437. člen ZOR

Tožnik je s pogodbo o odkupu terjatve v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR pridobil tudi hipoteko, toženec pa je bil v času, ko je dal izbrisno izjavo, samo še vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik hipoteke, čeprav to dejansko ni bil več. S svojim protipravnim ravnanjem je ob ugotovitvi, da tožnik terjatve ne bi odkupil, če ne bi bila hipotekarno zavarovana, tožniku povzročil škodo, saj bi tožnik lahko svojo terjatev v celoti poplačal iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Ob zaključku, da je tožnik prispeval k nastanku škode, bi moralo sodišče vtoževani znesek prispevku sorazmerno zmanjšati.

Tožnik proti toženki ne more uveljavljati več pravic, kot jih je prevzel od M. Č. s cesijsko pogodbo. Med njimi zastavne pravice na nepremičninah, zaradi njenega izbrisa po predlogu cedenta, ni. Zato tudi sporazum med M. Č. in tožnikom z dne 4. 2. 1998 o prenosu zastavne pravice, tožene stranke v ničemer ne obvezuje, saj zastavne pravice, ki je ni bilo, M. Č. na tožnika ni mogel naknadno prenašati.

Z odstopom terjatve preidejo na njenega prevzemnika stranske pravice, med katerimi je navedena tudi hipoteka, in za njen prenos ni potrebna vknjižba v zemljiško knjigo.

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo.

Cesionar pridobi zastavno pravico, ko se vpiše v zemljiško knjigo.

Pritožbeno sodišče pa se pridružuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka veljavno pridobila ločitveno pravico, to je hipoteko v predmetnem primeru, čeprav je bila vpisana ta hipoteka v zemljiško knjigo šele 29.09.1999. Po 1.odst. 437.čl. ZOR preidejo ob pogodbenem odstopu terjatve na prevzemnika tudi vse stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka, to je zastavna pravica na nepremičnini, saj je to akcesorna pravica, ki je odvisna od obstoja terjatve, in se hkrati in skupaj z njo tudi prenaša. Res je, da se tudi po tedaj veljavnem 1.odst. 64.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zastavna pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati, da ni šlo za absolutno ustanovitev nove hipoteke, ampak za prenos že obstoječe hipoteke z ene na drugo osebo.

Oškodovanec lahko s tožbo uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je bilo v kazenski sodbi odločeno, da se odvzame premoženjskopravna korist v višini zahtevka, pa ta ukrep (še) ni bil izvršen.

Res je, da v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR s terjatvijo, ki je bila cedirana, preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka. Vendar navedenega določila ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi že sklenitev cesijske pogodbe sama po sebi pomenila prehod zastavne pravice na novega upnika. Pri tem je potrebno upoštevati naravo zastavne pravice kot stvarne pravice.

V primeru, da pogodbo, iz katere izvira cedirana terjatev, spremlja tudi dogovor procesnega prava, velja ta, tudi za novega upnika - prevzemnika (cesionarja), ki mu je terjatev cedirana.

Prenos s hipoteko zavarovane terjatve zaradi akcesorne narave hipoteke pomeni tudi prenos hipoteke. Vendar prenosa hipoteke ni, če je terjatev prenešena le v izterjavo, saj terjatev kljub prenosu ostane še naprej del premoženja odstopnika terjatve vse dokler tisti, ki mu je bila terjatev odstopljena v izterjavo, terjatve ne izterja. Prenos hipoteke je izključen tudi v primeru, če je temeljno razmerje zavarovano s t.i. maksimalno hipoteko.

Za neodvisno garancijo je značilno, da mora garant plačati, brž, ko ga k izpolnitvi koristnik pozove (in svoj poziv ustrezno dokumentira, če je tako določeno v garanciji), ne da bi imel garant pravico presojati, ali je koristnik garancije upravičen do zahtevanega plačila. Besedilo 2. tč. sporne garancije: "Če dolžnik ne bo izpolnil svojih denarnih obveznosti iz pogodbe...", garantu take pravice po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje. Gre zgolj za opredelitev (pravnega) dejstva iz pogodbe, opredeljene v 1. tč. garancije, zaradi katerega je bila garancija izdana (prim. 1. odst. 1083. čl. ZOR). Neodvisna garancija je abstraktna. To pomeni, da njen učinek ni odvisen od veljavnosti posla ali presoje o obstoju dejstva, katerega uspeh se garantira. Takšna značilnost neodvisne garancije onemogoča njeno uvrstitev med stranske pravice iz 1. odst. 437. čl. ZOR.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Jamstveni in preživninski sklad ne more proti preživninskemu zavezancu uspešno predlagati zavarovanja za še ne zapadle zneske zakonite preživnine (259. člen ZIZ), ker po plačilu nadomestila preživnine vstopi v položaj otroka kot upnik le do višine sredstev, ki jih je izplačal, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Nanj so prešle samo tiste stranske pravice, ki so že obstajale v trenutku prenosa terjatve.

Iz vsebine pogodbe namreč izhaja, da je tožena stranka kot dolžnik tožeče stranke svojo terjatev odstopila tožeči stranki namesto izpolnitve. Po 1. odst. 444. čl. ZOR pa obveznost tožene stranke kot cedenta ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu in sicer do zneska odstopljene terjatve. Ker je prvostopno sodišče svojo presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke kot cesionarja zmotno oprlo na 437. čl. ZOR, ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, saj ni ugotovilo, kdaj je bila cesijska pogodba sklenjena (kar je pomembno zaradi presoje pravilnosti obračuna vtoževanih zamudnih obresti), ni pa ugotalvljalo tudi obsega oziroma višine odstopljene terjatve.

Predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v gospodarskih sporih ni mogoče dati ustno na zapisnik pri sodišču. Ker Zakon (o obligacijskih razmerjih) za odstop terjatve s pogodbo ne določa pismene oblike, ni treba, da stranki svoje soglasje za sklenitev cesijske pogodbe izrazita z njenim podpisom.

V primeru, da banka cedira zavarovalnici terjatev iz kreditne pogodbe, je prevzemnik upravičen terjati dolžnika tudi glede zapadlih pogodbenih obresti.

Tožeča stranka, ki je kot odstopnik prenesla svojo terjatev iz posojilne pogodbe na tretjo osebo, ni mogla brez posebnega dovoljenja posojilojemalca izročiti prevzemniku terjatve tudi akceptnih nalogov, ki jih je prejela od posojilojemalca v zavarovanje njegovih obveznosti po posojilni pogodbi, ker gre v zvezi z izročenimi akceptnimi nalogi za razmerje po 1. odst. 753. člena ZOR.

Predmet cesije je lahko tudi bodoča terjatev. Stroškovna terjatev je bila upnici z dednim dogovorom cedirana še pred njenim nastankom (t.j. pred izdajo temeljnega izvršilnega naslova - sklepa o dedovanju). Upnica je s sklepom o dedovanju (v katerem je povzet dedni dogovor, s katerim so se dediči dogovorili, da se celotna terjatev za povrnitev stroškov postopka prenese na upnico) dokazala sukcesijo, zato je aktivno legitimirana tudi za izterjavo stroškov.

Izdaja sodbe zaradi izostanka, če vabilo za narok za glavno obravnavo ni bilo toženi stranki pravočasno vročeno, predstavlja bistveno kršitev določb ZPP (čl. 354/II tč. 7, ZPP/77).