UPRS sklep U 2153/2008

Tožba se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

:

Upravno sodišče je v tem sporu že odločilo in sicer je s sklepom v zadevi U 2153/2008-10 z dne 17. 10. 2008 odločilo: da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe tožečih strank v delu, ki se nanašata na sklep Urada za varstvo konkurence št. ... z dne 28. 7. 2008, zavržeta (prva točka izreka); da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe tožečih strank A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. se v delu, ki se nanašata na sklep št. ... z dne 5. 9. 2008, zavržeta (druga točka izreka); da se zahtevi za izdajo začasne odredbe tožečih strank A.A.A. d.d., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L in M.M., ki se nanaša na sklep št. ... z dne 5. 9. 2008, ugodi tako, da se izvršitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2008 zadrži do izdaje pravnomočne sodne odločbe (tretja točka izreka); da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe tožečih strank G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L in M.M., se v delu, ki se nanašata na sklep št. ... z dne 10. 9. 2008, zavržeta (četrta točka izreka); da se zahtevi za izdajo začasne odredbe tožečih strank A.A.A. d.d., A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. se v delu, ki se nanaša na sklep št. ... z dne 10. 9. 2008, ugodi tako, da se izvršitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2008 zadrži do izdaje pravnomočne sodne odločbe (peta točka izreka).

Prva, druga in četrta točka izreka sklepa Upravnega sodišča v zadevi U 2153/2008-10 z dne 17. 10. 2008 so postale pravnomočne, zoper tretjo in peto točko izreka pa se je pritožila tožena stranka.

Vrhovno sodišče je s sklepom v zadevi I Up 524/2008 z dne 6. 11. 2008 izpodbijani sklep v točkah 3. in 5. izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, pri čemer je dodalo, da naj sodišče prve stopnje „ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča ponovno opravi preizkus procesnih predpostavk tako glede tožbe kot glede sporne začasne odredbe.“

Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 5. 9. 2008 je Urad na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena ZPOmK-1 v postopku ugotavljanja verjetne kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti odločil, da se družbi A.A.A. d.d. naloži denarna kazen 50.000 eurov, ker Uradu ni posredovala podatkov, ki jih je Urad zahteval s sklepom št. ... z dne 28. 7. 2008. (1. točka izreka); da mora denarno kazen družba A.A.A. d.d. plačati v 20 dneh na določen račun (2. točka izreka); da mora družba A.A.A. d.d. v roku 8 dni od prejema tega sklepa posredovati Uradu podatke iz točke 1 sklepa št. ... z dne 28.7. 2008 (3. točka izreka); če posreduje družba A.A.A. d.d. Uradu nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če jih ne posreduje v roku, določenem v tretji točki tega sklepa, bo Urad izdal sklep, s katerim ji bo naložil denarno kazen v višini do 50.000 eurov (4. točka izreka); da je sklep izvršilni naslov (5. točka izreka) in da v postopku niso nastali stroški. V obrazložitvi tega sklepa Urad med drugim pravi, da se prvo-tožeča stranka ni ravnala po pozivih Urada za predložitev podatkov in da je prvo-tožeča stranka kot razlog, zakaj ne more Uradu posredovati preostalih podatkov iz sklepa navedla, da je Urad te podatke že pridobil med preiskavo ter da ni dolžna ponovno še enkrat predložiti dvojnikov dokaznega materiala. V zvezi z navedenim Urad ugotavlja, da zaradi odločbe Informacijskega pooblaščenca št. ... z dne 17. 7. 2008 sam trenutno ne more dostopati do kopij navedenih datotek. Poleg tega pa lahko Urad v skladu z ZPOmK-1 kadarkoli med postopkom s sklepom zahteva podatke od podjetja, ki mu mora v skladu s tretjim odstavkom 27. člena posredovati vse podatke. V pravnem pouku sklepa je navedeno, da je zoper sklep mogoče vložiti tožbo pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne 10. 9. 2008 pa je Urad na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPOmK-1 v postopku ugotavljanja verjetnosti kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti odločil, da mora družba A.A.A. d.d. v roku 9 dni od prejema tega sklepa posredovati Uradu podatke, ki se nanašajo na naslednje osebe opredeljene v točki 1 zahteve Urada za posredovanje podatkov št. ... z dne 17. 7. 2008: A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. V izreku je še navedeno, če posreduje družba A.A.A. d.d. Uradu nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če jih ne posreduje v roku, določenem v prvi točki tega sklepa, bo Urad izdal sklep, s katerim mu bo naložil denarno kazen v višini do 50.000 eurov. V pravnem pouku sklepa je navedeno, da zoper sklep ni upravnega spora.

Tožniki vlagajo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zaradi odprave sklepov št. ... z dne 10. 9. 2008 in št. ... z dne 5. 9. 2008 in prepovedi nadaljevanja dejanja po 1. odst. 4. člena ZUS-1 v povezavi z 66. členom ZUS-1. Pod točko I. tožbe pravijo, da skladno z določili ZPOmK-1 zoper sklep posredovanju podatkov in zahtevo o posredovanju podatkov ni sodnega varstva in je upravni spor izrecno izključen. Glede sklepa o denarni kazni št. ... z dne 5. 9. 2008 pa je možen upravni spor. Glede na navedeno torej rednih ali izrednih pravnih sredstev zoper dva izmed izpodbijanih sklepov ni, z izjemo predmetnega upravnega spora po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Tožeče stranke vlagajo predmetno tožbo zoper izpodbijane sklepe, ker posegajo v temeljne človekove pravice iz Ustave RS. Izpodbijani sklepi imajo za tožeče stranke hude posledice, saj pomenijo resno kršitev temeljnih ustavno zagotovljenih človekovih pravic in načel, zlasti načela pravne države iz 2. člena Ustave, pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave, pravice varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave, pravice varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Gre za protipraven, neupravičen in nesorazmeren poseg v ustavno varovano pravico do informacijske in komunikacijske zasebnosti (37. člen Ustave RS) tožečih strank pod zaporednimi številkami od 2 do 15. Gre za protipravno, neupravičeno, nesorazmerno (in z uporabo kompulzivne sile oziroma grožnje s protipravno sankcija) kršitev privilegija zoper samoobtožbo več posameznikov zaposlenih pri prvo-tožeči stranki kot tudi pravne osebe, ki v kaznovalnem (ali postopku z namenom uvedbe takega postopka) postopku uživa enak privilegij. Tožena stranka nima zakonske niti ustavne podlage ali pooblastila za zahtevo po posredovanju podatkov, ki so predmet izpodbijanih sklepov. Tožena stranka nezakonito in proti temeljnim določbam Ustave RS od prvo-tožeče stranke zahteva izročitev elektronske komunikacije zaposlenih oseb, ki jih je tožena stranka za določene tožeče stranke že pridobila, vendar z njo ne sme razpolagati (je vpogledati, kopirati, pregledovati) zaradi odločbe Informacijske pooblaščenke št. ... z dne 17. 7. 2008. Poseg ni tovrstne narave, da bi se ga dalo sanirati oziroma zadevo vrniti v prejšnje stanje. Poseg je nepovratne narave.

Zoper izpodbijana sklepa ni drugega sodnega varstva, saj je sodno varstvo oziroma pravno varstvo zoper sklepe dovoljeno šele v upravnem sporu zoper končno odločbo tožene stranke, ko pa bo škoda v odnosu do posega v pravico do zasebnosti tožečih strank že (nepovratno) izvršena. Tožena stranka lahko z izrekanjem izredno visokih kazni doseže, da bo prvo-tožeča stranka zaradi ohranitve likvidnosti prisiljena izročiti elektronsko komunikacijo in s tem poseči v pravice drugih tožečih strank, kar bo pomenilo nepovraten poseg v njihovo zasebnost in podlago za civilno in kazensko odgovornost prvo-tožeče stranke v odnosu do zaposlenih - ostalih tožečih strank.

Sklep tožene strank je po določbah ZPOmK-1 neposredno izvršljiv, pri čemer je de facto premalo konkretiziran, da bi bil lahko izvršljiv. Sklep tožene stranke prvo-tožeči stranki nalaga, da poseže v zasebnost tožečih strank in zelo širok nabor njihovih elektronskih dopisov določenim pogodbenim partnerjem (približno 37), razen osebnih dopisov, posreduje toženi stranki.

Dejstvo je, da zaposlene osebe pri prvo-tožeči stranki elektronsko pošto uporabljajo v poslovne in tudi v zasebne namene, v kar jih prisiljuje dejanska situacija v okviru delovnega razmerja in veliko časa, ki ga preživijo na delovnem mestu, saj jim to dopušča tako pravna teorija kot praksa. To potrjuje tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (MKVČP). V zadevi Copland proti Združenemu kraljestvu (št. 62617/00 z dne 3. aprila 2007) je ESČP izpostavilo, da so tudi telefonski klici in elektronska pošta iz poslovnih prostorov prima facie del zasebnega življenja in dopisovanja delavcev. Tako v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu kot Copland proti Združenemu kraljestvu je ESČP odločilo, da imajo zaposleni na delovnem mestu utemeljeno pričakovano zasebnost, ki jo v našem pravnem redu izrecno varuje 37. člen Ustave RS. V to pravico je mogoče poseči zgolj upoštevaje z ustavo določenih pogojev. V prvi vrsti mora biti vsak poseg v komunikacijsko zasebnost predpisan z zakonom, in sicer tako, da je to mogoče le na podlagi odločbe sodišča, pri čemer mora biti poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.

