510. člen ZOR

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Vendar je treba razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Razdrtje pogodbe po samem zakonu je možno le pri popolnem odvzemu vozila (prvi odstavek 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 490. členu OZ). Kadar pa pride le do začasnega odvzema vozila pa bi zaradi pravne napake pogodba med tožnikom in S. H. lahko prenehala kvečjemu na podlagi njenega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico, lahko predstavlja tudi pogodba, na podlagi katere lahko tretji zahteva vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Ker je stranka svoj življenjski primer (napačno) presojala v luči kondikcijskega zahtevka, sodišča pa ga je (pravilno) presojalo v luči instituta odgovornosti za pravne napake, je bilo stranko v skladu z materialnopravdnim vodstvom dolžno pozvati k navedbi tistih dejstev, ki so relevantna z vidika jamčevalnih zahtevkov. Kadar je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera dolžno opraviti materialnopravdno vodstvo ter se stranka nanj odzove z navedbo manjkajočih dejstev, je sankcija prekluzije ne sme prizadeti. Stranki nista bili v zmoti glede predmeta pogodbe, marveč glede zemljiškoknjižnega stanja. Bili sta v zmoti glede tega, kateri del stvarnega sveta predstavljajo nepremičnine z zemljiškoknjižnimi podatki. To pa ni zmota v predmetu.

Vzrok nesklepčnosti tožbe je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer. V konkretnem primeru je moral kupec (svojemu) nadaljnjemu kupcu vrniti kupnino, ker je bila (kupljena in nato prodana) stvar obremenjena z napako. Odgovornost prodajalca za takšno škodo zaradi zaupanja se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake.

Prodaja tuje stvari ni neveljavna in zavezuje. Vendar pa se je tedaj, ko postane očitno, da prodajalec lastninske pravice na predmetu pogodbe ne bo uspel prenesti, pogodba zaradi nemožnosti izpolnitve razdrla po samem zakonu.

Na izgubo pravic iz pravne napake prodane stvari po določbi 1. odst. 515. čl. ZOR sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne šele na ugovor stranke.

V primeru, ko stranka zatrjuje, da ji je bila prodana stvar, na kateri ima nekdo tretji pravico, ki zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (pravna napaka), so sankcije posebej urejene v 510. členu ZOR. Določeno je, da lahko stranka zahteva, naj se pogodba razdre ali naj se kupnina sorazmerno zniža. Oboje lahko stranka doseže le z oblikovalno tožbo. Ker je bila ta že vložena pred drugim sodiščem in je odločitev o tem, ali sta toženki dolžni plačati še 25.838,98 EUR, odvisna od odločitve, ali je pogodba v delu, v katerem toženkama nalaga plačilo tega zneska, veljavna ali ne, je rešitev tega vprašanja predhodnega značaja in je sodišče po 13. členu ZPP glede odločitve o predhodnem vprašanju vezano na že pravnomočno odločitev sodišča.

V primeru pravne napake ima kupec na voljo tako jamčevalni zahtevek (za napako samo), kot tudi odškodninski zahtevek (za drugo škodo, ki nastane v zvezi s to napako).

Ob sklenitvi prodajne pogodbe je tožnik vedel, da je garaža zgrajena brez gradbenega dovoljenja in ni legalizirana ter se je s tem strinjal. Zaradi tega ne more razdreti pogodbe. V zvezi s pogodbeno zavezo prodajalk, da bosta speljali legalizacijski postopek, v kolikor bo nastopila potreba, pa tožnik nastopa take potrebe v roku enega meseca po sklenitvi pogodbe, ko je zahteval legalizacijo, ni niti zatrjeval niti izkazal. Tako ta pogodbena obveznost prodajalk še ni zapadla, zato ni mogel s sklicevanjem na neizpolnitev razdreti pogodbe.

Za pravno napako na prodani stvari odgovarja prodajalec in ne njegov pooblaščenec.

V obravnavani zadevi je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven, glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na katere dolžnik ne more (v celoti) vplivati. Presodilo je, da je dogovor veljaven, ker ga v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost ter pravil o jamčevanju za pravne napake.

