509. člen ZOR

Dejstvo, da je vozilo kot ukradeno zaseženo s strani policije, pomeni pravno napako na vozilu, saj kupcu omejuje uresničevanje lastninske pravice, predvsem imeti vozilo v posesti in ga uporabljati. Vendar je treba razlikovati med primeri, ko pride do popolnega odvzema vozila in primeri, ko je vozilo zaseženo in je odvzem vozila le začasen. Razdrtje pogodbe po samem zakonu je možno le pri popolnem odvzemu vozila (prvi odstavek 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 490. členu OZ). Kadar pa pride le do začasnega odvzema vozila pa bi zaradi pravne napake pogodba med tožnikom in S. H. lahko prenehala kvečjemu na podlagi njenega odstopa od pogodbe po drugem odstavku 490. člena OZ. Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna, dodatna predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake.

Pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico, lahko predstavlja tudi pogodba, na podlagi katere lahko tretji zahteva vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Ker je stranka svoj življenjski primer (napačno) presojala v luči kondikcijskega zahtevka, sodišča pa ga je (pravilno) presojalo v luči instituta odgovornosti za pravne napake, je bilo stranko v skladu z materialnopravdnim vodstvom dolžno pozvati k navedbi tistih dejstev, ki so relevantna z vidika jamčevalnih zahtevkov. Kadar je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera dolžno opraviti materialnopravdno vodstvo ter se stranka nanj odzove z navedbo manjkajočih dejstev, je sankcija prekluzije ne sme prizadeti. Stranki nista bili v zmoti glede predmeta pogodbe, marveč glede zemljiškoknjižnega stanja. Bili sta v zmoti glede tega, kateri del stvarnega sveta predstavljajo nepremičnine z zemljiškoknjižnimi podatki. To pa ni zmota v predmetu.

Četudi bi bil toženec seznanjen s policijskim postopkom v zvezi s tožnikovo ovadbo zoper toženca zaradi kaznivega dejanja goljufije, to dejstvo ne more nadomestiti tožnikove aktivnosti, ki jo mora izkazati za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak. Gre za obveznost iz dol. 509. čl. ZOR, torej za obvestitev in določno zahtevo. Takšna aktivnost, razen šele v letu 2005 (po preteku enoletnega roka), vložena tožba, ni izkazana, zato tožnik kljub dejstvu, da je bil toženec s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj lahko seznanjen tudi z dejstvom, da je motorno kolo obremenjeno s pravno napako, pri uveljavljanju zahtevka na vrnitev kupnine ne more biti uspešen.

V obravnavani zadevi je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali je dogovor o pogodbeni kazni veljaven, glede na to, da je zamuda, na katero se pogodbena kazen navezuje, odvisna tudi od okoliščin, na katere dolžnik ne more (v celoti) vplivati. Presodilo je, da je dogovor veljaven, ker ga v obravnavanem primeru ni mogoče obravnavati ločeno od pravil o prodajni pogodbi in dolžnosti izpolniti obveznost ter pravil o jamčevanju za pravne napake.

Prodaja zarubljenih stvari ni nična, saj je prepovedana le dolžniku kot prodajalcu, ne pa kupcu teh predmetov; zato ne more biti nična niti pogodba, po kateri zarubljene predmete proda nekdo, ki niti ni dolžnik.

Če sta potencialna kupca razdrla predpogodbo pred iztekom potencialni prodajalki danega roka za izpolnitev njene možnosti oprostitev pravic tretjega na nepremičnini, ki je bila predmet nameravane prodaje, je razlog za neizpolnitev (pre)pogodbe, upošteven za odločitev o pravni usodi dane are, na strani potencialnih kupcev.

Predpostavlja se, da si tretji "lasti kakšno pravico na stvari", če je policija odvzela kupcu stvar, ker je ugotovila, da je ukradena.

Sankciji razdrtja pogodbe oziroma zmanjašnja kupnine zaradi pravne napake stvari nastopita ne glede na prodajalčevo krivdo, medtem ko se tako njegova kot odškodninska obveznost tretjih, ki s kupcem niso bili v poslovnem razmerju, presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava.

S pritožbenim sklicevanjem na določbo 31. čl. ZTLR izraža toženec dvom o upravičenosti odvzema vozila tožniku. Vendar pa je v tem sporu pomembno le dejstvo, da toženec ni ravnal po tožnikovi zahtevi, naj doseže vrnitev vozila v njegovo last in posest (509., 1. odst. 510., 1. odst. 454. čl. ZOR, 1. odst. 3. čl. ZOR). Tožnik je sklenil prodajno pogodbo s tožencem in je zato obligacijsko razmerje nastalo le med njima. Zato je pravilno od njega zahteval tožnik tudi vrnitev kupnine in se tožnika toženčeva prikrajšanost ne tiče.

Prodaja tuje stvari ni neveljavna. Kupec, ki stvar obdrži, lahko uveljavlja jamčevanje za pravne napake. Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi iz 509. člena ZOR in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu.

Bivša zakonca izmed katerih je eden ob soglasju drugega prodal skupno stanovanje, ki je bilo obremenjeno z zastavno pravico za posojilo, ki ga je najel eden izmed njiju za skupne potrebe, stanovanje pa je bilo potem prodano na dražbi v izvršilnem postopku in vzeto kupcu, morata vrniti slednjemu prejeto kupnino, ker je takšna pogodba po zakonu razdrta.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki je v solasti tretjega, ni v tem delu nična. Prodaja tuje stvari pogodbenike veže. Ne gre za nedopusten predmet pogodbe.

Kupec lahko zahteva varstvo pred evikcijo, če ima kdo tretji pravice na prodani stvari in jih uveljavlja nasproti njemu ter so te pravice take, da izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo njegovo pravico.

V drugostopni sodbi je bilo pravno pravilno ugotovljeno, da gre za pravno napako na prodanem avtomobilu, ki so ga organi za notranje zadeve kasneje zasegli, ker je bil ukraden lastniku. Le za odškodninsko sankcijo iz 3. odst. 510. člena ZOR je pomembno, da je kupec vedel za možnost, da bo stvar vzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana (4. odst. tega zakonskega določila), ne more pa ta okoliščina vplivati na upravičenost do sankcije iz 1. odst. tega zakonskega določila (razdrtje pogodbe oz. sorazmerno zmanjšanje kupnine).