Brez dvoma je mogoče ugotoviti, da ZPOMK-1 ne vsebuje jasne zakonske določbe, ki bi dopustila poseg v komunikacijsko zasebnost. Vsebuje namreč zgolj splošne in nedoločene določbe v 27. do 29. členu (2. odst.), ki pa zaradi svoje splošnosti in nedoločnosti ne morejo pomeniti z Ustavo RS skladne pravne podlage za poseg v komunikacijsko zasebnost. Prav tako ZPOMK-1 nikjer za take posege ne omenja odločbe sodišča, ki bi lahko bila podlaga za poseg v komunikacijsko zasebnost. Še več, četudi bi ZPOMK-1 vseboval izrecno določbo, da se poseže v komunikacijsko zasebnost na podlagi odločbe sodišča, še vedno ni izpolnjen drugi pogoj po 2. odst. 37. člena Ustave RS, po katerem mora biti poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka. Vodenje postopka po ZPOmK-1 ni kazenski postopek in se tudi ne vodi zaradi njegove uvedbe. Za postopke po ZPOMK-1 zagotovo tudi ni mogoče govoriti o ukrepih zagotavljanja varnosti države, vsaj ne v smislu, ki ga predvideva 37. člen Ustave RS.

Tožeče stranke ponavljajo, da je tožena stranka del elektronske korespondence, ki jo sedaj zahteva z izpodbijanimi sklepi že zasegla tekom preiskave dne 7. 7. 2008 in 8. 7. 2008 s kopiranjem trdih diskov 2., 3., 4. in 5. tožeče stranke, pri čemer pa je Informacijski pooblaščenec RS z odločbo št. ... z dne 17. 7. 2008 toženi stranki prepovedal vsakršno nadaljnje odpiranje, preimenovanje, pregledovanja, kopiranj itd. datotek (tudi z elektronsko korespondenco) zaradi očitnega posega v ustavno zagotovljene človekove pravice. Tožena stranka poskuša sedaj obiti odločbo Informacijskega pooblaščenca in poskuša prvo-tožečo stranko z nalaganjem denarne kazni prisiliti, da predloži toženi stranki, kljub temu, da je jasno tudi toženi stranki, da za zbiranje osebnih in zasebnih podatkov nima pooblastila in je njeno ravnanje protiustavno.

Pod točko III. tožbe tožniki navajajo, da imajo določbe Ustave RS, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, zasebnost in varnost (od 34. do 38. čl. Ustave RS), posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo (državi in posameznikom) poseganje vanje (odI. US VI, 158, U-I-25/95, Ur. I. RS 5/98). Posegi v informacijsko in komunikacijsko zasebnost so po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča dopustni, vendar le, če temeljijo na zakonu in so v skladu z načelom sorazmernosti - tako na abstraktni, zakonodajni, kot na izvedbeni ravni. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja (javna korist ali varstvo pravic drugih) ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. Dopustna je le v tistem obsegu, ko prestane t.i. strogi test sorazmernosti. Nadalje iz načela pravne države (2. člen) izhaja tudi, da mora zakonodajalec določno in nedvoumno urediti pooblastilo organa, ki posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, organ, ki ta pooblastila izvaja pa je vezan na strogo načelo zakonitosti in ne more z uporabo nedopustne pravne analogije širiti svoja pooblastila na izvedbeni ravni.

Iz 8. člena MKVČP izhaja negativna dolžnost države, da se vzdrži poseganja v zasebnost in da posamezniku zagotavlja varstvo pred samovoljo javnih oblasti. Pravica do zasebnosti je pravica do lastnega življenja in vključuje svobodo posameznika pred neutemeljenimi posegi države v njegovo zasebno sfero. V sodbi Malone proti Združenemu kraljestvu (st. 8691/79, 2. 8. 1984), je ESČP obravnavalo predvsem vprašanje določenosti z zakonom in vsebino zahteve »v skladu z zakonom«. ESČP je ocenilo, da zakonodaja ne določa dovolj jasno, kdaj in kako so dovoljeni ukrepi prisluškovanja, ki tudi pomeni obdelavo osebnih podatkov. Ker obdelave osebnih podatkov oziroma prisluškovanja ni uredil zakon, takšno pravno stanje pomeni kršitev 8. čl. MKVČP. Iz tega sledi, da bi morali biti osebni podatki v vsakem primeru konkretizirani v takšni meri, da se ne bi mogel pojaviti noben dvom v obseg posega v informacijsko zasebnost, kar vključuje tudi zahtevo, da mora biti v zakonu določno in v skladu z načelom sorazmernosti določen tudi namen obdelave. Brez zakonsko določenega namena obdelave se namreč ne morejo z gotovostjo določiti vrste in števila osebnih podatkov, ki so v skladu z zakonom lahko obdelovani, zlasti pa se v okviru pravnega reda ne more zadostiti ustavni zahtevi iz prvega odstavka 38. čl. Ustave RS, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Pooblastilo državnemu organu je vezano na nalogo in namen, za katerega je bilo pooblastilo dano, obenem pa ima oseba, zoper katero se določeno pooblastilo izvaja, pravico izvedeti določen (in ne zgolj abstrakten) namen posameznega ravnanja državnega organa. Zaradi navedenega je obrazložitev v izpodbijanih sklepih nezadostna, saj je podana pavšalno in neobrazloženo. Zatrjevana zakonska podlaga za izvedene ukrepe (27. člen ZPOmK- 1) ne določa ustrezno namena zbiranja oziroma obdelave osebnih podatkov, saj ji primanjkuje takšna stopnja določnosti in jasnosti, ki bi zagotavljala pravno varnost. ZPOmK-1 namreč v 29. členu govori o pregledovanju, zasegu "poslovnih knjig" in druge "dokumentacije", pri čemer korespondenca preko elektronske pošte ne predstavlja "dokumentacije". Dokument je listina z uradno veljavnostjo. Predvsem gre za listino, ki jo izda subjekt v okviru svojih pooblastil. Oblika komuniciranja preko elektronske pošte nikakor ne sega v okvir, ki predstavlja dokument. Stališče, da elektronska korespondenca predstavlja "dokument" v smislu določbe 27. - 29. člena ZPOmK-1 pomeni nedopustno analogijo pri izvajanju državnih pooblastil. Tožena stranka torej nima pooblastil za poseg v ustavno varovano pravico do varstva osebnih podatkov.

Veljavna zakonodaja toženi stranki omogoča zavarovanje e-pošte in e-dokumentacije, kot domnevnega dokaza, vendar na podlagi ustreznih postopkov, določenih z Ustavo in predhodne odredbe sodišča. Tožena stranka ima tudi po ZPOmK-1 to možnost po 33. členu ZPOmK-1, nikakor pa ne na način, kot je to v konkretnem primeru storila tožena stranka. Za to, da bi tožena stranka v konkretnem primeru delovala zakonito, bi morala v primeru želje po pridobitvi elektronske komunikacije tožečih strank pod zaporednimi številkami od 2 do 15 uporabiti določbo 33. člena ZPOmK-1, saj je skladno z določbami ZPOmK-1 in ob pravilni uporabi določb Ustave RS ter ostale prisilne zakonodaje, zaposlene pri prvo-tožeči stranki treba obravnavati kot tretje osebe. Želja tožene stranke po pridobitvi njihove elektronske komunikacije namreč predstavlja poseg v njihovo zasebnost (temu pritrjuje predvsem veljavna evropska praksa). Pod točko IV. tožbe tožniki navajajo, da škoda na osebnostnih pravicah ni škoda, ki bi bila popravljiva. Škoda, ki bo nastala v primeru izvršitve sklepov tožene stranke bo nenadomestljiva. Tožeče stranke imajo na delovnem mestu vsak trenutek pričakovano zasebnost. Elektronska korespondenca, ki jo zahteva tožena stranka je tako zasebne narave, da je ni mogoče izročiti toženi stranki - državnemu organu, ne da bi se s tem močno poseglo v pravico do zasebnosti tožečih strank in to z neposredno kršitvijo varoval, ki jih v primeru posega v komunikacijsko zasebnost daje država.

Tožeče stranke ocenjujejo, da že iz načina pisanja in izražanja v njihovih elektronskih sporočilih predstavljajo del zasebnosti in so tako neločljivo povezani z vsebino, ki je tako ni mogoče razdeliti na osebno in poslovno. Način pisanja, uporaba besed, njihova oblika (morebitno krajšanje in slengovska uporaba besed) in načina izražanja (pomeni posameznih znakov v elektronski komunikaciji) v elektronskih sporočilih, predstavlja elemente, ki tvorijo del zasebnosti in so tako neločljivo povezani z vsebino, ki je tako ni mogoče razdeliti na osebno in poslovno.

Tožeče stranke so v okviru svoje zaposlitve pri prvo-tožeči stranki elektronsko komunikacijo (elektronska pošta) uporabljale v (ne)formalni komunikaciji z naslovniki svojih pisanj. Tožeče stranke vso formalno komunikacijo v imenu tožene stranke v okviru svoje zaposlitve izvršujejo pisno preko (pisnih) dopisov. Komunikacija s komerkoli je bila torej neformalna, saj se skladno s poslovno politiko prvo-tožeče stranke vsa formalna poslovna komunikacija vodi pisno ter se nahaja v listinah, ki so del zbirk poslovnih listin pri 1. tožeči stranki. V zvezi s formalnimi pisnimi dopisi preko običajne pošte, ki so tudi sicer sestavni del poslovne dokumentacije prvo-tožeče stranke je potrebno izpostaviti, da ta nedvomno predstavlja poslovno dokumentacijo tožene stranke kot delodajalca (v smislu določbo 27. do 29. člena ZPOMk-1) ter da na tej formalni komunikaciji tožeče stranke nimajo in niso imele varstva (pričakovane) zasebnosti. Navedena komunikacija predstavlja poslovne listine, ki so listine prvo-tožeče stranke, ne pa drugih tožečih strank. Nasprotno pa je elektronska korespondenca tožečih strank tista komunikacija tožečih strank, ki predstavlja dnevno komunikacijo z naslovniki te elektronske pošte, na kateri imajo in so imele tožeče stranke pričakovano zasebnost.

