343. člen ZKP

Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih izjaviti. Sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Z upoštevanjem te okoliščine pa je kršilo tudi domnevo nedolžnosti, saj je prejudiciralo izsledke poizvedbe.

Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča. Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri o

Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določ

Sodišče druge stopnje pritrjuje zagovornici, da so podane bistvene kršitev določb kazenskega postopka s tem, da je sodišče opravilo tajno glavno obravnavo, nato pa ne da bi zaključilo dokazni postopek, dopustila besedo strank, odredilo izpraznitev sodne dvorane ter zatem brez, da bi zaključila tajno obravnavo, razglasilo sodbo. Do izreka sodbe v konkretni zadevi tako sploh ni prišlo, saj sodišče prve stopnje niti ni zaključilo dokaznega postopka, temveč je procesni dejanji besede strank in razglasitev sodbe opravilo v fazi dokaznega postopka, kar je nedopustno. Ob tem je sodišče prve stopnje kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrambe in poštenega sojenja, saj v okviru izvajanja besede strank, obdolžencu ni dalo zadnje besede, ki jo je dejansko imel pooblaščenec oškodovanke. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsaki konkretni situaciji. Zato mora sodišče s tehtnimi razlogi utemeljiti, zakaj šteje, da so določeni stroški nastali po krivdi procesnega udeleženca in torej navesti konkretne okoliščine, iz katerih je razvidno, da je krivdo za njihov nastanek pripisati točno določenemu proces

S sklepom o popravi ni mogoče popraviti izvirnika sodbe.

Obsojenec je imel zaradi zatrjevane opustitve komuniciranja odvetnika možnost zahtevati njegovo razrešitev še pred glavno obravnavo, prav tako bi lahko zahteval njegovo razrešitev zaradi neaktivnosti na glavni obravnavi (ker ni predlagal dokazov v njegovo korist), vendar tega ni storil. Obsojenec, ki je bil posebej poučen, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo ali njegov zagovornik, tekom glavne obravnave nista predlagala dokazov. Tudi v pritožbi obsojenec ni predlagal novih dokazov, navajal je le, da vse trditve lahko potrdi z listinskimi dokazi, ki pa jih ni priložil. Na podlagi navedenega je moč zaključiti, da kršitev pravice obrambe po 3. alineji 29. člena Ustave ter 5., 16. in 234. členu ZKP ni podana.

Spreminjanje obtožbe po že zaključenem dokaznem postopku v okviru zaključnih besed strank je vsekakor mogoče šteti kot nepričakovano ravnanje in je v tem smislu obramba postavljena v položaj presenečenja (še posebej, če se obdolženec zagovarja brez zagovornika). Zaključne besede so namreč namenjene predvsem analizi dokazov, ki so (že) bili izvedeni na glavni obravnavi glede na obtožbena zatrjevanja. V 2. odst. 344. čl. ZKP je zato določeno, da sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo. To določbo je treba po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da se mora v tem smislu najprej izjaviti obdolženec sam. Sodišče ne more o vprašanju prekinitve obravnave odločiti, ne da bi o tem predhodno slišalo stališče obdolženca (oz. obrambe), saj je pravica do obrambe izvorno in v prvi vrsti pravica samega obdolženca; sodišče pa šele na podlagi predstavljenih argumentov dokončno odloča o tem, katera dejanja so v tem smislu potrebna.

Navzočnost oškodovanca na glavni obravnavi ni obvezna v smislu določb 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obdolženec je lahko v istem kazenskem postopku zaslišan kot priča glede dejanj, ki niso njegova kazniva dejanja. Ker niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnjeno, kateri deli prestreženih telefonskih pogovorov naj bi bili pomembni za obsojenčevo obrambo, sodišče ni kršilo pravice do izvajanja materialnopravno relevantnih dokazov v njegovo korist, saj je zahteva obrambe, da se na glavni obravnavi posluša prav vse prestrežene telefonske pogovore tega obsojenca, očitno neupravičena. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti je prepozna, saj je bila vložena po preteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, v njej pa je uveljavljena bistvena kršitev, ki v zahtevi sploh ni bila omenjena in torej ne dopolnjuje obrazložitve že uveljavljene kršitve. Pomanjkljiva ocena verodostojnosti dokaza je lahko kršitev določb 7. odstavka 364. člena ZKP, ne pa kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Odločilnost prispevka sostorilca (25. člen KZ)ne pomeni nujno, da brez njega kaznivega dejanja objektivno ne

Dokazni predlog obrambe je materialnopravno relevanten dokaz v korist obdolženca, razen če je očitno, da predlagani dokaz ne more biti uspešen, ker je zaradi jasnosti zadeve odveč v smislu 2. odstavka 343. člena ZKP in bi se z izvedbo takega dokaza postopek le zavlačeval. Če bi sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe brez razumne obrazložitve o materialnopravni relevantnosti in potrebnosti dokaza, bi bila podana kršitev kazenskega postopka, ki bi bila bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Ker je sodišče spoznalo, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno, je ravnalo v skladu z določbo 2. odstavka 343. člena ZKP, ko je predlog za zaslišanje priče zavrnilo kot nepotreben.

S tem ko sodišče ni prebralo listin, ki jih je pred zaključkom dokaznega postopka vneslo v zapisnik, je nastal položaj, ki je enak tistemu, v katerem sodišče ne bi odločilo, da se listinski dokazi izvedejo v dokaznem postopku. Sojenje v nenavzočnosti je mogoče opraviti le, če se je obdolženec odpovedal pravici do sojenja v navzočnosti bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem ali z navajanjem razlogov, ki jih sodišče po pretehtanju oceni kot neutemeljene. Zato mora sodišče najprej preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec kot vzrok za izostanek z glavne obravnave, ter presoditi njegovo utemeljenost in nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti.

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno oziroma če ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti, ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo.

V primeru zamude pritožbenega roka oškodovanka nima pravice zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, ker gre ta pravica zgolj obdolžencu glede na določbo čl. 92 ZKP.