515. člen ZOR

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da revidentoma na podlagi odločbe Upravne enote Maribor ter njunega dopisa tožnici z dne 10. 6. 1998, ni moglo ostati neznano, da si del prodanih nepremičnin lastijo tretje osebe. Ker sta revidenta tožbo vložila šele 30. 10. 2001, je prekluzivni rok enega leta (515. člen ZOR) za uveljavljanje pravne napake že potekel.

Pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico, lahko predstavlja tudi pogodba, na podlagi katere lahko tretji zahteva vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Vzrok nesklepčnosti tožbe je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer. V konkretnem primeru je moral kupec (svojemu) nadaljnjemu kupcu vrniti kupnino, ker je bila (kupljena in nato prodana) stvar obremenjena z napako. Odgovornost prodajalca za takšno škodo zaradi zaupanja se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake.

Kupčeva pravica zaradi pravnih napak načeloma ugasne po enem letu od dneva, ko je ta zvedel za pravico tretjega. Sodba Višjega sodišča je bila odvetnici tožnika vročena 20.12.1993, tedaj je začel teči enoletni rok za uveljavljanje pravic iz naslova pravne napake, ki se je konec leta 1994 tudi iztekel. Zato je pravilen zaključek, da je to datum domnevnega škodnega dogodka, saj po izteku leta 1994 tožnik v pravdi ne bi mogel več uspešno uveljavljati vračila kupnine zaradi zastaranja tožbenega zahtevka. To je torej trenutek, ko je tožniku zaradi zmotnega pravnega stališča njegove odvetnice nastala škoda.

Na izgubo pravic iz pravne napake prodane stvari po določbi 1. odst. 515. čl. ZOR sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne šele na ugovor stranke.

V primeru pravne napake ima kupec na voljo tako jamčevalni zahtevek (za napako samo), kot tudi odškodninski zahtevek (za drugo škodo, ki nastane v zvezi s to napako).

Prodajalec odgovarja za pravno napako na nepremičnini, če dejstvo, ki pomeni pravno napako, obstaja takrat, ko začne učinkovati prodajalčev razpolagalni pravni posel (ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog kupca za vknjižbo), s katerim prenese lastninsko pravico na kupca in ni potrebno, da bi napaka obstajala že ob sami izdaji zemljiškoknjižnega dovolila. Ni dopustno uveljavljati odškodninskega zahtevka za neposredno škodo namesto jamčevalnega, ki ga ni več, ker je ugasnil zaradi prekluzije.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretji (K.) zoper tožnika vložil tožbo 16.7.1991 ter da je bila tožniku vročena (pri čemer datum ni opredeljen); sedanji toženec je bil pozvan, naj vstopi v pravdo kot stranski intervenient (v tožbi tožnik kot datum navaja 21.10.1991), vendar tega ni storil; pravda med tožnikom in K. je bila pravnomočno končana glede vrnitve kupnine za avtomobil 4.6.1992 (v preostalem delu zahtevka pa 3.11.1992); predmetna tožba je bila vložena 28.10.1992. Iz navedenih podatkov nedvoumno izhaja, da je bila tožba tožnika vložena pravočasno in prekluzivni roki niso potekli, zato so vsi tovrstni pritožbeni ugovori neutemeljeni.

Prodajalčeva odgovornost za pravne napake preneha s potekom prekluzivnega roka, v katerem lahko kupec uveljavlja sankcije za pravne napake. Izjemo, če je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, je potrebno razlagati zožujoče. Primer, ko kupčev kupec toži svojega prodajalca (sedaj tožnika)na vračilo kupnine na podlagi jamčevanja za pravne napake, je po svoji naravi takšen, da sodi pod splošno pravilo in ne vsebuje pravnorelevantnih dejstev, ki bi bila po svojih značilnostih izjema glede na splošno pravilo. Pod izjemo glede na splošno pravilo lahko uvrstimo le spor med lastnikom vozila in tožnikom zaradi vrnitve vozila ali ugotovitve lastninske pravice oziroma spor o pravici, ki izključuje ali zmanjšuje kupčevo lastninsko pravico. Zaradi uveljavljanja zahtevka na vračilo kupnine kupčeva lastninska pravica ni bila izključena, pač pa je bila izključena iz razloga, ker je imel lastninsko pravico na stvari nekdo tretji. Tretji v smislu 508. člena ZOR kot tudi 515. člena ZOR je samo tisti, ki ima bodisi lastninsko bodisi zastavno ali kakšno drugo pravico, nobene podlage pa v zakonu ni za razlago, da bi bil tretji oseba, ki uveljavlja zahtevek iz jamčevanja.

Četudi bi bil toženec seznanjen s policijskim postopkom v zvezi s tožnikovo ovadbo zoper toženca zaradi kaznivega dejanja goljufije, to dejstvo ne more nadomestiti tožnikove aktivnosti, ki jo mora izkazati za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak. Gre za obveznost iz dol. 509. čl. ZOR, torej za obvestitev in določno zahtevo. Takšna aktivnost, razen šele v letu 2005 (po preteku enoletnega roka), vložena tožba, ni izkazana, zato tožnik kljub dejstvu, da je bil toženec s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj lahko seznanjen tudi z dejstvom, da je motorno kolo obremenjeno s pravno napako, pri uveljavljanju zahtevka na vrnitev kupnine ne more biti uspešen.

V obravnavani zadevi je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven, glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na katere dolžnik ne more (v celoti) vplivati. Presodilo je, da je dogovor veljaven, ker ga v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost ter pravil o jamčevanju za pravne napake.

Sankciji razdrtja pogodbe oziroma zmanjašnja kupnine zaradi pravne napake stvari nastopita ne glede na prodajalčevo krivdo, medtem ko se tako njegova kot odškodninska obveznost tretjih, ki s kupcem niso bili v poslovnem razmerju, presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Pri jamčevanju za pravne napake zahtevek za vračilo kupnine ni odškodninski zahtevek in za njegovo uveljavljanje ne veljajo roki, ki so določeni za odškodninske terjatve.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o pravni ali stvarni napaki ugasnejo po enem letu od dneva, ko je kupec izvedel za pravno napako oziroma v enem letu od dneva, ko je o skriti stvarni napaki obvestil prodajalca.

Kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki je v solasti tretjega, ni v tem delu nična. Prodaja tuje stvari pogodbenike veže. Ne gre za nedopusten predmet pogodbe.

Če je bil tožniku kupljeni avtomobil kasneje odvzet, ker je bil ukraden, je pogodba zaradi pravne napake razdrta po samem zakonu, tožnik-kupec pa ima pravico do povračila škode. Pri obsegu in višini škode je treba ugotoviti višino in način (tuja valuta) plačila kupnine, od tega pa je treba odšteti tožnikove koristi v času, ko je uporabljal avtomobil (dokler mu ni bil odvzet).