Pod točko V. tožbe tožniki ocenjujejo, da nezakonito dejanja izpodbijanih sklepov še vedno traja. Nezakoniti in protiustavni sklepi tožene stranke grozijo prvo-tožeči stranki s svojo neposredno izvršljivostjo in z grožnjo tožene stranke po izrekanju novih in novih denarnih kazni z namenom prisiljenja prvo-tožeče stranke k nezakonitemu ravnanju. Nedvomno je, da bo prvo-tožeča stranka prisiljena izpolniti izpodbijane sklepe (z izrekanjem vedno višjih denarnih kazni, ki bodo ogrozile likvidnost prvo-tožeče stranke), s čimer bo neposredno posegla v vse navedene ustavno varovane pravice. Za zaščito pravic tožečih strank je potrebno odločiti o prepovedi nadaljevanja dejanja, kar v naravi predstavlja odpravo sklepa. Če sodišče ocenjuje, da ne more odločiti s sklepom brez odlašanja, skladno z 2. odst. 66. člena ZUS-1, predlagajo, da sodišče izda začasno odredbo po 3. odst. 66. člena v povezavi z 2. odst. 32. člena ZUS-1. Tožeče stranke zatrjujejo, da že sama narava posega predstavlja dovolj velik dokaz o obsegu posega v ustavne pravice in nepopravljivosti škode, ki bo z s posegom in nadaljevanjem dejanja ter z nevzpostavitvijo zakonitega stanja nastala za tožeče stranke. Škodo predstavlja že sama kršitev pravice (primerjalno 134. člen OZ). Zagotovo pa v konkretnem primeru po mnenju tožnikov gre za konkretne škodne posledice, ki bodo za tožeče stranke nepopravljive. Z razkritjem zasebnih pisanj, načina pisanja posameznika, načina izražanja in druge neverbalne komunikacije, ki izhaja iz elektronske komunikacije, ki je predmet zahtev oziroma izpodbijanih sklepov, bo razkrito celotno osebno/zasebno področje posamezne tožeče stranke. Izrazito bo poseženo v osebnostno celovitost posameznika, kar bo imelo za posledico duševno trpljenje tožnikov. Zasebnost tožnikov bo brez utemeljenega razloga, brez zakonske in ustavne podlage, na podlagi zahteve državnega organa, brez sodne kontrole, razkrita državnim uradnikom. Tožena stranka nima - razen predmetne tožbe - nobenega drugega pravnega sredstva zoper samovoljno, protipravno, nesorazmerno in nedopustno široko uporabo pooblastil po ZPOmK-l s strani tožene stranke, s katerimi bo posegla ne samo v interese pravne osebe, ampak tudi v ustavne pravice posameznikov (ne le tožečih strank, ampak tudi nedoločnega velikega števila naslovnikov njihove elektronske komunikacije). Tožeče stranke zatrjujejo, da gre v konkretnem primeru za dejansko stanje, ki ustreza subsumpciji pod 66. člen ZUS-l. Gre namreč za prepoved nadaljevanja oziroma preprečitev dejanja in za vzpostavitev zakonitega stanja, zato tožeče stranke predlagajo, da sodišče odloči nemudoma oziroma izda predlagano začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-l. Tožeče stranke naslovno sodišče dodatno obveščajo, da je naslovno sodišče v pravno in dejansko identični zadevi že odločalo in ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe v identični vsebini in izdalo začasno odredbo, in sicer v postopku opr. št. U 2068/2008 s sklepom z dne 29.9.2008. Glede na to, da so (bistvene) okoliščine primera identične in glede na to, da je pravna podlaga in uporaba zakonskih določb identična, bi moralo sodišče tudi v tem primeru nemudoma izdati predlagano začasno odredbo.

Predlagajo, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z izdajo sklepov št. ... z dne 10. 9. 2008 in št. ... z dne 5. 9. 2008 posegla v ustavne pravice tožečih strank, in sicer ustavno pravico do informacijske in komunikacijske zasebnosti in da navedene sklepe odpravi ter odloči o povrnitvi stroškov postopka. Poleg tega predlagajo, da sodišče do pravnomočnega zaključka tega postopka zadrži veljavnost sklepov in da pritožba ne zadrži izvršitve sodne odločbe.

V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka pravi, da prvo-tožeča stranka ne izpolnjuje procesnih predpostavk za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, zaradi česar tudi ne izpolnjuje pogojev za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Prvo-tožeča stranka namreč v tožbi zmotno navaja, da zoper sklepa tožene stranke št. ... in ... ni drugega pravnega sredstva. V skladu z drugim odstavkom 55. člena ZPOmK-1 je zoper sklepe, ki jih izda tožena stranka, dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen. Drugi odstavek 27. člena ZPOmK-1 sicer izrecno določa, da zoper sklep, s katerim tožena stranka zahteva podatke od podjetja ni sodnega varstva, tretji odstavek 55. člena tega zakona pa določa, da se lahko v postopku sodnega varstva zoper odločbo izpodbija tudi sklep. Na podlagi navedenega tako tožena stranka ugotavlja, da je navedba prvo-tožeče stranke v delu, ko navaja, da zoper sklep ni (drugega) sodnega varstva, neutemeljena, saj zgoraj omenjeni tretji odstavek 55. člena ZPOmK-1 jasno določa, da se lahko sklep izpodbija v postopku sodnega varstva zoper odločbo. Tožena stranka tako predlaga sodišču, da tožbo prvo-tožeče stranke zavrže.

Tudi zoper sklep tožene stranke št. ... v delu, ki se nanaša na naložitev denarne kazni prvo-tožeči stranki, je po mnenju tožene stranke zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer pred Vrhovnim sodiščem RS, kot to izhaja iz 56. člena ZPOmK-1. Tudi v tem delu zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predmetne tožbe in posledično za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS št. U 1874/2008/31 z dne 25. 9. 2008, v katerem je Vrhovno sodišče RS ocenilo, da je pogoj zagotovljenega sodnega varstva zoper sklep o preiskavi izpolnjen že z določbo tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1, v skladu s katerim je sodno varstvo zoper sklep o preiskavi zagotovljeno v postopku sodnega varstva zoper končno odločbo. Tožena stranka tako meni, da bi moralo Upravno sodišče RS slediti navedenemu mnenju Vrhovnega sodišča RS tudi glede sodnega varstva zoper sklep, s katerim tožena stranka zahteva podatke od podjetij, ki je urejeno vsebinsko na enak način. Glede preostalih tožečih strank, to je fizičnih oseb, pa tožena stranka meni, da ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev upravnega spora v skladu s 4. členom ZUS-1. Izpodbijani sklepi ne predstavljajo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine navedenih posameznikov. Tožena stranka je že v sklepu, s katerim je od prvo-tožeče stranke zahtevala, da ji predloži določene podatke in na katerega so se potem preostali izdani sklepi navezovali (sklep št. ... z dne 17. 7. 2008), izrecno navedla, da ne zahteva predložitve osebnih elektronskih sporočil, tako da do kakršnegakoli posega v ustavno varovane pravice posameznika s predmetnimi sklepi tudi ne more priti. Poleg tega se izpodbijani sklepi nanašajo zgolj na pravno osebo, to je prvo-tožečo stranko, ne pa na konkretne fizične osebe. Upravni postopki so bili uvedeni in se vodijo zgolj zoper prvo-tožečo stranko in tudi končna odločba v tem postopku bo naslovljena zgolj na to osebo. Pridobljene dokumente pa lahko tožena stranka uporabi le v postopkih pred toženo stranko in zgolj zoper podjetje in odgovorno osebo podjetja, ne pa zoper posamezno fizično osebo, zaposleno v podjetju.

Nadalje tožena stranka meni, da tožeče stranke v predmetni tožbi niso izpolnile pogojev opredeljenih v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1. V tožbi bi morale navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Teh sestavin pa predmetna tožba ne vsebuje.

Tožeče stranke v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe niso izkazale nastanka težko popravljive škode. Z izvršitvijo sklepov, ki jih je v skladu s 27. členom ZPOmK-1 izdala tožena stranka, namreč ne more priti do nastanka težko popravljive škode, to je škode na osebnostnih pravicah, ki je nepopravljiva. Tožena stranka je v samih sklepih izrecno navedla, da mora prvo-tožeča stranka toženi stranki predložiti zgolj tiste podatke, ki predstavljajo poslovno dokumentacijo. Pri tem je sklicevanje prvo-tožeče stranke na odločbo Informacijskega pooblaščenca št. ... z dne 17. 7. 2008 brezpredmetno, saj se navedena odločba nanaša na način pridobivanja osebnih podatkov v okviru preiskave, izpodbijani sklepi pa niso bili izdani v okviru preiskave, temveč na podlagi prej omenjenega 27. člena ZPOmK-1. V samih sklepih je, kot že omenjeno, tožena stranka jasno navedla, da je prvo-tožeča stranka dolžna predložiti zgolj poslovno dokumentacijo in ne osebnih elektronskih sporočil, odločitev o tem, katero dokumentacijo bo prvo-tožeča stranka predložila, pa je prepustila ravno njej. Iz navedenega tako jasno izhaja, da se tožena stranka s svojim ravnanjem ni želela izogniti odločbi Informacijskega pooblaščenca, saj je iz dokumentacije, ki jo je zahtevala z izpodbijanimi sklepi, izvzela osebna elektronska sporočila.

Glede korespondence, ki jo zaposleni napravijo v okviru službe in v interesu družbe, imajo posamezniki manjši obseg utemeljenega pričakovanja zasebnosti, kar je ugotovilo tudi Sodišče Evropskih skupnosti v primeru Roquettes Freres. Tožena stranka sledi stališču Evropske komisije, da gre pri dokumentaciji, ki se nahaja v poslovnih prostorih določene družbe, primarno za poslovno dokumentacijo. Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za posredovanje podatkov št. 306-182/2007-104 z dne 27. 6. 2008 dne 14. 7. 2008 s strani prvo-tožeče stranke med drugim prejela tudi elektronska sporočila med dobavitelji in osebami zaposlenimi v prvo-tožeči stranki, med katerimi so bila tudi elektronska sporočila nekaterih tožečih strank v tej predmetni zadevi. Pri tem so tožeče stranke očitno menile, da posredovana elektronska sporočila ne predstavljajo osebne komunikacije oziroma posega v njihovo celotno zasebno področje, saj je prvo-tožeča stranka takrat prostovoljno posredovala vso zahtevano dokumentacijo tožeči stranki. Dokumentacija, zahtevana z izpodbijanim sklepom, pa se po svoji naravi ne razlikuje od navedene že pridobljene dokumentacije, dokazuje pa tudi, da je prvo-tožeča stranka sposobna razlikovati med poslovno in zasebno dokumentacijo, in tudi zagotoviti predložitev poslovne dokumentacije, ki se nanaša na njene zaposlene, in da očitno preostale tožeče stranke menijo, da že posredovana dokumentacija ne predstavlja osebne komunikacije.

