VSK sklep I Cp 1102/2005

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju pod točko I ugotovilo, da zapustnica H. M. ni napravila oporoke in da za dedovanje po zakonu pridejo v upoštev sinovi M. M., A. M., A. M., O. M. ter hčerke S. M., M. T., S. Ž., I. M. in S. P., vsak do 1/9-ine. Nadalje je ugotovilo, da v zapuščinsko maso spadajo nepremičnine v zemljiškoknjižnem vložku št. 167 k.o. O. s. in v zemljiškoknjižnem vložku št. 155 k.o. V. in v zemljiškoknjižnem vložku št. 154 k.o. V., sredstva na devizni hranilni knjižici oz. TRR N. K. d.d. št., na hranilni knjižici iste banke številka 267 delnic V. H. in 111 delnic V. I. d.d. na računu št. pri K. d.d. L.. Dalje je ugotovilo, da terjatev do zapuščine ni bilo, razen za pogrebne stroške v znesku 260.000,00 SIT ter za postavitev nagrobnega spomenika v višini 1.080.000,00 SIT po predračunu št. K. K. d.o.o. z dne 23.3.2005. Pod točko II izreka sklepa je razglasilo za zakonite dediče zgoraj navedene zapustničine sinove in zapustničine hčerke, vsakega do 1/9-ine. Dediči A. M., S. P., M. T., S. M., S. Ž. in M. M. so odstopili na nepremičninah v k.o. O. s. svoje dedne deleže sodediču O. M., kar je slednji sprejel. Nepremičnine v k.o. V. in delnice so dediči prevzeli po zakonitih dednih deležih, denarna sredstva pa zapustničin sin O. M.. Pod točko III izreka sklepa je sodišče prve stopnje odredilo pri parcelah v vl. št. 167 k.o. O. s. vknjižbo lastninske pravice na dediče O. M. do 7/9-in in na dediča A. M. in I. M., na vsakega do 1/9-ine; pri parceli v vl. št. 155 k.o. V. in v vl. št. 154 k.o. V. vknjižbo ter pri delnicah, opisanih v tč. I izreka sklepa, prenos lastninske pravice na dediče z imenom: M. M., M. T., S. Ž., A. M., A. M., O. M., S. M., I. M. in S. P., na vsakega do 1/9-ine; pri sredstvih na obeh hranilnih knjižicah opisan v I. točki tega sklepa prenos lastninske pravice na dediča z imenom O. M..

Proti navedenemu sklepu je vložil pritožbo zakoniti dedič O. M.. Navaja, da se ne strinja, da sta v prvi točki odredbe sodišča kot dediča imenovana tudi A. M. in I. M., vsak do 1/9-ine pri parcelah v vl. št. 167 k.o. O. s.. Pojasnjuje, da živi v hiši, ki je bila tudi dom zapustnice in je poleg A. M. in I. M. tudi dedič parcel navedenih v prvi točki odredbe izpodbijanega sklepa, zato zahteva, da se mu izroči v last vsaj celotni parceli 242 in 3601 s pripadajočim premoženjem in sicer kot povračilo za dolgoletno oskrbo in nego mame H. M. ter vzdrževnaje njenega doma, gospodarskih objektov in vsega drugega premoženja, ki ga je H. M. zapustila po smrti. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, da na dan obravnave ni utegnil zbrati toliko misli, da bi se postavil za lastno pravico in je dobesedno obnemel ob pritiskih sestre I. M. in naglici sodnice, ki je dajala vtis, kakor da hoče čimprej zaključiti obravnavo. Poleg tega je v zadnjih dneh pred obravnavo, njega in sestro S. P., ki mu je pomagal pri oskrbi zapustnice, sestra I. nenehno opiminjala, naj se pred sodiščem nikar ne sklicuje na pravice, ki bi mu jih prinesla nega mame in vzdrževanje celotnega gospodarstva. Šele po obravnavi je od znanke izvedel, da bi s sestro S. P. imel večje pravice pri dedovanju zaradi dolgoletne oskrbe zapustnice. Po njegovi oceni izpodbijani sklep nasprotuje temeljnim moralnim načelom in bi njegova izvršba pomenila skrajno nepravično in neetično ravnanje sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pritožbe ocenjuje vrednost pomoči, ki jo je z njegove strani in strani sestre S. P. prejela zapustnica v letih pred njeno smrtjo in ta po njegovem znaša skoraj 20 milijonov SIT. V nadaljevanju prej navedeno vrednost utemeljuje s tem, da je kmetijo obdeloval ob pomoči sestre S. P. in njene družine. S pridelki s kmetije in rejo živine je pomagal preživljati mamo, saj je iz naslova socialnih pomoči prejemala zgolj nizko kmečko pokojnino po pokojnemu očetu. Po smrti očeta so doma najprej začeli s temeljito obnovo ostrešja, ki je bilo v zelo slabem stanju, saj je bila domačija zgrajena že leta 1922. S sestro S. P. in njenim možem sta poskrbela za nabavo vsega materiala ter iskala ustrezne zidarje, ki so novembra 1999 zaključili z obnovo celotnega ostrešja stanovanjske hiše ter prizidanega gospodarskega poslopja. Poleg tega je skupaj s sestro nenehno vzdrževal tudi notranjost celotnega poslopja, od leta 2000 zapustnica H. M. ni mogla več skrbeti za opravljanje gospodinjskih del, leta 2001 pa je doma ponoči padla in je bila sprejeta na zdravljenje v bolnišnico v Š., po odpustu iz bolnišnice pa je zanjo skrbel pritožnik, pomagala pa mu je sestra S. P..

