VSK sodba Kp 645/2006

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega M.Ž. se kot neutemeljeni zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obtoženi M.Ž. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 400 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega M.Ž. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ropa po 1. odst. 213. člena v zvezi z 22. členom KZ, za kar mu je izreklo kazen enega leta zapora. Obtoženega M.S. je sodišče spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju poskusa ropa po 1. odst. 213. člena v zvezi z 22. in 27. členom KZ, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo in mu v okviru te sankcije opominjevalne narave na podlagi 1. odst. 213. člena v zvezi z 22. in 27. členom ter 42. členom KZ določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 1. odst. 49. člena KZ je sodišče obtožencema v izrečeno oz. določeno kazen vštelo čas pridržanja oz. pripora in sicer obtoženemu Ž. od 12.6.2001 od 12.00 ure do 24.1.2002 in obtoženemu S. od 11.6.2001 od 9.00 ure do 12.6.2001 do 19.10 ure. Na podlagi 4. odst. 95. člena ZKP je sodišče oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, na podlagi 1. odst. 97. člena ZKP pa sklenilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki sta jima bila postavljena po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Pod točko B pa je sodišče obtoženo S.J. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odst. 213. člena v zvezi z 22. členom KZ. O strokih kazenskega postopka, nastalih v oprostilnem delu je sodišče sklenilo, da le ti na podlagi 1. odst. 96. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 373. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 1. odst. 374. člena ZKP pritožuje okrožni državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pri čimer tudi predlaga, naj sodišče druge stopnje ravna skladno z določbo 4. odst. 392. člena ZKP ter odredi, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornik obtoženega M.Ž. prvostopenjsko sodno odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca so zagovorniki vseh treh obtožencev vložili tudi odgovore na pritožbo. V njih predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Okrožni državni tožilec nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Po njegovem videnju naj bi bila ta kršitev v tem, ker iz razlogov sodbe ni jasno, zakaj je sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo navedbo, da naj bi bil oškodovanec kot običajno poln denarja, prav tako pa naj sodišče ne bi zavzelo nikakršnega stališča do vtoževanega dogovora, da se ob v nadaljevanju opisani delitvi vlog na silo obtoženci polastijo denarja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da okrožni državni tožilec nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Okoliščina, ali je bil oškodovanec dejansko poln denarja, ali ne je za sam obstoj obravnavanega kaznivega dejanja nebistvena, sploh pa izpustitev takšne okoliščine iz opisa kaznivega dejanja v izreku ne predstavlja bistvenega posega v izrek sam, saj gotovo ne gre za odločilno dejstvo. Kolikor pa pritožnik v nadaljevanju meni, da so razlogi izpodbijane sodbe glede dogovora o opisani delitvi vlog pomanjkljivi in mestoma celo nejasni pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu pritožnik nima prav. Sodišče o tem razloguje na strani 9 sodbe, ko izrecno navede, da se je za dejanje odločil obtoženi M.Ž. sam in da med njim in drugoobtoženim S. ni bilo dogovora o medsebojni razdelitvi vlog v smislu sostorilstva, temveč je Ž.S. pritegnil k že zamišljeni izvršitvi dejanja zgolj kot pomočnika, torej tistega, ki bo prvoobtoženca odpeljal na kraj in ga s kraja tudi odpeljal. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP ni podana.

