342. člen ZKP

V situaciji iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ko sta stranki dali soglasje, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje, gre za strankino odpoved pravici do kontradiktornosti ob izvedbi tega dokaza. Glede na dano soglasje se odpoved pravici do neposrednega zaslišanja domneva; ni pa soglasja obrambe mogoče razumeti kot popolno, jasno in izrecno odpoved pravici, da (v nadaljevanju postopka) zahteva neposredno izvedbo takega dokaza (toliko bolj, če izvedenec za obdolženca obremenjujoč izvid in mnenje v postopku poda le pisno). Zato je treba po izvedbi dokaza na način iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ob upoštevanju tudi določbe 342. člena ZKP ugotoviti, ali se obramba odpoveduje pravici do neposrednega zaslišanja izvedenca. Pravica do zaslišanja izvedenca kot del obsojenčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje - te pravice zato ni dopustno pogojevati z zahtevo po materialnopravni izkazanosti trditvenega bremena, kot pri novih dokaznih predlogih.

T udi v primeru, ko obdolženec ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah KZ-1 o sostorilstvu ali udeležbi, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanje obdolženca. Odločitev oziroma volja izvršiti dejanje je za obstoj sostorilstva ključnega pomena; ta (subjektivni) element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Velja pa tudi obratno – ravnanja, s katerimi drugi ne soglašajo oziroma ki pomenijo (naklepno ali malomarnostno) prekoračitev skupne odločitve oziroma načrta (t. i. eksces), se smejo pripisati le tistemu, ki jih je sam izvršil. Če želi obramba doseči odreditev psihiatričnega pregleda, po prvem odstavku 265. člena ZKP zadošča, da vzpostavi sum neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti. Zato je stališče, da bi obramba morala z zdravniško dokumentacijo izkazati, da je imel obsojenec duševno bolezen, zmotno. To bi pomenilo, da bi morala obramba z verjetnostjo, ki se približuje gotovosti, ovreči domnevo prištevnosti, kar pa daleč presega dokazno breme, ki ga obrambi nalaga zakon.

Hišna preiskava, opravljena v skladu z odredbo sodišča v obsojenčevih prostorih, med drugim v kleti, kjer je bilo v jašku, pritrjenemu na strop kleti, najdeno tudi obsojencu zaseženo mamilo, je bila izvedena zakonito, saj se jašek nad kletjo šteje za del kleti, čeprav funkcionalno pripada stavbi kot celoti.

Vsaka omejitev pravice stranke, da se izvedejo predlagani dokazi, mora imeti ustrezno in legitimno podlago, oziroma sodišče pri tem, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, nima diskrecijske pravice. Če stranka predlaga zaslišanje očividca dogodka, pri čemer pred tem ponudi svojo tezo dogajanja, ni potrebno, da bi še posebej substancirala svoj dokazni predlog.

Pri presoji vpliva nedovoljenega dokaza na nepristranskost sodnikove odločitve je sodišče dolžno najprej ugotoviti, za kateri konkreten dokaz gre, oceniti, ali je ta nedovoljen, kakšna je njegova vsebina in ali bi bila tudi brez tega dokaza sprejeta povsem enaka odločitev.

Ko je podan predlog za izločitev, sodnik ali senat, ki postopa v zadevi, preizkusi formalne pogoje oziroma opravi presojo dovoljenosti zahteve; v vsebinsko presojo zahteve za izločitev pa se sme spustiti in jo zavreči le tedaj, če je iz vseh konkretnih okoliščin primera očitno, da je zahteva za izločitev podana izključno z namenom zavlačevanja postopka ali izpodkopavanja avtoritete sodišča.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče pisno odredbo, s katero je določilo izvedenca, vročilo strankam (okrožnemu državnemu tožilcu, obsojencu in zagovorniku), zagovorniku pa je poslalo tudi izvod izvedenskega mnenja, čeprav ZKP tega sodišču ne nalaga. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni poslalo izvoda izvedenskega mnenja obsojencu, ni kršilo njegove pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je pričo vabilo na glavno obravnavo, vendar vročitev ni bila uspešna, saj se je priča z znanega naslova odselila, po poizvedbah pri oddelku za centralni register pa se je ugotovilo, da je še vedno prijavljena na znanem naslovu. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP in brez soglasja strank prebralo izpovedbo te priče, zatem pa zavrnilo dokazni predlog po njenem neposrednem zaslišanju. Seveda pa izjema te vrste ne sme poseči v obdolženčevo pravico do obrambe oziroma pravico, da se mu omogoči tekom postopka priči postavljati vprašanja in dajati pripombe na njeno izpovedbo (334. in 342. člen ZKP).

S tem ko sodišče ni prebralo listin, ki jih je pred zaključkom dokaznega postopka vneslo v zapisnik, je nastal položaj, ki je enak tistemu, v katerem sodišče ne bi odločilo, da se listinski dokazi izvedejo v dokaznem postopku. Sojenje v nenavzočnosti je mogoče opraviti le, če se je obdolženec odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem ali z navajanjem razlogov, ki jih sodišče po pretehtanju oceni kot neutemeljene. Zato mora sodišče najprej preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec kot vzrok za izostanek z glavne obravnave, ter presoditi njegovo utemeljenost in nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti.

Osebi, ki je soavtor strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP) v upravi Kriminalistične službe MNZ, v istem postopku ni mogoče priznati statusa sodnega izvedenca ampak kvečjemu izvedene priče glede pojasnil k mnenju CKTP. Sodišču ni prepuščeno, da v okviru pooblastil o procesnem vodstvu odkloni izvedbo dokaza, če je podana tudi minimalna možnost, da utegne biti predlagani dokaz v korist obtoženca.

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno oziroma če ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti, ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo.