34. člen ZUS-1

Tožnik je zmotno mislil, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je ta narok namenjen presoji zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Želi pa ostati v Centru za tujce. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Pritožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje je torej temeljil na zanikanju prejema plačilnega naloga I U 734/2025, kar pomeni očitek o nepravilnem vročanju. Ta po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj v takem primeru razlog za zamudo ne nastane na strani stranke, pač pa gre za razlog na strani sodišča, ki se lahko uveljavlja s pritožbo ali z določenimi izrednimi pravnimi sredstvi. Že iz tega razloga je bil pritožničin predlog utemeljeno zavrnjen, pri čemer pa je za ustavitev obravnavanega upravnega spora bistveno, da je bila v izpodbijanem sklepu opravljena presoja glede pravilnosti vročitve spornega plačilnega naloga pritožnici.

Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspe

Tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da so zamudi s plačilom sodne takse botrovali opravičljivi razlogi, ki jih njen pooblaščenec - odvetniška družba, kateri je sodišče vročilo plačilni nalog, kljub temu, da je v zadevi izkazal zahtevano skrbnost, ni mogel ne predvideti in ne odkloniti. Ker so posledice prepozno plačane sodne takse enake kot če ta sploh ne bi bila plačana, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi nastopila zakonska fikcija umika tožbe.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o njeni pritožbi zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje, torej (smiselno) pred pravnomočnostjo s tožbo izpodbijanega akta. Glede na tak umik tožbe je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Skladno z opozorilom sodišča v sklepu I U 341/2024-3(k) z dne 8. 5. 2024 je rok za plačilo sodne takse začel teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa. Sklep je bil tožniku vročen 15. 5. 2024, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 30. 5. 2024. Iz uradnega zaznamka uradne osebe izhaja, da taksa za tožbo do dne 23. 1. 2025 ni bila plačana.

V vlogi z dne 10. 2. 2024 je pritožnikova izjava, da v celoti umika tožbo in pritožbo, podana v času pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi, tj. pred pravnomočnostjo odločbe, izrecna, jasna in nedvoumna, zato je z zadevnim sklepom Vrhovno sodišče postopek ustavilo.

Tožnica je 8. 1. 2024 vložila vlogo, s katero je sodišču sporočila, da tožbo umika. Pojasnila je, da je 8. 1. 2024 prejela dopolnilno odločbo toženke št. Bpp 1209/2023 z dne 3. 1. 2024, iz katere izhaja, da je toženka odločila, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnik lahko v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 umakne tožbo brez privolitve toženca vse do pravnomočne sodne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče s sklepom postopek ustavi (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

Tožeča stranka lahko tožbo umakne (brez privolitve nasprotne stranke) do pravnomočnosti odločbe

Tožnikov pravni interes za odločanje o pritožbi je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da v tako spremenjeni situaciji morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne. Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje o njeni pritožbi ne izda odločbe v dveh mesecih oziroma na njeno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh. Tudi če v vmesnem času še ni prišlo do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, so bili torej lahko (ob ustreznem ravnanju pritožnika) najkasneje 28. 6. 2023 izpolnjeni zakonski pog

Sodišče v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZUS-1 s sklepom ustavi postopek, če se tožba umakne. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da pri tožbi ne vztraja in sodišču predlaga, naj s sklepom ustavi postopek v tem upravnem sporu. To pomeni, da nedvoumno umika tožbo, zaradi česar je sodišče postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1.

Svet agencije ni spremenil ali odpravil izpodbijane odločbe, temveč je s sklepom o združitvi postopkov zgolj nadaljeval postopek po sprejemu izpodbijane odločitve. Ob takem stanju stvari pa niso podani pogoji za ustavitev postopka po 39. členu ZUS-1. Tožnica nedvomno umika tožbo, zaradi česar je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Ker tožnik takse ni plačal, se šteje, da je tožbo umaknil (tretji odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Posledice prepoznega plačila sodne takse pa so enake kot posledice njenega neplačila, saj je rok za plačilo sodne takse zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv.

Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo. Sodišče je postopek ustavilo, ker je tožnica podala umik tožbe, saj je med sodnim postopkom prejela plačilo zahtevanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To dejstvo med strankama ni sporno. Sporno ni niti dejstvo, da tožena stranka med sodnim postopkom ni izdala drugega upravnega akta, s katerim bi spremenila ali odpravila izpodbijani upravni akt ali v primeru molka izdala upravni akt, kar so zahteve iz 39. člena ZUS-1 in na katere veže ZUS-1 v tretjem in četrtem odstavku 25. člena posebna pravila odmere stroškov postopka v primeru umika tožbe. Zato velja v obravnavani zadevi splošno pravilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi.

Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka. V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10). Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati

Tožnik je pred iztekom ODRF 2009 vložil vlogo za podaljšanje ODRF 2009. Dokler o tem predlogu za podaljšanje ni odločeno, ima po presoji sodišča izdajatelj radijskega programa pravno zavarovan položaj, tj. pravico, da oddaja radijski program, četudi je temporarna odločba prenehala veljati preden je bilo odločeno o predlogu za podaljšanje. Dolgotrajni postopki namreč ne morejo iti v breme predlagateljev, ki so pravočasno zahtevali podaljšanje. Vendar vloženi predlog za podaljšanje ne pomeni, da je veljavnost odločbe (že) s tem predlogom oziroma zaradi njega podaljšana. Ker odločba ne velja, je tudi ni mogoče spreminjati, saj ZEKom-1 tega ne omogoča. Peti odstavek 54. člena ZEKom-1 namreč določa, da agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo pa razveljavi. Če se namreč neka odločba zaradi spremembe razveljavi, to nujno predpostavlja, da se razveljavi veljavna odločba, saj razveljavitev po prenehanju njene veljavnosti (zaradi poteka časa) ni mogoča niti potrebna.

Navedbe o pritožnikovem zdravstvenem stanju v pritožbi in njegovem vplivu na zamudo pri plačilu dolgovane sodne takse je mogoče razumeti po vsebini tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Čeprav ta v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo v obravnavo kot pritožbo, ni izrecno predlagana, je ni mogoče izključiti niti na podlagi pritožnikovega predloga odločitve, saj predlaga, naj se postopek ne ustavi, ker je bila sodna taksa plačana pravočasno. Pritožnik s sklicevanjem na zdravstveno stanje ne more uspeti s pritožbo, lahko pa vpliva na ustavljeni postopek ugoditev predlagani vrnitvi v prejšnje stanje. Ali je tak predlog, ki je bil dan v isti vlogi kot pritožba, pravočasen in utemeljen, mora v nadaljevanju presoditi sodišče prve stopnje.

Prva in drugotožeča stranka sta v pripravljalni vlogi 23. 9. 2019 sodišče obvestili, da nimata več pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj davčni organ izda odločbo o vračilu DDV, saj je temu delu zahtevka toženka izvensodno ugodila. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 zaradi umika tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 42301-335677/2016-24 z dne 6. 6. 2018 postopek ustavilo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednica senata.