162. člen ZD

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih torej le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Dediči lahko podajo izjave vse do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Veže jih le pravnomočen sklep o dedovanju. To pomeni, da mora sodišče upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so podana šele v pritožbi in se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Pravni učinek neuveljavljanja nujnega dednega deleža je enak, kot če bi se dediščini odpovedal, kar šteje za neodplačno razpolaganje. Neuveljavljanje nujnega dednega deleža s strani dolžnika v izreku sklepa o dedovanju ni zajeto. Posledično tudi ni vezanosti na vsebino sklepa o dedovanju v skladu s 13. členom ZPP. Poleg tega sklep o dedovanju ne veže z učinki pravnomočnosti oseb, ki niso sodelovale kot stranke v zapuščinskem postopku.

Od ugotovitve, ali je bilo kasneje nacionalizirano premoženje predmet dednopravne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnica, je odvisno, kdo je dedič po zapustniku.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.

Stečajna dolžnica je tekom tega stečajnega postopka pridobila (so)lastninsko pravico nad nepremičninami, ki so predmet dedovanja. Nadaljnji potek stečajnega postopka je odvisen od poteka in rezultata zapuščinskega postopka.

Vprašanje, ali je bil dedič dedno odpravljen, je pravno, ne pa dejansko vprašanje. Dedna odpravljenost pomeni, je dedič z vračunanjem daril že prejel toliko premoženja, kot bi mu od celotne zapuščine glede na njegov dedni (nujni) delež pripadalo (46. člen ZD). Pristojnost za rešitev vprašanja, ali je nekdo dedno odpravljen, je zato v domeni zapuščinskega sodišča, če med strankama niso sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev. V predmetni zadevi med dedinjama ni bilo sporno, da je ena od njiju prejela od zapustnice darilo v višini 40.000,00 EUR. Ker so torej med njima sporna zgolj pravna, ne pa dejanska vprašanja, pogojev za prekinitev postopka po 210. členu ZD ni bilo.

Ne glede na navedeno, da bi pritožnik moral dejstva, ki jih navaja v pritožbi, navesti že pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila A. A. v zakonski zvezi z zapustnikom ob njegovi smrti, kar izhaja iz smrtovnice in iz izpiska iz matičnega registra z dne 21. 9. 2021. Pritožnik v pritožbi navaja, da je plačal pogrebne stroške. Če bo ta terjatev med dediči sporna, jo bo pritožnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku. O terjatvah do zapuščine se ne odloča s sklepom o dedovanju.

V zapuščino sodi le tisto premoženje, ki je bilo last zapustnice v trenutku njene smrti. Premoženje, ki ga je prejela pred poroko, nato pa ga je v času svojega življenja odsvojila, v zapuščino ne sodi.

Zapustnica nima pravno priznane terjatve do Republike Slovenije iz naslova materialne (premoženjske) vojne škode, ker pravne ureditve glede te vojne škode država še ni uredila. To pomeni, da zatrjevana terjatev še ni nastala, ker ni pravno priznana. Pritožnik se zato neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo v sklepu o dedovanju navesti, da ima zapustnica terjatev iz tega naslova do Republike Slovenije.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta bili pritožnici udeleženi v postopku na prvi stopnji. Na zapuščinsko obravnavo sta bili pravilno vabljeni; dejstev, ki jih sedaj navajata v pritožbah, pa nista zatrjevali. Zapuščinski postopek sodi med t. i. oficiozne postopke. Navajanje novih dejstev/dokazov je v teh postopkih izjemoma dopustno. V pritožbah niti ne trdita, da tega brez svoje krivde nista mogli storiti. Zato njune (nove) navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni moč upoštevati.

Zapuščina predstavlja premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa o dedovanju, je sodišče obseg zapuščine ugotovilo na podlagi opravljenih poizvedb, ki so tudi razvidne iz spisa. Glede na to je ugotovljeni obseg zapuščine pravilen. Tudi iz podatkov, ki jih je navedel pritožnik, ni mogoče zaključiti, da bi v zapuščino spadalo še kaj drugega.

Pogrebni stroški ne sodijo med obvezne sestavine sklepa o dedovanju in tudi njihova delitev ni stvar zapuščinskega postopka.

Ker iz podatkov v spisu ni razvidno, da je bila pritožnica v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje, v katerem ni imela kvalificiranega pooblaščenca, pred izdajo sklepa o dedovanju opozorjena, da v pritožbenem postopku ne bo mogla več uveljavljati novih dejstev in predlagati dokazov, pritožbeno sodišče šteje za dopustne pritožbene navedbe, da v zapuščino spadajo še premičnine večje vrednosti: nakladalka, kosilnica BCS, 2 traktorja (ki nista registrirana), cepilec drv. Dopustne so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je lahko drugi dedič prodal te premičnine in zato v zapuščino spada denarna vrednost naštetih premičnin, s katerimi pritožnica smiselno uveljavlja, da zapuščino, v kolikor navedene premičnine ob smrti zapustnika niso bile več v lasti in posesti zapustnika, predstavlja tudi terjatev, ki jo je imel zapustnik ob svoji smrti do drugega dediča, ki je prodal premičnine. V skladu z 28. členom ZD zapuščino namreč predstavljajo premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi terjatve, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Pritožnica z zgoraj povzetimi dopustnimi pritožbenimi navedbami tako utemeljeno izpodbija ugot

Pritožniki utemeljeno pritožbeno opozarjajo, da je za pravilno ugotovitev obsega zapuščine pomembno stanje na dan zapustnikove smrti.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do dejstev, ki so pravno pomembna za ugotovitev, katero premoženje je imela zapustnica ob smrti in je prešlo na njene dediče (prim. 41. člen SPZ), dejanskega stanja v zadevi ni popolno ugotovilo. V novem odločanju bo moralo zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine, saj je od njega odvisna višina povračila pomoči po predpisih o socialni varnosti, do katerega je upravičena občina.

Dedinja B. B. se je vpisala kot solastnica nepremičnine do ½ na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenila s svojo materjo, na preostanku do celote pa na podlagi pravnomočne zamudne sodbe. Ker premoženja pokojne, ki bi bilo lahko predmet dedovanja, ne obstaja, je bil zapuščinski postopek pravilno ustavljen.

Ugotovitev vrednosti predmetov, ki sestavljajo zapuščino ni potrebna vsebina sklepa o dedovanju. Pogrebni stroški zapustnika oziroma morebitni stroški postavitve nagrobnega spomenika, ki jih navede zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju, dediče zavezujejo samo v povezavi z odmero sodne takse, ki so jo dolžni plačati.

Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini. Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v ok

Glede na to, da je nad dedinjo, ki se je odpovedala dedovanju, uveden osebni stečaj, njena izjava o odpovedi dedovanju nima pravnega učinka.