17. člen ZOR

Tudi če bi se poslovna odločitev tožencev naknadno izkazala kot napačna, ta okoliščina sama po sebi še ne bi pomenila kršitve njune dolžne skrbnosti. Obveznosti članov uprave gospodarske družbe namreč niso obveznosti rezultata, temveč obveznosti (skrbnega) prizadevanja. V tej luči bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati dejansko stanje ex ante – to je, da toženca v času izplačevanja spornega honorarja nista razpolagala s podatki o nerealiziranih prihrankih, ki jih je po izvedbi pogodbe ugotovila izvedenka. Ne le, da je (ex post) presoja drugostopenjskega sodišča do ravnanja tožencev prestroga, ker jima nalaga (odškodninsko) odgovornost za izplačilo honorarja kljub (naknadno ugotovljenim) nerealiziranim prihrankom; njegov očitek tožencema, da sta svetovalni družbi izplačala pogodbeno dogovorjeni honorar, je tudi v nasprotju z načelom pacta sunt servanda.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Vsebina dogovora je jasna in pomeni toženkino pripoznavo dolga. Dolžni znesek se sestoji iz njenega dolga in dolga njene hčerinske družbe. Ker toženka ni pravočasno uveljavljala ustreznih trditev o prenehanju te družbe in načinu prenehanja velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe oziroma pristopila k njemu.

V konkretnem primeru ne gre za mandatno pogodbo, ampak pogodbo o delu. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče glede na vsebino sklenjene pogodbe šteti, da vsebuje tako elemente mandatne pogodbe (izdelava celotne dokumentacije), kakor tudi pogodbe o delu (prostorska ureditev do pridobitve uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti). Pri pogodbi o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo opravil določen posel, pa je pomemben končni rezultat oziroma uresničen interes naročnika (600. člen ZOR). Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom, sicer pa ga določi sodišče (623. člen ZOR).

Izjava volje tožene stranke v Dopisu ne ustreza nobenemu izmed abstraktnih dejanskih stanov določb ZOR, ki opredeljujejo, kdaj je enostranska izjava volje podlaga za nastanek obveznosti v breme osebe, ki je tako izjavo volje podala (prim. 229. člen in naslednje ZOR). Besedilo Dopisa ne daje podlage (i) niti za razumevanje, da je tožena stranka obljubljala izvršitev neke svoje, prej nastale obligacijske obveznosti, (ii) niti za razumevanje, da je obljubljala izpolnitev iz svojih sredstev, niso nepomembne trditve tožene stranke (iii) o finančnem viru (plačilo je bilo obljubljeno „iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora“) za odpravo negativnih posledic, do katerih bi prišlo v primeru nižje cene zaradi manjše oddane količine hmelja, ter (iv) o nagibih za sporni Dopis (prim. 53. členu ZOR).

V skladu s pogodbo mora leasingojemalec takoj vrniti predmet leasinga na svoje stroške na kraj, ki ga določi leasingodajalec. Če tega ne stori sam, to lahko stori leasingodajalec na njegove stroške. Pogodba tako že sama ureja način vrnitve predmeta leasinga, a zgolj pod pogojem, da je leasingojemalec o razdrtju obveščen. Obveščen mora biti tudi o kraju, kamor naj predmet vrne.

Ker ima zavarovalnica na podlagi pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe, je zmotno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, po katerem ima pravico odkloniti plačilo zavarovalnine le v primeru, če so neresnično prijavljene okoliščine v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Pogodba med strankama je nastala s plačilom premije. Na ta način si je tožnik zagotovil dodatno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na splošnih načelih zavarovanja po ZOR. Sklenjena zavarovalna pogodba je sestavljena iz pristopne izjave in zavarovalnih pogojev, ki jih v konkretnem primeru predstavljajo pravila Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije iz leta 1993. Ta pravila veljajo kot sestavni del zavarovalne pogodbe in zavezujejo pogodbeni stranki. Ker je tožena stranka šele kasneje, torej že po sklenitvi pogodbe spremenila svoja pravila, to na že prevzete pogodbene obveznosti tožene stranke ni moglo vplivati.

