20. člen ZOR

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Določbe ZOR, ki določajo prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, niso prisilne oziroma kogentne narave, zaradi česar je potrebno dati prednost drugačni ureditvi po volji strank . Le kadar se stranke niso dogovorile drugače, nastopijo posledice zamude, kot jih določa ZOR v 124. do 131. členu.

Ker je bila vrednost zavarovane stvari - ukradenega avtomobila ugotovljena na dan cenitve in s tem zagotovljena ohranitev realne vrednosti zavarovalnine do tega dne, bi priznavanje celotnega zneska zamudnih obresti od postavitve zahtevka dalje pomenilo podvajanje valorizacije. Ureditev zamudnih obresti po ZPOMZO, ki loči prave zamudne in valorizacijske obresti, omogoča, da se tožeči stranki od postavitve obrestnega zahtevka do 27. 6. 2003 prisodijo zamudne obresti kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. 28. 6. 2003 je začel veljati ZPOMZO, ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi, zato tožeči stranki od 28. 6. 2003 pripadajo zamudne obresti v višini, ki jih predpisuje ZPOMZO-1.

Zahtevek za vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga, saj je takšna odpoved, kljub temu da ni izrecna, dovolj nedvomno izražena. Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij mora sodišče tudi spore iz leasing pogodb primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo.

Revizija je vselej dovoljena v sporih, ki se nanašajo na varstvo in uporabo izumov in znakov razlikovanja, kar predstavlja lex specialis v primerjavi z 32. poglavjem ZPP. Spričo trditev pravdnih strank je očitno, da je določilo tretjega odstavka 10. člena predmetne pogodbe sporno in je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpeljalo dokazno oceno glede prave volje pogodbenih strank. V tem primeru gre torej za dejanske ugotovitve, ki niso podvržene revizijskemu preizkusu. Prav gotovo spada slab odziv trga na predmet licence med poslovna (notranja) tveganja tožene stranke, kot tudi vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja - dejavnosti, ki jo opravlja.

Ker je z izdajo odločbe Ministrstva za kulturo in z vložitvijo tožbe proti njej nastalo negotovo stanje ter pravnomočnosti ni bilo pričakovati takoj, je bilo logično, da so prizadete stranke skušale urejati medsebojna pravna razmerja za to vmesno obdobje. Tako je prišlo med pravdnima strankama do pogajanj in 6.12.1993 do sporazuma o plačevanju akontacije najemnine. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 10. in 20. člen ZOR, ki omogočata svobodno urejanje medsebojnih obligacijskih razmerij. Pogodbenim strankam omogočata, da uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v ZOR, če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

Tožena stranka ni konkretno oporekala posameznim postavkam iz izračuna obveznosti po razdrti pogodbi. Izračun je v osnovi izhajal iz seštevka neplačanih obrokov, ki so se z dnem razdrtja pogodbe na podlagi pogodbene določbe šteli za zapadle, in bil zmanjšan za vrednost vrnjenih predmetov leasinga.

Kadar v primeru razdrtja pogodbe o leasingu leasingodajalec dolg leasingojemalca obračuna na podlagi pogodbenega določila, ki pa je za leasingojemalca manj ugoden kakor določila 132. in 549. člena ZOR, je treba na podlagi 551. člena ZOR to pogodbeno določilo šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode). V konkretnem primeru je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca po presoji drugostopnega sodišča pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Stranki se lahko vnaprej sporazumeta, da lahko pogodbenik razdre pogodbo, če je nasprotnik v zamudi z izpolnitvijo. Določbe 124 - 131. člena ZOR se uporabljajo le, kadar se stranki o sankcijah zamude ne dogovorita drugače. Čas, ki poteče od opomina za izpolnitev pogodbe, do vložitve tožbe, ima pomen dodatnega izpolnitvenega roka.

Določilo 313. čl. ZOR je dispozitivno. To pomeni, da se lahko uporabi takrat, kadar ni drugačnega dogovora prizadetih strank o pomenu delnega plačila (prim. 20. čl. ZOR).

Pri nefiksnih pogodbah je določba 131 člena ZOR kogentne narave.

Porok kot zastavni dolžnik ima pravico od glavnega dolžnika zahtevati povračilo škode, ki mu je nastala zaradi izpolnitvene zamude glavnega dolžnika. Razmerje med glavnim dolžnikom in zastavnim dolžnikom je namreč po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom. Njuna medsebojna razmerja je zato treba ocenjevati ob uporabi določil ZOR, ki urejajo poroštvo in regresna upravičenja poroka proti glavnemu dolžniku.

Dogovor zakoncev, po katerem en zakonec prejme od drugega stvari, ki dotlej niso bile del skupnega premoženja, ima naravo izplačila deleža na skupnem premoženju v nadomestnih stvareh in ni v nasprotju s specialnimi določbami ZZZDR. Upoštevanje temeljnih načel obligacijskih razmerij - predvsem pravil o dolžnosti izpolnitve obveznosti, o načelu vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti in o dispozitivni naravi zakonskih določb - ne narekuje, da bi se določba 124. člena ZOR o upnikovi pravici do razdrtja pogodbe razlagala v korist pogodbi nezvestega dolžnika, temveč v korist upnika. Poravnalna ponudba pravdne stranke je procesno razpolaganje, usmerjeno na prizadevanje, da bi se pravda končala s poravnavo (namesto s sodbo) - in ne brezpogojno razpolaganje z lastnimi pravicami in obveznostmi v materialnopravnem razmerju. Zato poravnalna ponudba ni upoštevna za presojo ravnanja toženca - dolžnika v materialnopravnem razmerju.

Ne gre za prodajo na obroke v smislu 542. člena ZOR, če se kupec zaveže plačati kupnino za premično stvar pred izročitvijo te stvari. Lahko gre za primer prodaje s posebnim dogovorom v okviru dovoljene dispozicije strank.

Napačno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki ne dopušča (z lastnikom sporazumnega) prenosa upravičenj, ki prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice pripadajo na točno določenem stanovanju (tistem, na katerem je imetnik na dan uveljavitve SZ imel stanovanjsko pravico), na drugo stanovanje.

Ob sicer pravilni ugotovitvi, da leasing pri nas (podrobneje še) ni normiran, neutemeljeno zaključuje, da pravila tega pravnega inštituta v tem primeru niso bila pravilno uporabljena. Tudi našemu pravnemu redu leasing ni nepoznan. Predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo, s katero je lahko dogovorjeno, da zakupnik po koncu zakupne pogodbe zakupljeno stvar (1) zakupodajalcu vrne, (2) se odloči za nadaljevanje zakupa ali pa (3) proti plačilu preostale cene (oziroma s plačevanjem zakupnine določen čas) postane lastnik stvari. Zadnje navedena možnost leasingu narave zakupa ne jemlje. V tem sporu obravnavano razmerje pravdnih strank je sodišče druge stopnje (tako kot pred tem sodišče prve stopnje) pravilno presojalo po pravilih leasing razmerja to je v skladu z dogovorom pravdnih strank. To razmerje je bilo razdrto, zaradi česar je treba spor rešiti po pravilih, predpisanih za take primere (550. člen v zvezi s 549. členom zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in 132. člen ZOR). Po določilu prvega odstavka 550. člena ZOR veljajo pravila o prodaji na obroke tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot je na primer zakupna pogodba z določilo

Zakon o obligacijskih razmerjih ne predvideva dogovora o ari ob sklenitvi predpogodbe, ga pa tudi ne prepoveduje.

Dogovor strank v posledicah prekoračitve izpolnitvenega roka (125. člen ZOR) je lahko tudi tak, da je odstop od pogodbe treba nedvoumno sporočiti (20. člen ZOR).