136. člen ZD

Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.

Sklep o dedovanju, enako pa velja tudi za dodatni sklep o dedovanju, je ugotovitvena, deklaratorna odločba. To pomeni, da ne vsebuje izpolnitvenega oziroma dajatvenega izreka. Kaj je pozneje najdeno premoženje, je v teoriji in novejši sodni praksi jasno - ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo (dobesedno) najdeno pozneje, bistveno je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju zanj ni vedelo in ga ni zajelo v pravnomočni sklep o dedovanju, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči. Izjava o odstopu dednega deleža za pozneje najdeno premoženje ne učinkuje.

Omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Navedena določba govori o zapustnikovem premoženju in ne o posameznih vrstah le-tega.

Izjava o odstopu dednega deleža učinkuje le glede znanega zapuščinskega premoženja, ne pa tudi glede pozneje najdenega premoženja.

Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov. Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.

Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Odpoved dediščini se od odstopa dednega deleža razlikuje v tem, da je odpoved dediščini dedna izjava, ki učinkuje retroaktivno od smrti zapustnika dalje in gre za odpoved pravici in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Pri odstopu dednega deleža pa gre za odstop že podedovanega premoženja, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča.

Prvi odstavek 28. člena ZMV-1 določa, da se, če je v lasti več oseb, vozilo registrira na osebo, ki jo določijo vsi solastniki s pisnim soglasjem. A contrario to pomeni, da v prometno dovoljenje ni mogoče vpisati več lastnikov, četudi je vozilo v solastnini ali skupni lastnini. A. A. se je odpovedala dediščini v korist sodediča B. A., kar se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD), s tem pa odstopnik ohranja položaj dediča. Sodišče prve stopnje bi zato moralo za dedinjo razglasiti tudi A. A.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen. Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak prim

Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Z izjavo o odpovedi dediščini v korist sodediča se dedič ne odpove dediščini, pač pa podedovano premoženje odstopi drugemu dediču. Dedič, ki se v zapuščinskem postopku odpove svojemu deležu v korist drugega dediča, je še vedno stranka zapuščinskega postopka. Ker se pritožnik glede na izjavo, kakršno je podal, šteje za zapustnikovega dediča, v tem postopku zaradi kolizije interesov ne more zastopati sodedinje.

Ni nikakršne zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Ni pa ovir, da se RS oz. občina z dedinjo zapustnikovega premoženja ne bi mogla dogovoriti drugače, torej skleniti dogovor, ki bi sledil njenemu predlogu. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Po prvem odstavku 129. člena ZD se lahko Republika Slovenija ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku v skladu s predpisi o socialnem varstvu, odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci, ki so sami potrebni pomoči, ali če bi premoženje, ki bi postalo lastnina Republike Slovenje ali občine, predstavljalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Slednje pa je pritožnica v postopku zatrjevala, zaradi česar se je deloma odpovedala uveljavljanju omejitve dedovanja na solastniškem deležu zapustnikovih nepremičnin. Ker se pritožnica lahko odpove omejitvi dedovanja na določenem (nepremičnem) delu zapuščine, ostaja odprto vprašanje dedovanja ali omejitve dedovanja (v razmerju do občine) premoženja v obsegu, ki bi bilo s

Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A.

Zapisnik o naroku glavne oziroma zapuščinske obravnave je javna listina. Pritožnica sicer navaja, da je na vprašanje odgovorila, da se deležu ne odpove, ampak ga da v upravljanje mami do smrti (iz česar naj bi izhajalo, da nujni delež zahteva, zaradi potreb kmetije pa bo dala v primeru dedovanja zemljišča, le -tega v uporabo (najem) svoji mami do njene smrti), vendar odstop deleža v upravljanje do smrti ni v skladu z določbami ZDKG. Zaščiteno kmetijo v lasti enega lastnika namreč v skladu s 7. členom ZDKG primarno deduje tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in ga sporazumno izberejo vsi dediči. Sprejem deleža in njegov odstop sporazumno izbranemu dediču v upravljanje do smrti ni mogoč.

A. A. se je odpovedal dediščini v korist sodedinje B. B., kar pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD), s tem pa odstopnik še vedno ohranja položaj dediča.

Zgolj dejstvo, da je bila dedinja postavljena za skrbnico in je imela pooblastilo za dvig sredstev z zapustnikovega računa, ne zadostuje za dokaz, da je bila do teh sredstev upravičena. Dokazati je treba, da je bil denar dvignjen skladno z voljo zapustnika in za njega porabljen za časa njegovega življenja. Odstop dednega deleža ne pomeni izgube statusa zakonitega dediča, ampak sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim. Pogrebni stroški, ki nastanejo po zapustnikovi smrti, so dolg zapuščine. Če je dedinja te stroške imela, jih ima pravico kot terjatev priglasiti v zapuščino ter jih bodo morali nosili vsi dediči. Obseg zapuščine predstavljajo tudi terjatve, ki jih je zapustnik imel na dan smrti do dedičev, torej terjatve, ki predstavljajo dvig zapustnikovih sredstev pred njegovo smrtjo brez pravne podlage.

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, tudi ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD). Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič izjavo lahko poda najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej do izdaje sklepa o dedovanju (133. člen ZD). Dedič se lahko odpove dedovanju le v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev in zaradi jasnosti mora sodišče dediča, ki podaja takšno izjavo, na to posebej opozoriti (5. odstavek 208. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča pa ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (2. odstavek 136. člena ZD). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227), da se odpoved dediščini v kori

Dedna izjava je nepreklicljiva, saj se s tem zagotavlja stabilnost pravnih razmerij.

Dokler ni obseg zapuščine dokončno razčiščen, zapuščinsko sodišče ne more izdati sklepa o dedovanju.

Vprašanje pravilne aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti. Nujno sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe, a je zavzeto stališče v odločbi II Ips 476/95, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, v sporu o povečanju obsega zapuščine pa ne, v sodni praksi preseženo. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne želijo nastopati med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za takšno stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Od razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 154. člena ZD), zato so enotni sosporniki (196. člen ZPP).

Odstop dednega deleža sodedinji ne pomeni odpoved dediščini, temveč nasprotno, pomeni sprejem dediščine dediča ter nadaljnje razpolaganje s sprejetim dednim deležem.