19. člen ZPP

O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.

Glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP okrajno sodišče za zvišan tožbeni zahtevek ni pristojno. Zato je v takem primeru treba postopati po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da če sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo (oziroma, ko je sodišče spremembo dovolilo ali ocenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe), pristojnemu sodišču. V takem primeru ni mogoče uporabiti določbe 19. člena ZPP, ki se tiče vprašanja ustalitve pristojnosti z v tožbi postavljenim zahtevkom, saj je bila tožba med postopkom spremenjena, tožbeni zahtevek je bil zvišan.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v primeru, ko poleg gospodarskih družb v gospodarskem sporu nastopajo fizične osebe kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP (484. člen ZPP). V obravnavanem primeru se zahtevek pritožnika (fizične osebe) opira na isti historični dogodek in isto pravno podlago (kršitev najemne pogodbe) kot zahtevek prve tožeče stranke (gospodarske družbe). Gre torej za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Zato je potrebno spor tudi v delu, ki se nanaša na pritožnikov zahtevek, presojati po postopkovnih pravilih, ki veljajo za gospodarske spore.

Ker se Okrožno sodišče v Celju ob predhodnem preizkusu tožbe ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v odgovoru na tožbo njegovi pristojnosti ni ugovarjala, je prišlo do ustalitve pristojnosti in Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.

Višje sodišče v Mariboru ni pristojno za odločanje o pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, ki ga je izdal svetovalec v pravosodju.

Nasprotne tožbe ni mogoče vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Zahtevek v predmetnem postopku se ne nanaša na iste stranke kot v postopku II P 113/2021, različna pa je tudi materialnopravna podlaga, na kateri temeljita zahtevka. Kljub temu da se bodo v obeh postopkih ugotavljala deloma ista dejstva, zato ni mogoče govoriti o istovetnosti spora, ki bi utemeljevala njuno združeno obravnavo.

Če stranka med pravdo, v kateri uveljavlja ničnost kreditne pogodbe in izbris hipoteke, spremeni tožbo tako, da zahteva še plačilo denarnega zneska, pri čemer je bila tožba za denarni znesek rojena že v času vložitve prvotne tožbe, ne gre za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP.

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic. Glede na takšno opredelitev odvetništva pa odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo in gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Po drugem odstavku 19. člena ZPP se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je v obravnavani zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V skladu s 1. točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je v socialnih sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja podana pristojnost socialnega sodišča. Glede na navedeno so podani pogoji, da se sodišče lahko izreče za stvarno nepristojno.

V primeru, ko pride po vročitvi tožbe (in odgovoru nanj) do sprememb okoliščin, za kar gre tudi v tem primeru, ko je tožeča stranka natančneje/dodatneje opredelila vrednost spornega predmeta za vsakega od nedenarnih zahtevkov, in bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, se te ne upoštevajo. Ko tožena stranka v odgovoru na tožbo ne ugovarja pristojnosti, nastopi pravilo o ustalitvi pristojnosti (perpetuatio fori), po katerem velja, da ostane sodišče med pravdo pristojno, ne glede na spremembo okoliščin, na katere se ta pristojnost opira. Sodišče, ki je bilo pristojno v času vložitve tožbe, ostane pristojno tudi za nadaljevanje postopka, čeprav so se med postopkom spremenile okoliščine (tretji odstavek 17. člena ZPP). To pravilo, ki velja po noveli ZPP-E tudi v razmerju med okrajnim in okrožnim sodiščem, namreč služi načelu ekonomičnosti in pospešitvi zadeve.

Sodna poravnava I P 90/2022 z dne 21. 12. 2023, ni bila sklenjena pri naslovnem sodišču, ampak je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki je tudi pristojno za odločanje o pravnem sredstvu zoper njo.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristo

S povišanjem tožbenega zahtevka tožnica ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek zvišala zaradi ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja. Tako pravna teorija, kot tudi sodna praksa pa v teh primerih govorita o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. V tem primeru je torej podana privilegirana sprememba tožbe, zato je treba le-to v skladu s 186. členom ZPP dopustiti.

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo zaradi molka organa zahteva, naj sodišče toženi stranki naloži, da mora tožniku v roku 30 dni od vročitve sodbe izdati sklep o delovnem mestu in uradniškem nazivu. Iz odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pritožbi, sicer izhaja, da bo moral prvostopenjski organ v ponovnem postopku ponovno izvesti postopek premestitve tožnika, kar pomeni, da bo o tem odločeno s sklepom o premestitvi in ne s sklepom o delovnem mestu in uradniškem nazivu. V vsakem primeru pa gre torej v obravnavani zadevi za molk organa v zvezi s sklepom in ne v zvezi z upravno odločbo. To pa pomeni, da obravnavana zadeva predstavlja individualni delovni spor, za katerega je na podlagi petega odstavka 24. člena ZJU kot tudi točke (b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.

36. člen ZDOdv določa: "Vsaka stranka nosi svoje stroške predhodnega postopka ter stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo." Toženka utemeljeno navaja, da po analogni uporabi tega člena, ni odločilna okoliščina, da je tožnica predlagala mirno rešitev spora pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, s tem, da predhodnega postopka pri Državnem odvetništvu ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno priznalo tožnici stroške predpravdnega postopka, s tem, da v konkretnem primeru toženka ni eden izmed subjektov iz 42. tarifne številke Odvetniške tarife.