337. člen ZKP

Sodišče je ocenilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna, čeprav o tem ni sprejelo posebne odločbe. Ker je bila obsojencu v času ogleda odvzeta prostost, bi moralo sodišče odrediti njegovo privedbo (prvi odstavek 82.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1), vendar tega ni storilo. Glede na konkretne okoliščine primera, čeprav je obsojenec pred izvedbo ogleda že podal svoj zagovor in se je do obtožbe že opredelil, bi lahko sodišče ogled opravilo brez obsojenca le, če bi ta podal izrecno soglasje, da se ogled opravi brez njegove navzočnosti. Ugotovljena kršitev ne pomeni hkrati tudi kršitve jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma iz 6. člena EKČP.

Sodišče lahko v skladu z določili ZKP posamezna procesna dejanja opravi tudi izven glavne obravnave, kot to na primer določa 337. člen zakona, pa tudi 15. člen ZKP, ki sodišču nalaga dolžnost, da si prizadeva, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Z vidika obrambe je pomembno, da je obdolženec z vsebino dokaza, izvedenega izven glavne obravnave, naknadno ustrezno seznanjen in da mu je dana možnost, da se o njem ustrezno izreče. Združitev kazenskih postopkov namreč glede na določbo petega odstavka 32. člena ZKP ni obligatorna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.

Po prvem odstavku 135. člena KZ-1E kaznivo dejanje grožnje stori, kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1E pa je podana, če je temeljna oblika dejanja grožnje storjena proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Ena od možnih izvršitvenih oblik storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje je tedaj tudi grdo ravnanje, ki praviloma povzroči na oškodovancu tudi posledice v smislu prizadete telesne integritete. Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZKP, ki ureja ogled in rekonstrukcijo zunaj glavne obravnave, se strankam in oškodovancu vselej sporoči, kdaj in kje bo ogled opravljen in da smejo biti pri teh dejanjih navzoči. Že iz dikcije te določbe same izhaja, da navzočnost strank na ogledu ni nujna, potrditev te ugotovitve pa je najti tudi v nadaljnjem besedilu te določb

Pritožbi spregledata določbo prvega odstavka 339. člena ZKP ki določa, da se zapisniki o ogledu zunaj glavne obravnave, o hišni ali osebni preiskavi, prepoznavi oseb, predmetov ali krajev storitve in o zasegu stvari ter listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, preberejo na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali slikovni posnetek opravljanja tega preiskovalnega dejanja. Pisanja, ki pomenijo dokaz, se po možnosti predložijo v izvirniku. Sodišče prve stopnje je torej smelo na podlagi navedene določbe ZKP prebrati zapisnike o ogledu in rekonstrukciji kaznivega dejanja, ne da bi za to potrebovalo soglasje strank. Stranke pa imajo pravico oporekati vsebini listine in jo izpodbijati z drugimi dokazi, kar sta obdolženec in njegov zagovornik tudi storila. Tretji odstavek 397. člena ZKP določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Po teh navodilih mora ravnati tudi, če misli, da oprava naloženih procesnih dejanj ni potrebna oziroma d

Če izpovedbe prič ali oškodovanca presegajo očitek obtožnega predloga (česar sodišče glede na načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo ne more upoštevati), tak razkorak med izrekom sodbe ter izpovedbo prič ne predstavlja nasprotja po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Hišna preiskava, opravljena v skladu z odredbo sodišča v obsojenčevih prostorih, med drugim v kleti, kjer je bilo v jašku, pritrjenemu na strop kleti, najdeno tudi obsojencu zaseženo mamilo, je bila izvedena zakonito, saj se jašek nad kletjo šteje za del kleti, čeprav funkcionalno pripada stavbi kot celoti.

Sodišču ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zaradi tega, ker je izvedenstvo zaupalo izvedenki, ki je zaposlena na Centru za kriminalistično tehnične preiskave. Če se z odločbo ustavnega sodišča pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se določbe KZ in ZKP o zastaranju uporabijo le, če je kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila razveljavljena. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja bi bil v neskladju z načelom zakonitosti, če bi v škodo obdolženca spreminjal obseg inkriminacij oziroma njihov domet ter kaznovalni okvir do te mere, da obdolženec ne bi mogel predvideti, katera od njegovih dejanj bodo imela kazenskopravne posledice in kakšna grožnja s kaznijo spremlja taka ravnanja.

Čeprav je bilo mnenje izvedenca prebrano brez soglasja strank, ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker je bil dokaz izveden v navzočnosti obdolženca, ki je bil seznanjen s pripravo in nato z vsebino izvedenskega mnenja, na prebrano izvedensko mnenje pa ni imel pripomb, niti ni predlagal neposrednega zaslišanja izvedenca.

Sodišče prve stopnje se je, glede dejstva, ki zadeva uporabljen čas za poti obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja oprlo na ugotovitve opravljene rekonstrukcije in ne na ugotovitve predsednice senata, ki jih je zapisala v uradnem zaznamku dne 5.3.2004 in ki so bile podlaga razpravljajočemu senatu za odločitev, da se opravi rekonstrukcija. Zato vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da je sodišče sodbo oprlo na nezakonito pridobljen dokaz in da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker so izvedeni dokazi pokazali, da je izvršitev kaznivega dejanja mogoče umestiti zgolj v širši časovni okvir, pri čemer gre še vedno za isti historični dogodek, drugačna opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja ne pomeni take spremembe obtožbe, ki ne bi bila v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZKP-77. Od vsebine in obsega sprememb obtožbe na glavni obravnavi (1. odstavek 344. člena ZKP) oz. tega, v kolikšni meri je spremenjena situacija nova za obdolženca, je odvisno, ali bo sodišče v tem primeru prekinilo glavno obravnavo (2. odstavek 344. člena ZKP). Če so spremembe nebistvene, prekinitev ni potrebna.

Ker obsojenec v delu pritožbenega postopka (po vložitvi pritožb) ni imel zagovornika, ki bi moral biti postavljen po uradni dolžnosti, je v konkretni zadevi odgovor na vprašanje, ali je zaradi odsotnosti zagovornika prišlo do omejitve oziroma kršitve pravic obrambe, ki je imela za posledico nezakonitost sodbe, odvisen od presoje, ali bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v fazi pritožbenega postopka, v kateri je zagovornik, ki je obsojencu odpovedal pooblastilo, vložil pritožbo zoper prvostopno sodbo in v kateri so pritožbeni roki za vse upravičence do pritožbe že potekli, lahko bistveno vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. Tudi v primeru, če bi bil postavljen zagovornik na seji pritožbenega senata (zagovornik, ki je vložil pritožbo, ni postavil zahteve v smislu 1. odstavka 378. člena ZKP), bi imel le pravico, da pojasni pritožbena stališča. Seje pritožbenega senata po 378. členu ZKP namreč ni mogoče enačiti z obravnavo po 380. členu ZKP, zato so lahko pojasnila strank iz 3. odstavka 378. člena ZKP dana le v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in jih ni dovoljeno širiti z razlogi, ki jih niso uveljavljale v pritožbi. Okoliščina, da je stalna sodna

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno oziroma če ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti, ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo.

Kdaj priča ne more ali zelo težko pride k sodišču, kot tudi kdaj je njena izpovedba tako pomembna, da jo je - tudi v primeru, ko je bila že zaslišana v preiskavi - treba zaslišati po 1.odst. 337.čl. ZKP, pa je dejansko vprašanje, o katerem odloča razpravljajoči senat na podlagi konkretnih okoliščin. Glede na veljavne monetarne predpise je v Sloveniji tolar edino zakonito plačilno sredstvo (71.čl. Zakna o banki Slovenije in 5.čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS št. 1/91), 1.odst. 2.čl. Zakona o denarni enoti RS in 1.čl. Zakona o uporabi denarne enote RS (Ur. l. RS št. 17/91). Ker ne gre za izjemo od navedenih prisilnih predpisov, bi morala biti zahtevana odškodnina izražena v tolarjih, ne pa v tuji valuti.

Sodišče prve stopnje nepravilno ocenjuje tožilčevo spremembo obtožnice kot spremembo v smislu prvega odstavka 337. člena ZKP, torej pod takšno spremembo, ki bi morala imeti podlago v spremenjenem dejanskem stanju. Javni tožilec je obtoženki že v prvi obtožnici očital, da je skrila list z izpisanim prometom in saldom na njenem tekočem računu in je kasneje obtožnico popravil le v tem smislu, da je drugače označil čas storitve kaznivega dejanja. V tem smislu bi smelo opis dejanja spremeniti že sodišče prve stopnje samo, ne da bi s tem prekoračilo obtožbo. V tem primeru ne gre za poseg v bistvu obtožbe in zato tudi ne za njeno spremembo v smislu 337. člena ZKP.

Z spremembo obtožnice po 1. odstavku 373. člena ZKP bo šlo le takrat, ko tožilec spreminja tiste navedbe v izreku, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja in so pomembni za pravno opredelitev po strožjem ali milejšem zakonu, ki določajo obliko krivde, obliko udeležbe, ali dovoljujejo strožje oziroma milejše kaznovanje. Vsi drugi posegi v opis dejanja, ki ne spreminjajo bistva obtožbe, pa niso sprememba po tem členu in pomenijo le popravke in dopolnitve opisa, za katere ne veljajo omejitve iz 1. odstavka 373. člena ZKP.

Obdolženka je razžalila zasebna tožilca, ki sta soseda. Zasebna tožilca sta zatrjevala, da naj bi bilo dejanje storjeno konkretnega dne (28.10.1992), med postopkom pa sta datum spremenila na "točno neugotovljenega dne v oktobru 92", z enako vsebino. Sodišče druge stopnje je pritožbi obdolženke in zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo, ker je ocenilo, da je v navedenem obsegu glede datuma sprememba dovoljena in tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno.