) primer, ko je bila oprava materialnopravdnega vodstva dolžnost sodišča, njegova opustitev pa bi predstavljala celo kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic v sodnem postopku. Sodišče, ki pravo pozna, je imelo namreč (glede na trditveno podlago tožeče stranke) pred očmi ustrezno normativno ureditev o odgovornosti za pravne napake; stranka pa je, nasprotno, napačno presojala rešitev svojega pravnega položaja glede na pravila o neupravičeni obogatitvi. Tak položaj je sodišču nalagal, da stranko pozove k navedbi manjkajočih dejstev glede uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov (ki pa identitete spora nista spremenili). Šlo je le za vprašanje dejstev v luči določb 515. člena ZOR.

Kadar je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera dolžno opraviti materialnopravdno vodstvo (285. člen ZPP) ter se stranka nanj odzove z navedbo manjkajočih dejstev, je sankcija prekluzije (286. člen ZPP) ne sme prizadeti (6).

Iz navedenih razlogov so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi pravila o prekluziji, dalje pritožbeni očitki, da bi morala biti tožena stranka po dopolnitvi navedb ponovno pozvana k vložitvi odgovora na tožbo in očitki, da bi moralo sodišče potemtakem ponovno razpisati prvi narok. Slednja očitka sta celo očitno nesmiselna. Tisto, kar je bistveno, je, da je bilo dopolnjeno trditveno gradivo toženi stranki vročeno in se je o njem imela možnost izjaviti. Ker je tako, tudi očitane kršitve načela kontradiktornosti ni.

O kršitvi načela neposrednosti:

Neutemeljen pa je nazadnje tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na izvedbo dokaza s prečitanjem izpovedbe priče Š. iz drugega pravdnega spisa. Na takšno izvedbo dokaza sta namreč obe stranki izrecno pristali (glej list.št. 133B). Že pravilo 286.b člena ZPP določa, da stranka kršitev določb pravdnega postopka ne more uveljavljati, če teh kršitev brez svoje krivde ni navedla že prej. To procesno pravilo vzpostavlja domnevo, da stranka s konkretno izvedbo postopka soglaša. Prepoved uveljavljanja kršitev pa velja tem bolj, če se soglasje strank ne le domneva, marveč je soglasje celo izrecno. Prav za tak primer gre tudi ob obravnavanem pritožbenem očitku.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastila zanjo:

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji)

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur.l. RS, št. 87/2002)

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)

(4) od tod tudi raba izraza enovit poslovni objekt, ki ni normativni stvarnopravni izraz, kot se spreneveda pritožba, marveč izraz, ki opisuje stvarni dejanski svet

(5) če bi ne bile, potem tudi pravda tretjega za izročitev le-teh v posest ne bi bila potrebna

(6) o tem glej: Mile Dolenc, Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, Pravna praksa, 14/2007 in tam navedena praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije; glej tudi odločbo VSL, I Cp 3233/2009