115. člen ZOR

Ker je stranka svoj življenjski primer (napačno) presojala v luči kondikcijskega zahtevka, sodišča pa ga je (pravilno) presojalo v luči instituta odgovornosti za pravne napake, je bilo stranko v skladu z materialnopravdnim vodstvom dolžno pozvati k navedbi tistih dejstev, ki so relevantna z vidika jamčevalnih zahtevkov. Kadar je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera dolžno opraviti materialnopravdno vodstvo ter se stranka nanj odzove z navedbo manjkajočih dejstev, je sankcija prekluzije ne sme prizadeti. Stranki nista bili v zmoti glede predmeta pogodbe, marveč glede zemljiškoknjižnega stanja. Bili sta v zmoti glede tega, kateri del stvarnega sveta predstavljajo nepremičnine z zemljiškoknjižnimi podatki. To pa ni zmota v predmetu.

Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave. Poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost.

Razveljavitve darilne pogodbe ni mogoče zahtevati zato, ker se je izjalovil namen pogode.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je z darilno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, njen (sedaj že bivši) mož nedovoljeno razpolagal tudi z njenim deležem na stanovanju, ki je njuno skupno premoženje, in da je sama sporno darilno pogodbo sklenila zaradi prisile, s tožbenim zahtevkom pa toži na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zato je njena tožba nesklepčna. Ob takih tožbenih trditvah bi lahko zahtevala le razveljavitev darilne pogodbe.

Ker tožnik v tožbi ni ocenil vrednosti nedenarnega dela tožbenega zahtevka, njegova revizija v tem delu ni dovoljena. Ni pravne in dejanske podlage za odgovornost za izgubljeni zaslužek zaradi razveljavitve pogodbe, če do razveljavitve sploh ni prišlo.

Pogodba zakoncev o nakupu nepremičnine predstavlja pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena ZZZDR. Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR).

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

V primerih uveljavljanja neveljavnosti pogodbe kot nujni sosporniki na pasivni strani lahko nastopajo samo vse stranke takšne pogodbe skupaj. Pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ predstavlja enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. To pa pomeni, da za takšno enostransko izjavo volje ne prihajajo v poštev določila ZOR o neveljavnosti pogodb in njihovem izpodbijanju zaradi napak volje, saj so ta upoštevna le pri dvostranskih pravnih poslih.

Zaradi zamujenih rokov za ničnostno in izpodbojno tožbo ostaja (zaenkrat) neizpodbito dejstvo, da sta bili toženki s sklepom skupščine družbe izključeni kot družbenici. Pri tem pa za odločitev o zahtevku na ugotovitev, da nista družbenici, ni pomembno, da sta bili pred izključitvijo družbenici.

Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS, št. 6/94 - členi 4 in 8 ter drugi odstavek 189. člena) kot Uredba o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij v členih 35 in 36 ne izključujeta možnosti prenosa vrednostnih papirjev med osebami, ki so jih pridobile na podlagi iste prodaje znotraj podjetja, vendar načina prometa z njimi med udeleženci posebej ne predpisujeta. Nasprotuje lahko le pravilom notranjega odkupa, kar pa odkazuje na morebitno izpodbojnost (členi 111 do 120 ZOR), ne pa ničnost kot razlog razveljavitve. Pri tem se načelo enakopravnega položaja delničarjev (219. člen Zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS, št. 30/93), ki naj bi bilo s pogodbo kršeno, nanaša na drugo situacijo od obravnavane: na odnos organov družbe do delničarjev, ki morajo biti ob enakih pogojih enako obravnavani.