32. člen ZPP

V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.

Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.

Za potrebe določitve stvarne pristojnosti po 8. točki 32. člena ZPP je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali gre za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zato je v obravnavanem primeru, ko je spor nastal zaradi prerekanja terjatve v postopku osebnega stečaja, podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča na podlagi 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP, četudi spor po svoji naravi ne predstavlja gospodarskega spora.

Pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso izpolnjeni.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v primeru, ko poleg gospodarskih družb v gospodarskem sporu nastopajo fizične osebe kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP (484. člen ZPP). V obravnavanem primeru se zahtevek pritožnika (fizične osebe) opira na isti historični dogodek in isto pravno podlago (kršitev najemne pogodbe) kot zahtevek prve tožeče stranke (gospodarske družbe). Gre torej za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Zato je potrebno spor tudi v delu, ki se nanaša na pritožnikov zahtevek, presojati po postopkovnih pravilih, ki veljajo za gospodarske spore.

Plačilo za delo kot delovnopravni institut predstavlja denarno odmeno za osebno opravljeno delo delavca za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (prim. 4. in 126. člen ZDR-1). Vtoževna nagrada nima narave takšnega plačila. Že iz poimenovanja 19. člena pogodbe izhaja, da je letna nagrada odmena za letno uspešnost poslovanja celotne skupine A. (in ne le toženke, ki je tožnikova delodajalka). Letna nagrada je torej plačilo iz naslova poslovodenja, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot člana kolektivnega korporacijskega organa. Stranki sta v 38. členu pogodbe dogovorili, da bosta odločanje o sporih v zvezi z izvrševanjem te pogodbe prepustili pristojnemu sodišču v Ljubljani. Ker za odločanje o obravnavanem sporu zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, je treba upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 69. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.124.513,00 EUR) kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Nasprotne tožbe ni mogoče vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Zahtevek v predmetnem postopku se ne nanaša na iste stranke kot v postopku II P 113/2021, različna pa je tudi materialnopravna podlaga, na kateri temeljita zahtevka. Kljub temu da se bodo v obeh postopkih ugotavljala deloma ista dejstva, zato ni mogoče govoriti o istovetnosti spora, ki bi utemeljevala njuno združeno obravnavo.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

Vsak od pogodbenih zneskov ima svojo dejansko podlago, ker gre za mesečne terjatve, vsota nepogodbenih obveznosti (povračilo plačanih stroškov) pa tudi ne presega 20.000,00 EUR. Posledično stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku vrednosti vseh dolgovanih zneskov, saj se za vsakega od njih utemeljenost ugotavlja posebej. Če imajo ob isti pravni podlagi zneski različno dejansko podlago, se vrednost, relevantna za določitev stvarne pristojnosti ne sešteje. Gre za objektivno kumulacijo, kot če bi bilo vloženih več posameznih tožb, za katere bi bilo za vsako posamezno pristojno okrajno sodišče. To pomeni, da je tudi za odločitev o vseh zahtevkih skupaj stvarno pristojno okrajno sodišče.

Če stranka med pravdo, v kateri uveljavlja ničnost kreditne pogodbe in izbris hipoteke, spremeni tožbo tako, da zahteva še plačilo denarnega zneska, pri čemer je bila tožba za denarni znesek rojena že v času vložitve prvotne tožbe, ne gre za privilegirano spremembo tožbe iz 186. člena ZPP.

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva vrnitev zneska 4.080,000 EUR, ki predstavlja povrnitev str0škov preživljanja skupne hčerke, ker toženec ni plačeval preživnine. Gre za zahtevek na podlagi 199. člena DZ, ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in gre zato za premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih pa se določi po vrednosti spornega predmeta (30. in 32. člen ZPP).

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic. Glede na takšno opredelitev odvetništva pa odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo in gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.

Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je gospodarski spor tudi spor o zakupu ali najemu nepremičnin med subjekti, ki veljajo za subjekte gospodarskega spora. Drugi odstavek 481. člena ZPP v predmetni zadevi namreč ne izključuje narave gospodarskega spora, saj gre nedvomno za spor iz najema nepremičnine, in ne za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah ali za spor zaradi motenja posesti.

Za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča na podlagi tožbenih navedb ni potrebno kakšno neposredno ocenjevanje dokazov.

GIZ ni gospodarska družba, zato spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarski spor.

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi. Če se v takem primeru pojavi dvom, da je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka in se zato zastavi vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti; o tem bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). Pri tem ne gre spregledati, da gre za medsebojno povezana postopka iz tožbe na ugotovitev ničnosti in iz nasprotne tožbe (182. člen ZPP), s tem pa je podana pristojnost okrožnega sodišča v skladu z 32. členom ZPP, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).