Kadar gre na nepremičnini za omejitve javnopravne narave (514. člen ZOR), ima vsaka od pogodbenih strank enako pravno možnost ugotoviti njihov obstoj in vsebino; pri ugotavljanju teh ni mogoče od prodajalca terjati neke večje skrbnosti v primerjavi s kupcem, ki ima namen (interes) graditi na njej.

Če sta potencialna kupca razdrla predpogodbo pred iztekom potencialni prodajalki danega roka za izpolnitev njene možnosti oprostitev pravic tretjega na nepremičnini, ki je bila predmet nameravane prodaje, je razlog za neizpolnitev (pre)pogodbe, upošteven za odločitev o pravni usodi dane are, na strani potencialnih kupcev.

Določba prvega odstavka 508. člena ZOR se nanaša na pogodbeno dogovorjeno stanje stvari, torej na izrecen (če gre za pisno pogodbo, zapisan) pogodbeni dogovor strank o tem, da bo uresničevanje lastninske pravice na stvari, ki jo bo prodajalec z ustreznim razpolagalnim pravnim poslom prenesel na kupca, omejeno z določeno (drugo) pravico oziroma pravnim dejstvom. Hipoteka zato ne bi imela značilnosti pravne napake le, če bi se stranki prodajne pogodbe izrecno dogovorili, da je stanovanje, ki je predmet prodaje, obremenjeno s hipoteko. Ker pa takega (izrecnega) dogovora (oziroma tožničine privolitve) ni bilo, je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je šlo za pravno napako. Kupovalka namreč stanovanja ni prevzela v ustreznem (običajnem) pravnem stanju.

V zagotovilu tožene stranke o neobstoju ustnih dogovorov, kakršno izhaja iz 2. člena Pogodbe, ne gre za obveznost, kot jo opredeljuje 1. odstavek 46. člena ZOR (prim. 3.1. odstavek te obrazložitve). Šlo pa bi lahko za izrecno zagotovljeno okoliščino, ki se tiče neobstoja dogovora o uživanju solastne nepremičnine v naravi. Če je takšno sklepanje pravilno, bi šlo lahko za pravno napako, če bi se kasneje izkazalo, da obstajajo dogovori (v nasprotju z izrecnim drugačnim zagotovilom prodajalca v pogodbi), ki kakorkoli omejujejo kupčevo pravico do uporabe spornega podstrešja (prim. 1. odstavek 508. člena ZOR). Toda sankcija za pravno napako iz 1. odstavka 510. člena ZOR pred izročitvijo stvari - predmeta prodajne pogodbe ne pride v poštev. Zatrjevana spremenjena izjava o zagotovilu omenjene okoliščine tako ne more biti podlaga niti za razdrtje pogodbe iz 124. člena in nasl. ZOR niti za razdrtje pogodbe po 510. členu ZOR.

Predpostavlja se, da si tretji "lasti kakšno pravico na stvari", če je policija odvzela kupcu stvar, ker je ugotovila, da je ukradena.

Tožnica bi lahko v konkretnem primeru zahtevala le vračilo delnic, ne pa tudi njihovo protivrednost. Delnice s prvotno oznako B so kasneje pridobile oznako G, ker so postale predmet pravnega prometa. V primeru, da se bo v novem postopku ugotovilo, da so delnice z oznako B tvorile isti razred, kot delnice z oznako G, ne bo mogoče zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve.

Za obstoj pravne napake zadošča, da zato, ker prodajalec ni bil lastnik stvari, ni bil dosežen učinek sklenjene prodajne pogodbe in izročitve stvari, to je kupčeva pridobitev lastninske pravice. Katera tretja oseba je pravi lastnik sporne stvari pa je za razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama nepomembno.

Iz trditev v tožbi, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o nakupu delnic, ki jih je nato prvotožena stranka v stečajnem postopku znova prodala drugotoženi stranki, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe o prodaji med toženima strankama