Pri tem tožena stranka poudarja, da izpodbijani sklep ni neposredno izvršljiv, kot to zmotno navajajo tožeče stranke, saj tožena stranka sama ne more fizično pridobiti zahtevanih podatkov na podlagi sklepa, lahko pa prvo-tožeči stranki naloži denarno kazen v primeru, da ta posreduje toženi stranki nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali če jih ne posreduje v določenem roku, kar je s sklepom št. ... tudi storila. Tožena stranka meni, da bi v primeru, če bi sodišče sledilo navedbam tožečih strank, to za toženo stranko pomenilo, da ne more več izvajati zakonskih pooblastil. Zgolj zaradi dejstva, da se poslovna komunikacija nahaja v elektronski obliki in na računalnikih posameznih fizičnih oseb, le-te ni mogoče šteti za zasebno. Danes se skoraj vsa poslovna komunikacija med podjetji vrši v elektronski obliki. V primeru, da bo toženi stranki onemogočen dostop do te poslovne dokumentacije v elektronski obliki, tožena stranka ne bo mogla pridobiti podatkov, ki jih nujno potrebuje za pravilno in popolno ugotovitev vseh dejstev, potrebnih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v postopkih varstva konkurence, ki se vodijo pred toženo stranko, in katerih namen je opredeljen v 74. členu Ustave RS, kakor tudi izhaja iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 7/04). Nadalje tožena dodaja, da mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri odločanju o začasni odredbi upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V danem primeru bi izdaja predlagane začasne odredbe pomenila, da tožena stranka v zadevi, ki jo obravnava in na katero se nanašajo sklepi, ne more voditi postopka in posledično bi bila ovirana v izvrševanju funkcije, ki jo ima po določbah ZPOmK-1 in je tudi v skladu z evropskim pravnim redom. Enako je naslovno sodišče že ugotovilo v sklepu št. U 1717/2008-12 z dne 1. 8. 2008. Namen varstva konkurence pa je zagotoviti učinkovito konkurenco na trgu, ki je v interesu vseh udeležencev na trgu, še posebej pa potrošnikov. Tožena stranka dodaja, da tožeče stranke v predmetni tožbi niso izkazale nastanka težko popravljive škode. Tožeče stranke bi namreč morale konkretizirati nastanek škode kot tudi njeno nepopravljivost, česar pa v predmetnem predlogu za izdajo začasne odredbe niso izkazale. Enako je naslovno sodišče že ugotovilo v podobnem primeru, v katerem je zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom št. U 1874/2008-16 z dne 27. 8. 2008 zavrnilo. Tožena stranka v zvezi z navedbami tožečih strank glede izdaje začasne odredbe do pravnomočnosti zaključka tega postopka dodaja, da določba 66. člena ZUS-a v zvezi z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne predvideva zadržanje veljavnosti izpodbijanega sklepa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne in se sklicuje na odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba se zavrže.

Po določilu 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je sodnik pri odločanju v konkretni zadevi vezan na ustavo in zakon. V primeru razhajanja mnenj med višjim in nižjim sodiščem v določeni (isti) zadevi je relevantno določilo 2. odstavka 11. člena ZS, ki pravi, da je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. Sodišče višje stopnje pa lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon. Vrhovno sodišče je v okvirih procesnega zakona (Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006) usmerilo pravno mnenje sodišča prve stopnje s tem, ko je razveljavilo izpodbijani sklep v 3. in 5. točki izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, na podlagi ugotovitve Vrhovnega sodišča, da v nobeno pravico od nobenega tožnika z izpodbijanima aktom ni bilo poseženo. To je povsem drugačna dejanska ocena od tiste, ki jo je zavzelo Upravno sodišče v sklepu v zadevi U 2153/2008-10. V obrazložitvi sklepa U 2153/2008-10 je namreč Upravno sodišče v prvem odstavku obrazložitve na strani 12 (in enako v obrazložitvi točke 5. izreka) ugotovilo, da izpodbijana akta posegata v pravno zavarovani interes prvo-tožeče stranke do varovanja tajnosti elektronske pošte zaposlenih pri prvo-tožeči stranki nasproti državnim organom (37. člen Ustave) in v pravno zavarovani interes prvo-tožeče stranke do varovanja osebnih podatkov zaposlenih oziroma njihove obdelave skladno z zakonom (3. točka 6. člena, 8. člen in 1. odstavek 10. člena, 24. člen in 25. člen ter 93. člen ZVOP-1, Uradni list RS. št. 86/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) ter v ustavno pravico prvo-tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude (1. odstavek 74. člena Ustave) in je to dejansko ugotovitev v tem istem odstavku tudi obrazložilo. V naslednjem odstavku obrazložitve (in v obrazložitvi 5. točke izreka) je Upravno sodišče tudi ugotovilo, da izpodbijana akta posegata v pravice do komunikacijske zasebnosti (tajnosti občil – 37. člena ustave) ter pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) tožečih strank pod zaporednimi številkami od 2 do 15, za kar je sodišče podalo utemeljitev od zadnjega odstavka na strani 12 obrazložitve sklepa do konca predzadnjega odstavka na strani 14 sklepa v zadevi U 2153/2008-10.

