1083. člen ZOR

Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje. Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji. V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje

Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.

Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi ugotovilo, ali je obveznost iz temeljenega posla prekršena ali ne. V primeru spora o tem, ali je zavarovana obveznost prekršena, ne gre za zlorabo bančne garancije. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o zlorabi bančne garancije, leži na strani naročnika bančne garancije.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Pritožbeno sodišče sledi presoji prvostopenjskega sodišča, da gre pri izdani bančni garanciji za neodvisno bančno garancijo. To pomeni, da obveznost banke garanta ni odvisna od obstoja, veljavnosti ali izpolnitve katerekoli obveznosti iz temeljnega posla. Neodvisne bančne garancije se delijo na nepogojne in pogojne. Razlika med njimi je ta, da mora pri prvih upravičenec za unovčitev bančne garancije podati le zahtevo za njeno unovčitev, pri drugih pa mora poleg podaje zahteve izpolniti še dodatne pogoje, določene v garanciji. Ti pogoji morajo biti takšni, da ne nasprotujejo naravi instituta, to je neodvisnosti zavarovanja glede na temeljni posel. V nasprotnem primeru bančna garancija izgubi svojo neodvisno naravo. V neodvisni bančni garanciji so kot pogoj za njeno unovčitev, ki ne spremenijo narave garancije v odvisno, lahko določeni pogoji dokumentarne narave (izjava upravičenca, v kateri mora navesti, kako je naročnik kršil obveznost iz temeljnega posla, izjava tretje osebe npr. nadzornega inženirja, da dela niso dokončana v roku, predložitev dokumenta, listine itd.). Pri teh garancijah banke ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplač

Glede na utemeljeno tožničino pričakovanje in toženkino zagotovilo, da bo prejela poplačilo za opravljeno delo (če ne od izvajalca pa od toženke), tožničin izrecni poziv toženki, naj zagotovi poplačilo izvedenih del (dopis z dne 3. 12. 2009) in glede na to, da je bila za toženko tožničina škoda v primeru neunovčenja bančne garancije povsem predvidljiva posledica, saj je morala vedeti, da bo tožnica za opravljena elektroinštalacijska dela ostala nepoplačana, je mogoče toženkino opustitev unovčenja oziroma nepodaljšanja bančne garancije šteti za nedopustno ravnanje.

Ni mogoče zaključiti, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da je dolžnik v konkretnem primeru zvijačno (z zlorabo pravic) vložil poziv na unovčitev bančne garancije. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je šlo za situacijo, ko bi dolžnik kot upravičenec iz garancije vedel za okoliščine, ki izplačilo garantiranega zneska očitno ne opravičujejo, pa bi kljub temu podal neutemeljeno zahtevo za unovčitev zavarovanja. Drži, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi (zgolj) za spor med strankama glede tega, ali je upnik svojo obveznost jamčevanja za napake pravilno in v celoti izpolnil. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi odgovor na to vprašanje terjal izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka, v katerem bi bilo treba natančno razmejiti odgovornost za nastale in neodpravljene napake (med upnikom, dolžnikom A. d. o. o., nadzorom, projektantom...) ter preveriti ustreznost in zadostnost reševanja reklamacij s strani upnika. Utemeljeno je zato pritrdilo dolžniku, da razreševanju teh vprašanj ni namenjen postopek zavarovanja, pač pa postopek ugotavljanja (morebitnih) preplačil upravičencu (tretji odstavek 1087. člena ZOR) in da ni izkaz

Sodišče (druge in tretje stopnje) odloča na podlagi trditev in dokazov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi velja tudi prekluzija navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo (razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej). Povzemanje že podanih navedb in njihovo domnevno konkretiziranje v reviziji tako ne more vplivati na presojo (ne)zadostnosti ponujenih trditev pred sodiščem prve stopnje. Ugovori glede upravičenosti unovčitve bančne garancije so spadali v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Toženka je bila dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti. Sodišče druge stopnje je izčrpno preizkusilo trditveno podlago toženke v zvezi z njenimi ugovori, pri tem pa se je izkazalo, da so bile trditve, na katere naj bi toženka (ponovno) opozorila v reviziji, dejansko podane šele v reviziji in kot takšne prepozne.

