VSRS Sodba in sklep III Ips 83/94

Revizijama se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v odločitvah o obveznosti plačila zneska 3.636.048,20 SIT (obračunane obresti za čas od 9.12.1991 do 17.1.1992) z obrestmi ter v odločitvi o obveznosti plačila pravdnih stroškov razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

II. r a z s o d i l o :

V ostalem (glede obveznosti plačila 3.735.5000,00 SIT z obrestmi) se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Po sodbi sodišča prve stopnje morata toženi stranki plačati tožečima strankama 7.371.548,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.2.1992 dalje ter jima povrniti stroške spora. Pritožbi toženih strank je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe toženi stranki pravočasno vložili vsaka svojo revizijo. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil in tožečima strankama, ki nanju nista odgovorili. Reviziji sta delno utemeljeni.

Prva tožena stranka ne more z uspehom uveljavljati kakršnihkoli civilnopravnih učinkov sprejema resolucije štev. 757/1992 Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov in na njeni podlagi v Republiki Sloveniji izdanih predpisov. Sporno razmerje je zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti nastalo proti koncu leta 1991, torej pred sprejemom omenjene resolucije. Resolucija štev. 757/ 1992 je bila sprejeta 30.5.1992, uredba o sankcijah za kršitev oziroma neizvajanje resolucije je začela veljati 13.9.1992 (6. člen uredbe - Ur. list RS štev. 44/92), zakon o izvajanju resolucije, z uveljavitvijo katerega je omenjena uredba prenehala veljati pa 7.11.1992 (19. člen zakona - Ur. list RS štev. 53/92). Na razreševanje spora med osebami iz Republike Slovenije pa omenjena resolucija in na njeni podlagi izdani predpisi tudi ne vplivajo .

Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje na prvi in drugi stopnji, ni predmet revizijskega izpodbijanja (3. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

Zagotovitev plačila z izjavo z dne 19.11.1991, na podlagi katere zahteva tožeča stranka od prve tožene stranke plačilo vtoževanega zneska, ni razpolaganje, ki bi bilo v nasprotju s 3. odst. 3. člena ZPP. Zato uveljavljani revizijski razlog iz 5. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni podan. K temu revizijsko sodišče še pripominja, da tožeča stranka tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki ne temelji na pogodbi, ki naj bi jo sklenile obe toženi stranki in firma T., ampak samo na izjavi prve tožene stranke z dne 19.11.1991. Zato za odločitev o tožbenem zahtevku proti prvi toženi stranki omenjena pogodba ni pomembna.

V teku postopka tudi ni prišlo do kršitve postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Drugo toženo stranko je zastopal pooblaščenec. Če ta ni imel kvalifikacije, ki jo zahteva 91. člen ZPP, bi zato to lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 91. členom ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje (v pritožbi je druga tožena stranka ni uveljavljala). Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji pa ni revizijski razlog (2. točka 1. odst. 385. člena ZPP). Te pa tožeča stranka tudi sicer ne bi mogla uveljavljati, ker jo je sama povzročila.

Po 1083. člena ZOR je obveznost banke kot garanta nasproti upravičencu iz garancije res subsidiarna. To določbo pa je treba razlagati v skladu s 20. členom ZOR. Velja, če se udeleženca posla (naročnik garancije in garant) ne dogovorita drugače. Ni predpisa, ki bi banki prepovedoval izdajo takšne garancije, kot jo je prva tožena stranka izdala z izjavo z dne 19.11.1991. Takšna garancija tudi ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, še manj pa z ustavnimi načeli (primerjaj: 10. člen ZOR). Zato velja tako, kot se glasi (1. odst. 99. člena ZOR). Po njej je prva tožena stranka zagotovila tožeči stranki plačilo v času, v katerem bi morala plačati druga tožena stranka. Gre za situacijo, ki je najbolj podobna situaciji, ki jo ureja 3. odst. 1004. člena ZOR. Ob njegovi analogni uporabi odgovarja zato prva tožena stranka za obveznost druge tožene stranke solidarno z njo.

Nobena od toženih strank ni v prvostopnem postopku ugovarjala obračunu zamudnih obresti, ki ga je napravila tožeča stranka (primerjaj: 219. člen ZPP). Ker ne gre za obveznost, s katero toženi stranki ne bi mogli prosto razpolagati (20. člen ZOR), ni sodišče prve stopnje kršilo niti materialnega prava, ker ni po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bila za obračun obresti uporabljena obrestna mera, ki jo je določal takrat veljavni zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list FLRJ štev. 57/89), niti 5. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Kot posledica navedenega velja isto tudi za pritožbeno sodišče. Čim, glede na ugovore toženih strank, pri odločanju na prvi oziroma na drugi stopnji ni prišlo ne do zmotne uporabe materialnega prava niti do kršitve določb pravdnega postopka, tožena stranka z ugovorom v reviziji, da tožeča stranka zamudnih obresti ni obračunala po tisti obrestni meri, ki jo je določal zakon, ne more uspeti.

Glede odločitve o tožbenem zahtevku na plačilo glavnega dolga 3.285.680,00 SIT in obračunanih obresti od njega za čas po 17.1.1992 v znesku 449.820,40 SIT (skupaj: 3.735.500,40 SIT) uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče reviziji toženih strank v omenjenem obsegu zavrnilo kot neutemeljeni.

Odločitev, da morata toženi stranki v celoti plačati tožečima strankama tudi obračunane obresti za čas od 9.12.1991 do 17.1.1992 v znesku 3.636.048,20 SIT pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Po 1. odst. 437. člena ZOR preidejo pri cesiji na prevzemnika terjatve tudi stranske pravice, med drugim tudi pravica do obresti. V zgoraj navedenem znesku obračunanih obresti so tudi obresti od cediranega zneska 13.130.000,00 YUD. Terjatve na plačilo teh obresti pa tožeča stranka zaradi cesije nima več. Zato njihovega plačila ne more zahtevati. Ker pa so v znesku 3.636.048,20 SIT obračunane obresti ne samo od cediranega zneska, ampak tudi od zneska 3.285.680,00 SIT, je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje glede obveznosti plačila 3.636.048,20 SIT na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za materialnopravno pravilno odločitev bo namreč treba v novem sojenju najprej ugotoviti, kolikšne so obračunane obresti samo od zneska, ki ni bil predmet cesije.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst 166. člena ZPP.