VSL sodba I Kp 1384/99

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženec je dolžan plačati povprečnino 50.000,00 SIT.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odst.

256čl. KZ, mu izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je v celoti oprostilo (4. odst. 95. čl. ZKP).

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da višje sodišče "izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje".

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev zagovornikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v svoji pritožbi ponavlja obdolženčev zagovor, edina novost je navedba imena in priimka ter naslova dveh prič iz Sarajeva, ki naj bi potrdili, da je obdolženec v Sarajevu pridobil veljavno vozniško dovoljenje. Pritožnik hkrati navaja tudi razloge, zakaj podatkov o pričah ni navedel že prej.

Po oceni višjega sodišča je v obravnavanem primeru očitno, da predlagana dokaza ne moreta biti uspešna in da z njima ne bo mogoče izpodbiti ugotovljenih odločilnih dejstev, to je, da je obdolženec na Občini D... v postopku za zamenjavo vozniškega dovoljenja predložil ponarejeno vozniško dovoljenje in da je za to okoliščino tudi vedel.

Bistveni objektivni znak obravnavanega kaznivega dejanja (ponarejenost vozniškega dovoljenja), je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi strokovnega mnenja Centra za kriminalistično tehnične preiskave, ki zanesljivo potrjuje ponarejenost listine, česar obramba niti ne zanika. Obdolžencu je bilo brez dvoma in zanesljivo dokazano tudi vedenje, da je listina ponarejena. Težko si je namreč zamisliti, da bi upravni organ v Sarajevu obdolžencu izdal takšno (ponarejeno) dovoljenje še posebej, ker ga obdolženec tam niti ne bi mogel pridobiti, glede na to, da je takrat imel stalno prebivališče v Sloveniji, za izdajo vozniškega dovoljenja pa je bil po zakonu pristojen organ v republiki, na katerega območju ima oseba stalno prebivališče. Dopis ambasade Bosne in Hercegovine, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, še dodatno utrjuje prepričanje sodišča prve stopnje, (četudi manjkajo podatki za dve policijski upravi), da obdolženec v Sarajevu vozniškega dovoljenja ni pridobil na legalen način. Dejstvo, da obdolženec med postopkom (vse do pritožbe) ni posredoval prav nobenih relevantnih podatkov, sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje kot obdolženčevo izogibanje preverjanju teh podatkov in s tem odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje. Očitno je tudi pritožbeni predlog za zaslišanje omenjenih prič, ki je npotreben naravnan v tej smeri, saj se bliža absolutno zastaranje kazenskega pregona. Pritožba zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi navedenega ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji na podlagi določbe 386. čl. ZKP je pokazal, da je bila obdolžencu glede na težo storjenega dejanja in stopnjo krivde izrečena primerna kazenska sankcija, saj sodišče ni ugotovilo nobenih obteževalnih okoliščin, na drugi strani pa je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan in da je od storitve kaznivega dejanja preteklo že skoraj 6 let.

Po navedenem je višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel je obdolženec dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 95. čl. v zvezi s 1. odst.

98čl. ZKP). S plačilom povprečnine, ki ni visoka namreč ne bo ogroženo preživljanje obdolženca, ki se preživlja z delom na kmetiji in ki je samski.