Nasprotno temu pa je Vrhovno sodišče prišlo do dejanskega zaključka, da prvo-tožeči stranki z naložitvijo denarne kazni v višini 50.000 EUR ni bilo poseženo v pravico iz 74. člena Ustave (5. odstavek na strani 3 sklepa I Up 524/2008), ker ji svobodna gospodarska pobuda ni bila „prepovedana“ ali „kakor koli omejena“; glede (ne)obstoja pravno zavarovanih interesov prvo-tožeče stranke do varovanja tajnosti elektronske pošte zaposlenih pri prvo-tožeči stranki nasproti državnim organom (37. člen Ustave) in pravno zavarovanega interesa prvo-tožeče stranke do varovanja osebnih podatkov zaposlenih oziroma njihove obdelave skladno z zakonom (3. točka 6. člena, 8. člen in 1. odstavek 10. člena, 24. člen in 25. člen ter 93. člen ZVOP-1) se Vrhovno sodišče sicer ni izrecno izreklo, vendar je treba izhajati iz predpostavke, da je očitno štelo, da ta interes prvo-tožeče stranke ni pravno relevanten. Kar pa zadeva poseg v komunikacijsko zasebnost in pravico do varstva osebnih podatkov tožečih strank od zaporedne številke 2 do 15, pa je Vrhovno sodišče nasprotno kot Upravno sodišče ugotovilo, da posega ni bilo, ker „tožena stranka ni zahtevala predložitve osebnih podatkov elektronskih sporočil, temveč le poslovna elektronska sporočila in le v tem obsegu je zavezana ravnati prvo-tožeča stranka“, pri čemer se Vrhovno sodišče opira tudi na določilo 7. odstavka 29. člena ZPOmK-1 (6. odstavek na strani 3. sklepa I Up 524/2008). Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da izpodbijana akta ne posegata v nobeno ustavno ali zakonsko pravico oziroma obveznost tožnikov v smislu 23. člena Ustave nima za posledico samo tega, da je Vrhovno sodišče s tem v postopku odločanja o pritožbi zoper izdano začasno odredbo že tudi presodilo, da izpodbijana akta ne kršita ustavnih pravic oziroma zakonskih obveznosti tožečih strank, ampak je posledica takšne ugotovitve tudi ta, da v postopku presoje obstoja procesnih predpostavk za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odrebe, na kar usmerja Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodišče, Upravnemu sodišču ni treba presojati, ali je predvideno sodno varstvo zoper končno odločbo na podlagi določb od 54. do 61. člena ZPOmK-1 učinkovito sodno varstvo v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, 157. in 23. člena Ustave. Kajti, če ni posega v ustavno pravico, potem tudi ni potrebe za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.

Nadalje sodišče poudarja, da razlika med stališčem Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča v konkretni zadevi ni nastala zaradi razlik v interpretacijah določene materialne določbe ali procesnega pravila in zaradi tega tudi ni izpolnjen nujno potreben pogoj za postopanje po določilu 156. člena Ustave, ki pa je ta, da sodišče po tem določilu postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, le če meni, da je zakon – torej konkretna zakonska določba – ki jo v konkretnem primeru sodišče mora uporabiti, protiustavna. Ker Vrhovno sodišče stoji na stališču, da v konkretni zadevi sploh ni posega v ustavno pravico, bi vztrajanje Upravnega sodišča na dejanski ugotovitvi, da gre za poseg v ustavne pravice oziroma zakonske obveznosti tožečih strank, imelo za posledico ponovno razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje in s tem neučinkovito zagotavljanje sodnega varstva pravic strank v upravnem sporu.

Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča je sodišče zato tožbo zavrglo, ker so tožniki tožbo zaradi varstva njihovih pravic in obveznosti vložili prezgodaj (2. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), glede na to, da po stališču Vrhovnega sodišča o morebitnih nezakonitostih v zvezi z navedenimi sklepi lahko vložijo sodno varstvo zoper končno odločbo, oziroma ker izpodbijani akti očitno ne posegajo v pravice ali na zakon oprte koristi tožnikov (6. točka 1. odstavka 34. člena ZUS-1) oziroma ker izpodbijana akta nista akta, ki se lahko izpodbijata v tem upravnem sporu, ampak šele zoper končno odločbo (4. točka 1. odstvak 36. člena ZUS-1). Zavrženje tožbe pomeni, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato, če sodišče tožbo zavrže, mora hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (32. člen ZUS-1).