Podrobnejša medsebojna razmerja v zvezi z najemom 175 m2 kletnih prostorov sta pogodbeni stranki določili s pogodbo, v kateri sta uredili tudi dovoljenje za vlaganja v prostor, za morebitno povračilo teh vlaganj pa sta nato dogovorili zelo natančne pogoje, po katerih je najemnik upravičen do povrnitve vlaganj samo, če pride do sporazumne prekinitve najemnega razmerja v roku petih let po podpisu pogodbe, če pride do prekinitve po krivdi najemnika pa ne. Pri presoji obravnavanega razmerja je bilo sodišče vezano na že pravnomočno sodno odločbo in na določila pogodbe.

Pridobitelji po preužitkarski pogodbi večine obveznosti niso izpolnjevali, ker je preživljanka pomoč odklanjala. Vendar pa niso izpolnili niti svoje denarne obveznosti, čeprav so bili k temu pisno pozvani. Slednje je razlog, ki izročevalki daje odstopno upravičenje.

Zgolj okoliščina, da je zoper pričo v teku kazenski postopek zaradi ponarejanja listin (med drugim tudi spornega zapisa), na samo odločitev ne more vplivati. V primeru, da bo izdana obsodilna kazenska sodba, pa je to lahko razlog, ki bi omogočal obnovo postopka.

Pogodba o pristopu k dolgu ima kumulativni učinek in po njeni sklenitvi upniku za izpolnitev obveznosti odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik. Položaj upnika je takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika.

Glede na to, da sta sodišči ugotovili, da je toženec neupravičeno odklanjal vrnitev v hrambo danega avtomobila, je utemeljen tožnikov zahtevek za njegovo vračilo ali za plačilo odškodnine. Morda tožnikov karambolirani avtomobil res ni uničen in še vedno obstaja, vendar ni v enakem stanju in se je njegova vrednost sčasoma bistveno spremenila. Zato je tožnik upravičen do odškodnine.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino. Gre za odplačno odtujitev vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe ali določenega dela teh stvari, njihova izročitev pa je odložena do njegove smrti. Zakonska kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej preživljanje, poleg te splošne obveznosti pa lahko preživljalec prevzame še druge obveznosti, kot je to s spornima pogodbama storila tudi toženka. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Toženka bi v pogodbenem razmerju morala ravnati s potrebno skrbnostjo in se tako predvsem glede na starost prvotne tožnice zavedati, da potrebuje določeno pomoč in oskrbo, o njenem stanju pa bolj vestno poizvedovati. Tudi, če bi prvotna tožnica njeno osebno pomoč odklanjala, bi lahko toženka svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala tako, da bi zagotovila pomoč tretjih oseb.

Po prvem odstavku 307. člena ZOR je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Tako v ZOR ni podlage za stališče, da je bila obveznost tožeče stranke, da fizično loči prostore in preseli stroje, izpolnjena s prepustitvijo teh prostorov v brezplačno uporabo toženi stranki. Le če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar se mu dolguje, obveznost preneha z nadomestno izpolnitvijo (prvi odstavek 308. člena ZOR).

S tem, ko je najemnik vlagal v poslovni prostor, je kršil izrecne določbe najemne pogodbe, ki so to izrecno prepovedovale.

Do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno pravdno varstvo na prvem naroku.

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Da tožeča stranka kot upravnik stavbe ni bila registrirana, ne vpliva na njeno upravljavsko funkcijo do toženke in toženkino obveznost plačila vtoževanih terjatev, ki iz nje izvirajo. Stroški zamenjave gasilnih aparatov, čiščenja zračnikov, deratizacije in urejanja okolice so bremena skupne stvari.

Pravico do izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ima vsak upnik, ki ima dospelo terjatev in zakon načeloma ne zahteva, da bi morala imeti dolžnik in tretji namen oškodovati upnike. To je odvisno od načina, kako je upnik razpolagal (odplačno ali neodplačno) in od sorodstvenega razmerja oziroma svaštva tretjega. V obravnavanem primeru je dolžnica tožencu podarila trisobno stanovanje. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje upnice, toženčeva dobra vera po izrecnem določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR ni pomembna, ker sam ni prikrajšan; če mora zaradi izpodbijanja predmet ali del predmeta vrniti, je na istem, kot če ga sploh ne bi dobil v dar. Za dolžnico pa je v istem odstavku določeno, da se šteje, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.