VDSS sklep Psp 162/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Novi Gorici. Odločitev je utemeljilo s tem, da ne gre za socialni spor v smislu 1. ali 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1), pač pa, glede na določbo 1. točke 481. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP) za gospodarski spor, za katerega je po določbi 2. odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče, ne glede na vrednost spornega predmeta.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je skladno z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ) in pa Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl., v nadaljnjem besedilu: POZZ) ter 3. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZDR) svoji delavki (v nadaljnjem besedilu: zavarovanki) v bremen obveznega zdravstvenega zavarovanja izplačevala nadomestilo plače. To nadomestilo je vsekakor pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in torej spada v okvir definicije 7. člena ZDSS-1. Nadomestilo plače (ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja) se izplačuje v breme tožene stranke in sicer s strani tožeče stranke. Tožena stranka mora ob predložitvi točno specificiranih listin in izpolnjevanju pogojev, ta sredstva zagotoviti oziroma plačati tožeči stranki. Tožena stranka zavrača izplačilo oziroma takoimenovano „refundacijo“, ker naj bi po njenem (sicer popolnoma zmotnem stališču) zavarovanki omenjeno nadomestilo (pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja) ne bi šlo in da naj bi tožeča stranka (po zmotnem stališču tožene stranke) zavarovanki nadomestilo plačala neupravičeno. Gre torej vsekakor za spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in tudi med tožečo in toženo stranko. Tožena stranka se lahko oprosti svoje obveznosti zgolj in samo v primeru, če bi dokazala in izkazala, da bi morebiti delodajalec delavcu izplačal nadomestilo v nasprotju s predpisi, ki delodajalcu nalagajo obveznost izplačila nadomestila delavcu. Tudi ZDSS-1 ne omejuje svoje pristojnosti glede na stranke. Po mnenju tožeče stranke je torej za sojenje v sporni zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in sicer v socialnem sporu. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka se pritožuje in trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 19. člena ZPP, torej ji predvsem očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Pravila o postopku v gospodarskih sporih po 1. točki 1. odstavka 481. člena ZPP, ki se po 19. členu ZDSS-1 uporablja v postopku v delovnih in socialnih sporih, če ni z ZDSS-1 drugače določeno, med ostalim veljajo tudi v sporih, v katerih je vsaka od strank gospodarska družba ali zavod, vključno javni zavod. Stranki subjektivni pogoj definicije gospodarskega spora izpolnjujeta, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tako materialnopravno ureditev pravic iz zdravstvenega zavarovanja, kot tudi določbe ZDSS-1 o definiciji in vsebini socialnega spora in o osebah, ki so lahko stranke socialnega spora. Obveznost delodajalca, da delavcu tudi v breme zdravstvenega zavarovanja izplača nadomestilo plače v primeru nezmožnosti delavca za delo zaradi bolezni oziroma poškodbe, je določena v 3. in 4. odstavku 137. člena ZDR. Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela je po POZZ določena kot pravica zavarovancem, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja in je v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, uresničujejo pri toženi stranki na podlagi 1. odstavka 137. POZZ od 31. delovnega dne začasne nezmožnosti za delo, v določenih primerih pa po 2. in 3. točki 1. odstavka omenjenega člena tudi od 1. delovnega dne ali če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom do 30 delovnih dni, pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni, od prekinitve dalje.

V 229. členu POZZ je določeno, da se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Po 2. odstavku omenjenega člena nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci, po predložitvi zahtevka pa Zavod za zdravstveno zavarovanje (tožena stranka) delodajalcem izplačana nadomestila povrne, razen v primerih, določenih v 4. odstavku 229. člena POZZ. Navedeno pomeni, da gre za pravico delavca oziroma zavarovanca, ki jo uresničuje na podlagi odločitve imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, da je zadržanost od dela utemeljena. Pravica do nadomestila je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri uveljavljanju katere so v smislu omenjenih predpisov udeležene tri stranke, vključno z delodajalcem, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča spor v zvezi z uveljavljanjem te pravice socialni spor, za katerega je po 2. točki 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Ker gre za pravico, je tožena stranka zahtevo za povračilo za polni delovni čas zavrnila z odločbo, kot določa 84. člen ZZVZZ. Tudi iz izpodbijanih odločb tožene stranke izhaja, da je tožena stranka glede vprašanja pravice do nadomestila plače odločala po vsebini. Iz obrazložitve izhaja, da naj bi zavarovanka bila pravnomočno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in da je njena delovna zmožnost od 4. 2. 2009 znašala le polovico polnega delovnega časa, kar pomeni, da je bila zavarovanka po stališču tožene stranke od 4. 2. 2009 do 28. 2. 2009 skladno z 29. členom ZZVZZ upravičena do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela za 4 ure na dan in da je delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače le za štiri ure na dan.

Socialni spori so po definiciji iz 1. odstavka 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V navedenih zadevah se po 2. odstavku omenjenega člena v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Da se dokončna odločba o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, kar pravica do nadomestila nedvomno je, presoja v socialnem sporu, izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 63. člena in 1. odstavka 73. člena ZDSS-1, po kateri se tožba vloži zoper dokončni upravni akt, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi navedenega akta, ki je bil izdan o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti. Odločbo o teh pravicah tožeča stranka ne more izpodbijati v gospodarskem sporu, postavila pa je zahtevek, da se dokončna odločba odpravi. Torej tudi iz navedenega razloga je za presojo predmetnega zahtevka podana stvarna pristojnost socialnega sodišča. Nenazadnje je potrebno opozoriti tudi na določbo 69. člena ZDSS-1, po kateri mora socialno sodišče po uradni dolžnosti obvestiti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko poseglo v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi in tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj. Od odločitve v sporu je odvisna uresničitev pravice zavarovanca do nadomestila, zato bi sodišče, ob upoštevanju navedene določbe, moralo zavarovanko obvestiti o sporu in ji omogočiti udeležbo v postopku. Redno sodišče v gospodarskem sporu ne odloča o pravicah zavarovancev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kljub sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII R 49/2009 z dne 15. 12. 2009, odločitev sodišča prve stopnje ni zakonita, saj gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, o katerih je bilo odločeno z dokončno odločbo, zakonitost odločbe in s tem izpolnjenost materialnopravnih pogojev za priznanje pravice, pa se presoja v socialnem in ne v gospodarskem sporu. Stališče, kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče bi bilo utemeljeno v primeru, ko o pravici iz zdravstvenega zavarovanja ni dokončne odločbe, pač pa le medsebojna terjatev dveh pravnih oseb. Tako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče tudi v zadevi Psp 172/2010 z dne 16. 4. 2010.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče bo zadevo obravnavalo po pravilih, ki veljajo za socialne spore.

Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.