Okrožni državni tožilec v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, kljub temu, da v isti sapi meni, da je sodišče pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, da je iz zagovora vseh treh obtoženih popolnoma jasno razvidno, da so vsi trije sodelovali pri izvršitvi v obtožbi očitanega kaznivega dejanja in s svojimi ravnanji odločilno prispevali k njegovi izvršitvi. Te svoje trditve pa okrožni državni tožilec podrobneje ne konkretizira temveč le meni, da je sodišče prve stopnje utemeljevalo le svoje zaključke, ne pa tega, kar je obtožencem očitala obtožba. V zvezi s tem je potrebno povedati, da se prizivno sodišče popolnoma strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, kakšna je bila vloga posameznih obtožencev pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja, predvsem pa z razlogi o tem, zakaj ne M.S., še manj pa S.J. ni moč šteti kot sostorilcev pri kaznivem dejanju ropa oz. poskusu tega kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega le obtoženi M.Ž.. Pravilna je namreč ocena prvostopenjskega sodišča, ko le to izrecno navaja, da je nesporno, da med prvo in drugoobtoženim sodelovanja pri izvršitvi ni bilo, kljub temu, da je bila vloga obtoženega S. objektivno pomembna za uresničitev kaznivega dejanja. O sostorilstvu tudi ni mogoče govoriti upoštevaje zagovor prvoobtoženega M.Ž., ki je dejal, da se je sam odločil za izvršitev dejanja in način njegove izvršitve. Tudi glede na to, da je prvoobtoženi M.Ž. drugoobtoženemu M.S. povedal, kaj namerava šele po tem, ko je slednji pristal na to, da bo prvoobtoženca prevažal, je jasno, da o sostorilstvu pri izvršitvi kaznivega dejanja ni mogoče govoriti, v posledici česar je tudi pravilna ugotovitev, da drugoobtoženi M.S. dejanja ni mogel imeti za svojega, v posledici česar tudi o sostorilstvu ne more biti govora. Tako je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da je upoštevaje vse okoliščine in način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja pri obtoženemu M. S. moč govoriti edinole o pomoči pri izvršitvi, torej udeležbi v ožjem pomenu te besede ne pa tudi o sostorilstvu. Kljub temu, da okrožni državni tožilec izrecno v svoji pritožbi ne navede, v čem se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede tretjeobtožene S.J. pa je potrebno povedati, da pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na vse okoliščine pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženkino ravnanje nima značaja udeležbe v obliki sostorilstva pri izvršitvenem kaznivem dejanju ropa oz. poskusa ropa, prav tako pa tudi ne v obliki pomoči h kaznivemu dejanju. Pa tudi sicer so zaključki prvostopenjskega sodišča glede te obtoženke pravilni, in jih okrožni državni tožilec tudi izrecno ne izpodbija, tako, da se prizivno sodišče na njih tudi v celoti sklicuje.

Bistvo pritožbe zagovornika obtoženega M.Ž. je v tem, ko meni, da je sodišče ugotovljeno dejansko stanje napačno interpretiralo. Meni, da obtoženec zoper oškodovanca ni uporabil nikakršne sile, prav tako pa tudi to, da je namesto uporaba določbe 1. odst. 24. člena KZ, po kateri storilcu, ki je poskusil izvršiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove izvršitve, se sme kazen odpustiti. Z zagovornikom obtoženega M.Ž. ni mogoče soglašati, ko meni, da njegov varovanec zoper oškodovanega M.K. ni uporabil nikakršne sile. O uporabi sile pri obravnavanem kaznivem dejanju je pritožbeno sodišče razlogovalo že v svojem prvem razveljavitvenem sklepu in se tudi sedaj pritožbeno sodišče na tam povedno tudi v celoti sklicuje. Za obstoj zakonskega znaka sile pri kaznivem dejanju ropa je potrebno, da je sila usmerjena proti določeni osebi, to je oškodovancu oz. posestniku stvari zaradi odvzema le te, da je po intenziteti jasno izražena in primerna za preprečitev ali obvladanje odpora glede na uporabljeno sredstvo, način uporabe tega sredstva in okoliščine, v katerih je storilec uporabil silo. Pri tem zadostuje, da je s silo ustvarjena takšna situacija, ki je omogočala odvzem premične stvari (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 68/2007 z dne 19.4.2007). Glede na to, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v poznih večernih urah zoper 75 letnega oškodovanca, ki si je pri hoji pomagal z berglami in do katerega je obtoženi M.Ž. pristopil s hrbtne strani in mu poveznil preko glave polivinilasto vrečko, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako početje obtoženega M.Ž. gotovo šteti kot uporabo sile, s katero je bila ustvarjena takšna situacija, ki bi omogočala odvzem premične stvari, seveda v kolikor bi reakcija oškodovanca M.K. ne bila takšna, kakršna je bila. Prav zaradi tega, ker je bil namen obtoženega M.Ž. z uporabo sile priti do denarja, ki je bil v posesti oškodovanca, pa je slednji oškodovanca z berglo udaril v posledici česar je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, je tudi na dlani, da o prostovoljnem odstopu, za kar se zavzema zagovornik obtoženega M.Ž. ni mogoče govoriti. Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne, ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti. Prav s tako situacijo pa imamo opravka v konkretni kazenski zadevi, ko je obtoženi Ž. od dokončanja kaznivega dejanja odstopil prav zaradi tega, ker ga je oškodovanec udaril z berglo, v posledici česar je dejanje ostalo pri poskusu.

Zagovornik obtoženega M.Ž. in okrožni državni tožilec tudi ne morata biti uspešna, ko grajata prvi svojemu varovancu, drugi pa obema obtožencema, ki sta bila spoznana za krive, izrečeni kazenski sankciji. Ne eden, ne drugi pritožnik tega pritožbenega razloga izrecno ne konkretizirata, tako, da je sodišče ostalo pri preizkusu izrečenih kazenskih sankcij v luči določbe 386. člena ZKP. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero le te pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obtoženega M.Ž. s pritožbo ni uspel, zato je dolžan ta obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 400 EUR. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega M.Ž..