11. člen ZS

Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred

V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve,

Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost so

V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ. Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.

V skladu z drugim odstavkom 72. členu ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ko gre za zahtevo za izločitev sodnika višjega sodišča, to pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti. Izhajajoč iz pridobljenih pravic v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja (ne)urejenosti zemljiškoknjižnih pravic z dejanskimi, ob relativiziranem pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo v primerih tranzicije in nevarnosti nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, je tako treba tožnikom priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nastanka večje premoženjske škode, hujših socialnih posledic, pa tudi ogrožanja pravne varnosti na nepremičninskem trgu in družbenem življenju nas

Pravnomočnost županove odločbe ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti njegovega ravnanja v odškodninskem sporu.

Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da izpodbijana akta ne posegata v nobeno ustavno ali zakonsko pravico oziroma obveznost tožnikov v smislu 23. člena Ustave, nima za posledico samo tega, da je Vrhovno sodišče s tem v postopku odločanja o pritožbi zoper izdano začasno odredbo že tudi presodilo, da izpodbijana akta ne kršita ustavnih pravic oziroma zakonskih obveznosti tožečih strank, ampak je posledica takšne ugotovitve tudi ta, da v postopku presoje obstoja procesnih predpostavk za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, na kar Vrhovno sodišče usmerja prvostopenjsko sodišče, slednjemu ni treba presojati, ali je predvideno sodno varstvo zoper končno odločbo na podlagi določb od 54. do 61. člena ZPOmK-1 učinkovito sodno varstvo v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, 157. in 23. člena Ustave. Kajti, če ni posega v ustavno pravico, potem tudi ni potrebe za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na mnenje pristojnega urada in ugotovitev Vlade RS, ki bi bila oprta na predpisana merila v smislu 28. člena ZDrž. Tudi v registru pravnih predpisov Republike Slovenije ni akta Vlade RS, ki bi določal merila iz 28. člena ZDrž za odločanje o državljanstvu po 13. členu ZDrž. Ob tem sodišče pripominja, če je Vlada sprejema merila iz 28. člena ZDrž, morajo biti ta merila sprejeta v obliki predpisa, ki mora biti objavljen v Uradnem listu RS, kajti predpis mora biti objavljen, preden začne veljati (1. odstavek 154. člena Ustave), pri čemer mora biti državni predpis objavljen v državnem uradnem listu (2. odstavek 154. člena Ustave).

Pravni institut dovoljenja bodisi iz 16(1)(e) ali 16(1)(c) člena Uredbe je sicer institut prava EU, vendar ga je treba interpretirati v povezavi z nacionalno ustavno in zakonsko ureditvijo, ker izhaja tudi iz Uredbe, ki v določilu 2. odstavka 3. člena državam daje t.i. klavzulo suverenosti. Iz nobene določbe Uredbe ni mogoče izpeljati razlage, da se dovoljenje za bivanje iz določila 9(1) člena Uredbe v povezavi z določilom 2(j) člena Uredbe nanaša zgolj na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ki se nanaša na prosilce za azil, in da se dovoljenje za bivanje ne nanaša tudi na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na državljana tretje države, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča imel status tujca. Z vidika ciljev Uredbe je treba šteti, da gre v predmetni zadevi za enoten azilni postopek, saj so tožniki ves ta čas v Sloveniji in je do ustavitve azilnega postopka prišlo zaradi umika prošnje tožnikov, ki pa je bil sprožen ne zaradi tega, ker tožniki niso več hoteli, da bi se obravnavala njihova vloga za azil, ampak zaradi tega, da bi preprečili nezakonito premestitev v drugo državo (članico EU). Kadar pristojni organ n

Prvi element nezakonitosti je v tem, da je v izreku izpodbijane odločbe tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, kar pa v primeru, ko je omejitev gibanja izrečena samo zaradi ugotavljanja istovetnosti, ne ustreza besedilu in pomenu določila 5. odstavka 27. člena ZAzil. Drugi element, zaradi katerega je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, se nanaša na utemeljitev izpodbijanega akta, da je omejitev gibanja potrebna, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz 43. člena ZAzil. Izpodbijana odločba je v nasprotju z določili 13. in 15. člena Direktive št. 2003/9/EC, ki določata pravico do materialnih pogojev za sprejem prosilca za azil (v obliki storitev, finančne pomoči, vavčerja ali kombinacije teh oblik) in pravico do zdravstvenega varstva (to sta pravici, ki sta v nacionalni pravni red preneseni z določili 2. in 3. alineje 1. odstavka 43. člena Zazil). Sodišče na podlagi določil 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (sodnik je pri uporabi