Na pritožbo sta odgovorila zakonita dediča A. M. in I. M., nakar je pritožnik podal odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

Zapuščinski postopek je namenjen temu, da sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen Zakona o dedovanju - ZD). Ko sodišče odloča o pravicah, upošteva tudi dedne izjave (132. do 138. člen ZD). Ob tem zakon določa, da so dedne izjave nepreklicne in jih je mogoče podati le do konca zapuščinske obravnave. Tako dedno izjavo (odpoved v korist pritožnika) so podali preostali zakoniti dediči, razen zakonitega dediča A. M. in I. M., zato je sodišče prve stopnje temu ustrezno ravnalo, ko je glede nepremičnin vpisanih v vl. št. 167 k.o. O. s., odredilo vknjižbo lastninske pravice na pritožnika do 7/9-in na A. M. in I. M., na vsakega do 1/9-ine. Pritožnik navedeno izpodbija, vendar z razlogi, ki jih navaja v pritožbi ne more uspeti. Kot je videti iz pritožbe, pritožnik navaja dejstva, ki bi se lahko smiselno nanašala na izločitveni zahtevek v skladu z 32. členom ZD, ravno tako uveljavlja terjatve do zapuščine zaradi preživljanja zapustnice. To pritožnik navaja šele v pritožbenem postopku in gre za nova dejstva. Upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Že zaradi tega so pritožnikove navedbe v pritožbenem postopku uveljavljene prepozno, saj ni izkazal nobenega pravno relevantnega razloga, ki bi v smislu prej navedene procesne določbe omogočalo upoštevanje v pritožbi prvič navedenih dejstev. Ne glede na to je potrebno pritožniku pojasniti, da se izločitveni zahtevek (če je pritožnik res imel v mislih izločitveni zahtevek po 32. členu ZD, kar pa bi moral ustrezno konkretizirati), lahko uveljavlja tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, vendar ne več v zapuščinskem postopku. Glede navedb, ki se nanašajo na zatrjevane terjatve do zapuščine zaradi preživljanja zapustnice pa gre za obligacijski zahtevek, ki ni predmet zapuščinskega postopka. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na zatrjevano zmoto pritožnika pri uveljavljanju njegovih pravic v obravnavanem zapuščinskem postopku, saj iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 19.4.2005 (list. št. 18 do 20) izhaja, da je sodišče prve stopnje opozorilo dediče (torej tudi pritožnika) na določila Zakona o dedovanju, tudi na nepreklicnost njihovih dednih izjav. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnih materialno pravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).