24. člen KZ

O prostovoljnem odstopu bi bilo možno govoriti, če bi obtoženi v celoti odstopil od naklepa, kakršen se zahteva pri poskušenem kaznivem dejanju. Kot pa je v temeljitem dokaznem postopku dognalo sodišče prve stopnje, obtoženi od kaznivega dejanja ni prostovoljno odstopil, ampak so ga od nadaljnjega kriminalnega ravnanja odvrnila kovinska vrata, za katera je bila pridobljena napačna informacija, da so lesena in ne bodo predstavljala večje ovire pri vlomu v notranjost objekta trgovine. Uradni zaznamek o izjavi sicer anonimnega občana se izkaže za neproblematičnega, če se je vsebina izjave potrdila z nadaljnjimi preiskovalnimi dejanji - identifikacijo lastnika vozila, najdbo cigaretnega ogorka in povezavo med lastnikom vozila in donorjem biološke sledi na cigaretnem ogorku. Teza obrambe o konstruktu kriminalista in o izmišljeni izjavi neznanega občana je zato bila po prvostopenjskem sodišču uspešno ovržena.

Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti.

Pri dokončanem poskusu pride v poštev prostovoljni odstop v primerih, ko storilec z aktivnim delovanjem prepreči nastanek prepovedane posledice. S tem ko je obsojenec dvakrat ustrelil s pištolo proti oškodovancu, vendar ga ni zadel, je dokončal izvršitveno dejanje, pri čemer smrt oškodovanca kot skrajna posledica kaznivega dejanja ni nastopila zaradi zgrešenih strelov in ne zaradi obsojenčevega delovanja v smeri njene preprečitve. Zato obsojenec ni prostovoljno odstopil od izvršitve tega kaznivega dejanja in sodišče ni bilo dolžno uporabiti določbo 1. odstavka 24. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo pobeg obeh obtožencev s kraja kaznivega dejanja kot poskus kaznivega dejanja, ne pa kot prostovoljni odstop. Menjalnici se je namreč približala mati oškodovanca, ki je nato vstopila v menjalnico in v njej kričala ter mahala z metlo. Zato sta se oba obtoženca, tako tisti zunaj menjalnice kot tisti v notranjosti, prestrašila in s kraja dejanja odšla potem, ko sta že začela izvrševati kaznivo dejanje.