Iz predložene bančne garancije izhaja, da je bila izdana na "prvi pisni poziv", kar pomeni, da je neodvisna od temeljnega posla in s tem izrecno odpadejo vsi ugovori iz temeljnega razmerja (tudi veljavnost pravil poenostavljene prisilne poravnave). Pritožnica se moti, ko navaja, da gre za institut podoben poroštvu. Takšno stališče je zavzela tudi teorija. Le odvisno bančno garancijo je mogoče primerjati s poroštvom, pa še tu so razlike, saj je poroštvo dvostranski pravni posel, bančna garancija pa enostranski pravni posel. S poroštveno pogodbo se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, to je obveznost glavnega dolžnika, če je ta ne bo izpolnil ob zapadlosti. Garant pa se zaveže za izpolnitev svoje obveznosti.

Do subrogacije po 275. členu OZ lahko pride samo, če ima tisti, ki izpolni obveznost namesto dolžnika, za to pravni interes. Pravni interes za izpolnitev lahko izhaja iz pogodbene (ali druge) pravne podlage. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, da lahko bančno garancijo izda samo banka, je preseženo. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot npr. zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Taka institucija je tudi SPS.

Banka je bila seznanjena s tem, da T. d.o.o. ni nastopal kot samostojni ponudnik, temveč je bila ponudba, o kateri govorita bančni garanciji, pravzaprav skupna ponudba treh gospodarskih subjektov. Zaključek sodišča prve stopnje, da umik ponudbe s strani drugih dveh partnerjev pomeni umik oziroma spremembo skupne ponudbe, torej tudi ponudbe T. d.o.o., je zato pravilen. Vsak umik posameznega ponudnika znotraj skupne ponudbe, pomeni hkrati tako spremembo le-te, da skupna ponudba ne more več obstati, da je torej le-ta v celoti umaknjena.

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Upoštevaje ugotovljeno neodvisno naravo bančne garancije, višje sodišče poudarja, da tožeča stranka ni bila niti upravičena niti dolžna opravljati presoje, ali je bila unovčena pravilna garancija: navedena presoja bi neizogibno pomenila, da tožeča stranka preverja, katere napake so bile dejansko storjene oz. odpravljene, kar je garantova obveza izključno v primeru odvisnih garancij. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da je besedilo garancije v celoti pripravila tožeča stranka, zaradi česar je morebitne nejasne določbe potrebno razlagati v korist tožene stranke. Višje sodišče je že pojasnilo, da določbe drugega odstavka garancije ni mogoče razumeti kot nejasnega. Četudi bi besedilo določbe bilo nejasno oziroma sporno, in bi ga bilo potrebno skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ razlagati glede na skupen namen pogodbenih strank, višje sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka, saj je tožena stranka v prošnji za izdajo garancije izrecno napisala, da želi izdajo neodvisne nepogojne garancije na prvi poziv in brez ugovora. Plačilna obveznost tožeče stranke je nastala z dnem izdaje garancije, v plačilo pa je zapadla z dnem njenega unovčenja.

Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi nesporno ugotovilo, ali je obveznost iz temeljnega posla prekršena ali ne. Tega osnovnega namena bančne garancije ni mogoče zaobiti niti v sporu med naročiteljem in upravičencem, to je v primeru, ko naročitelj proti upravičencu uveljavlja zahtevek na prepoved unovčenja bančne garancije. Obsega napak v sporu, v katerem se presoja utemeljenost zahteve za unovčenje bančne garancije, tako ni dopustno ugotavljati. Presoja obsega napak na izvedenih delih bi predstavljala že razreševanje osnovnega pravnega razmerja, kar pa je v nasprotju z namenom neodvisne bančne garancije kot samostojnega in od temeljnega posla neodvisnega sredstva zavarovanja obveznosti. Z materialnopravnim merilom presoje neupravičene zahteve za izplačilo na podlagi bančne garancije, ki je zoženo na očitno neutemeljenost zahtevka, je povezan tudi način ugotavljanja zlorabe. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. O očitni neutemeljenosti in

Četudi obvestilo obvešča o poteku (pred)kazenskega postopka, kar naj bi po zatrjevanjih prve toženke utemeljevalo goljufijo, pa obvestilo samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, ki bi prvo toženko opravičevalo do odstopa od Pogodbe in unovčitve garancije. Obvestilo o dopolnitvi ovadbe samo po sebi ni dejstvo, ki bi utemeljevalo ugotovitev resne nepravilnosti oziroma goljufije oziroma tega v tem postopku ni bilo mogoče ugotoviti.

Bančna garancija vzpostavlja zgolj obvezo banke nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Ne vzpostavlja pa bančna garancija nobene obveznosti dajalca garancije (torej tožene stranke) nasproti tretjim osebam.

Izdajatelj bančne garancije ni le banka, ampak so izdajatelji garancij lahko tudi tisti subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše (npr. zavarovalnice in nekatere finačne institucije). Tožena stranka v ta krog subjektov nedvomno spada, saj ima v skladu z določbo 17. člena ZPOP-1 izrecno zakonsko pooblastilo za izdajanje garancij podjetjem za bančne kredite. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da je bistvena značilnost fiksnega pravnega posla, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena in da mora biti pri pogodbah iz 104. člena OZ volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena, še posebej izražena. Povedano drugače: pogodba se šteje za razvezano, če ni izpolnjena v določenem roku, če je taka izrecna volja pogodbenih strank izražena vnaprej (t. i. clausula irritatoria).

Toženo stranko kot izdajateljico garancije zavezujejo izključno pogoji, kot so opredeljeni v njej. Razpisna dokumentacija za oddajo javnega naročila, pogodba o izvedbi javnega naročila in ostala dokumentacija, ki ureja pravice in obveznosti družbe B. d. d. v razmerju do tožeče stranke, tožene stranke ne zavezujejo, pač pa je to dokumentacijo mogoče uporabiti (zgolj) kot pomoč pri razlagi vsebine garancije. Če se garancija razlikuje od garancije, ki sta jo stranki temeljnega pogodbenega razmerja dogovorili, veljajo za dajalca garancije (le) tiste zaveze, ki jih je dal v sami garanciji. Stvar strank temeljnega posla je, da ob prejemu garancije, katere vsebina se morebiti razlikuje od dogovorjene garancije, zahtevata dopolnitev garancije v skladu s pogodbo, ni pa mogoče na dajalca garancije prevaliti rizike, če stranki temeljnega posla tega nista storili. Bančna garancija strogo zavezuje dajalca garancije, in mora biti izdana v pisni obliki. Zaradi tega je brez upoštevanja stroge obličnosti tudi ni mogoče poljubno spreminjati, še najmanj tako, da se glede opredelitve potrdila o izvedbi upošteva splošne pogoje oziroma določbe FIDIC, ki določajo drugače, kot je to podrobno (in

Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno stališče, da je mogoče unovčenje bančne garancije preprečiti le, kadar gre za zlorabo, kar velja tudi za razmerje med upravičencem in naročiteljem garancije. V tem razmerju mora zahteva po zadržanju izplačila garancije (kar je predmet te pravde) izkazovati takojšnje dokaze onkraj vsakega dvoma. Tako stališče je pravilno, saj namen bančne garancije tudi v razmerju med naročiteljem in upravičencem lahko izrazimo z besedami: "plačaj takoj, razpravljaj kasneje", kar pomeni, da ima (morebitno) oškodovani naročitelj garancije praviloma šele po plačilu pravico terjati povračilo plačanega zneska, če meni, da upravičenec ne bi bil smel terjati plačila ali plačila v višini unovčene garancije. Drugačno stališče, ko bi naročitelj lahko vedno v relativno dolgotrajnem in obseženem dokaznem postopku dokazoval, ali in v kakšni višini so izpolnjene obveznosti, v zvezi s katerimi je bila dana garancija, da bi preprečil unovčenje garancije, bi bilo v nasprotju z namenom zavarovanja z neodvisno bančno garancijo. Izjema je zloraba, za katero sodišče ne more nuditi pravnega varstva. V razmerju med naročiteljem in upravičencem bi bila odločitev

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu pravilno sklicuje na razmeroma enotna stališča pravne teorije in sodne prakse, da je kljub abstraktnosti bančne garancije prepoved unovčenja bančne garancije dopustna, če je upravičenec iz garancije ob unovčenju garancije ravnal zvijačno, v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, ali, če je svoje pravice zlorabil. Pri tem seveda ne more biti pomembno, da je dolžnik zahtevek za unovčenje garancije vložil pravilno oz. na način, kot je bil dogovorjen v pogodbi oziroma bančni garanciji (pritožba utemeljeno opozarja, da ga najbrž pravilno vložijo tako pošteni kot nepošteni dolžniki).