135. člen ZD

Ker so si (pisne) izjave prizadetih oseb o ključnih pravno relevantnih okoliščinah glede odpovedi dedovanju, to je glede zapuščine in pravice do dediščine pritožnice, razlikovale, bi moralo sodišče prve stopnje ta vprašanja s prizadetimi osebami obravnavati ob ustreznem ustnem materialnem procesnem vodstvu ustno na naroku.

V obstoj premoženja pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni izrazila nikakršnega dvoma, zato se sodišču tudi dvom v veljavno odpoved dediščini zaradi domnevnega razpolaganja z njo (135. člen ZD) ni zbudil.

Odpoved dedovanju je nepreklicna izjava dediča.

Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi res ne izhaja, da je bil dedič posebej poučen o tem, da se lahko dediščini odpove le v svojem imenu, vendar pa je tako opozorilo izrecno navedeno v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Zapuščinsko sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka. Pravica odpovedati se dediščini ni prišla na pritožnika, saj je njegov oče umrl po zaključku zapuščinske obravnave, čeprav le štiri dni zatem. Zato se tudi ne more pritožiti zoper podano izjavo svojega prednika, češ da še ni pravnomočna; ker je bila podana in je nepreklicna, se je ne da preklicati (niti) v pritožbi. Ne drži, da bi dedič s tem, ko živi na v nepremičnini, ki je predmet zapuščine, razpolagal z zapuščino oziroma z njenim delom, zaradi česar se ne bi več mogel tej dediščini odpovedati. Posedovanje dela zapuščine ne pomeni razpolaganje z njim.

Ker ni šlo za razpolaganje s substanco zapuščine, s temeljnimi sestavinami zapuščine oziroma za izvrševanje vseh upravičenj, ki izvirajo iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, pač pa zgolj za razpolaganje s sorazmerno majhnim delom zapuščine le za pogrebne stroške (kar je dolg zapuščine) in za pokritje mesečnih tekočih stroškov, kar pa sodi k ukrepom za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu drugega odstavka 135. člena ZD, se je vdova dediščini lahko odpovedala.

Sodišče napoti na pravdo tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Jasnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, prvi odstavek 213. člena ZD ne vsebuje, zato je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. V primeru, ko je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, je po ustaljeni sodni praksi manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. V konkretnem primeru je v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica dediča. Čeprav se dedinje glede zapustničinega polovičnega solastniškega deleža na spornih nepremičninah sklicujejo na pravnomočno sodno odločbo, je njihova pravica manj verjetna.

Izjava o sprejemu dediščine se ne more enostransko preklicati. Lahko se izpodbija, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, vendar ne v zapuščinskem postopku. Slednjega pa pritožnica ni izkazala, zato je odločitev prvega sodišča, ki je za dediča premoženja po zapustnici štelo pritožničinega očeta, pravilna.

Registracija avtomobila na svoje ime je eno od ravnanj, ki pritičejo lastniku, zato ni mogoče zastopati stališča, da bi tak ukrep predstavljal zgolj ukrep za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu drugega odstavka 135. člena ZD.

Po ustaljeni sodni praksi se šteje vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv ter ni moč šteti, da je prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatna škoda za njenega lastnika. Zato zgolj pavšalno zatrjevanje tožeče stranke ne zadošča za zaključek verjetnega izkaza, da tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna v primerjavi s tožnikovo.

V zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja vmesnega ali delnega sklepa o dedovanju in ni mogoče uporabiti določbe 163. člena ZD o subsidiarni uporabi določb ZPP (315. in 314. člen).

Izjava o sprejemu dediščine se ne more (enostransko) preklicati. Če so dediči soglasni, se lahko spremeni. To velja do konca zapuščinskega postopka. Drugače pa je, če je sklep o dedovanju že pravnomočen in če so dediči že razpolagali z vso ali z delom zapuščine. V tem primeru se dedič ne more več odpovedati dediščini.

Revizijsko sodišče je odgovorilo na vprašanje, ali je začasni dedič pasivno legitimiran za zahtevek za izpolnitev pogodbe, ki jo je sklenil zapustnik in ali lahko sopogodbenik odstopi od pogodbe, če je začasni dedič ne izpolni v dodatnem roku, ki mu ga je dal na razpolago.

Prvi toženec je od trenutka, ko je bil proglašen za dediča, oziroma od pravnomočnosti delnega sklepa o dedovanju, odgovoren tudi za zapustnikove dolgove. Ko je tožba vložena v pravdnem postopku že proti dediču glede dolga zapustnika, mora dedič že v pravdnem postopku uveljaviti omejitev odgovornosti. Ko je zapuščinski postopek že končan, je potrebno v okviru dokaznega bremena dokazati tudi višino vrednosti dednega deleža.

Že zaradi tega so pritožnikove navedbe v pritožbenem postopku uveljavljene prepozno, saj ni izkazal nobenega pravno relevantnega razloga, ki bi v smislu prej navedene procesne določbe omogočalo upoštevanje v pritožbi prvič navedenih dejstev.

Pravnomočna sodba o dolžnosti izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipoteke (5. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03) ni listina iz prvega odstavka 46. člena ZZK-1, na podlagi katere bi zemljiškoknjižno sodišče o vknjižbi hipoteke odločalo po uradni dolžnosti. Potreben je predlog za vknjižbo (prvi odstavek 125. člena ZZK-1), ki je utemeljen, če je, med drugim, vpis dovoljen po stanju zemljiške knjige (3. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1), oziroma če sodna odločba, na podlagi katere se zahteva vpis, učinkuje proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo vpis opravil (druga alineja prvega odstavka 150. člena ZZK-1).

Dediščina preide s trenutkom smrti na zapustnikove dediče, toda do konca zapuščinske obravnave se lahko dedič dediščini odpove in s tem ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema.

Če je sporna vrednost zapuščine zaradi odmere sodne takse, mora sodišče o tem izdati sklep.

Dediščini se ne more odpovedati dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine.

Dedne izjave so nepreklicne in jih je mogoče podati le do konca zapuščinske obravnave.