219. člen ZPP

Če je glede na okoliščine pričakovati, da se kakšen dokaz ne bo mogel izvesti ali se ne bo mogel izvesti v primernem roku, lahko sodišče določi v dokaznem sklepu rok, do katerega bo čakalo na izvedbo dokaza (prvi odstavek 219. člena ZPP). Če gre za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, sodišče lahko uporabi to zakonsko določbo v primeru, da je priča težko dosegljiva ali dalj časa odsotna, lahko pa tudi v primeru, če predlagana priča zaradi strogo osebnih razlogov (npr. zaradi dolgotrajnega bolezenskega stanja) v primernem roku ne zmore priti do sodišča in podati neposredne ustne izpovedbe. Ne glede na možnost predložitve pisne in podpisane izjave priče, mora namreč sodišče vselej izvesti tudi neposredno zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank postopka (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Prav tako lahko sodišče izvede dokaz zaslišanja priče preko videokonference, vendar morata tudi o tem obe stranki soglašati (114.a člen ZPP).

Kljub temu, da so posli v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini sicer oblični, so že glede na določbo 77. člena ZDavP-2, poleg (praviloma) listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga ustrezna in primerna sredstva, kar je posebej pomembno upoštevati tudi v obravnavanem primeru, ko gre za obdavčitev fizične osebe. Omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je imelo za namen varstva (tudi) revidentovih pravic, pred zavrnitvijo dokaznega predloga kot nemogočega (zaradi domnevno slabega zdravstvenega stanja priče), najmanj v skladu z ZPP možnost revidentu, ki v tem primeru nosi procesno dokazno breme, določiti primeren rok, do katerega se bo čakalo na izvedbo dokaza, ali pa ga vsaj pozvati na predložitev pisne in podpisane izjave predlagane priče, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede (pravočasnega) substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2.a odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot razlog za neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič A. Z. in J. M. navedlo njun neopravičen izostanek z naroka za glavno obravnavo dne 21.11.2018. Posledica, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je predpisana za primer, ko z zaslišanja neopravičeno izostane stranka (2. odstavek 258. člena ZPP), posledice neopravičenega izostanka priče pa so urejene v 241. členu ZPP. Slednji pa ne predvideva opustitve zaslišanja priče. Izostanek omenjenih prič z naroka, ne glede na njegov razlog, torej ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z njunim zaslišanjem.

Pritožba, vložena zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 219. člena ZPP, torej ni dopustna. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

Drugi odstavek 115. člena ZPP predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko sodišče ugodi prošnji za preložitev naroka zaradi bolezni, ne ureja pa posledic v primeru, ko sodišče prošnji ne ugodi. Te posledice so urejene v drugih členih zakona in so odvisne od procesnega položaja predlagatelja preložitve. Zavrnitev dokaza z obrazložitvijo, da izpoved priče ne bi uspela omajati dokazov tožeče stranke, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.

Za pooblastilo zakon ne zahteva posebne oblike. Lahko je dano pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Izjema je določena le za pravne posle, za katere zakon predpisuje posebno obličnost. V tem primeru zahteva po obličnosti velja tudi za pooblastilo.

Ker pisni izjavi priče ni bila priložena kopija osebnega dokumenta, je bila izjava nepopolna, sodišče pa tožeče stranke ni pozvalo, naj nepopolno izjavo dopolni. Postopanja sodišča prve stopnje, ki tožnici ni dalo možnosti, da nepopolni dokazni predlog dopolni in posledično doseže izvedbo dokaza z izjavo oziroma z zaslišanjem priče, kar bi lahko vplivalo na izid pravdnega postopka, pomeni kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, torej na izviren način, dejstvo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo (ki ima v tem primeru zgolj deklaratorno naravo), na katerega se v ponovljeni tožbi sklicuje tožnik, ne pomeni dejstva, ki bi predstavljalo drugačno dejansko stanje.

Rok za plačilo zakonsko ni bil določen, iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla tožena stranka torej šele po opominu, najkasneje pa z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe o obstoju morebitnega opomina molčijo. Zamudne obresti so torej začele teči šele z vložitvijo tožbe, saj začne pravdni postopek teči z vložitvijo tožbe (tako izrecno 185. člen ZPP 1977) in je bil namen tožbe doseči prav izpolnitev predmetnega zahtevka. 241. člen ZPP 1977 nalaga stranki, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, da prej navede, o čem naj priča. Takšno breme pomeni zgolj izvedbo bolj splošnega pravila iz drugega odstavka 7. člena in 219. člena ZPP 1977, po katerem je stvar stranke, da navede dejstva, in predlaga dokaze, s katerimi se dokazujejo po njej navedena dejstva. Če stranka ne navede dejstev, sodišče ne more niti presoditi, ali bi bilo dejstvo, o katerem bi lahko pričala priča, pomembno. Takšnega dokaza zato sodišče ne sme izvesti.

Toženka sama priznava, da ima tožnik pravico izbrati splošno krajevno pristojnost. Če ni izbral pristojnosti po kraju, v katerem je podružnica pravne osebe, je to stvar njegovega preudarka. Razlogi, ki jih navaja predlog v zvezi z večjimi stroški pravdanja, niso ne dejansko ne pravno pomembni. Za gospodarno pravdanje in ustrezno odločanje o pravdnih stroških obstajajo različni instituti civilnega procesnega prava. Tako ni podlage za smotrno delegacijo pristojnosti.

Zgolj zatrjevanja novih dejstev v pritožbi, ne da bi stranka za te svoje navedbe ponudila tudi ustrezne dokaze, ni mogoče upoštevati, čeprav je stari ZPP/77 dopuščal navajanje novot v pritožbenem postopku (benificium novorum).

Pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti odločiti, da je treba izvesti nove dokaze zaradi ugotovitve novih dejstev, relevantnih za odločitev po določbah zakona, prvič omenjenega v pritožbi, katerih glede na ugovore proti tožbenemu zahtevku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo treba ugotavljati. Pravna pravila o gradnji na tujem zemljišču urejajo samo pridobitev lastninske pravice, ne pa tudi pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Zato tožeča stranka na njihovi podlagi na spornem zemljišču ni mogla pridobiti pravice uporabe. Pravno zmotno je tudi odločanje, ki temelji na predpostavki, da sta lastninska pravica in pravica uporabe na družbeni lastnini tako podobni, da lahko imetnik pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini uveljavlja na isti stvari tudi lastninsko pravico sklicujoč se na institute, ki urejajo pridobivanje lastninske pravice izven predpisov o lastninjenju družbene lastnine.

Tožeča stranka je v svoji vlogi, ki je bila poslana na sodišče 15.05.2000, predlagala zaslišanje priče I. G. Ta je 30.05.2000 sodišču sporočila, da se glavne obravnave ne more udeležiti in je v dveh odstavkih kratko napisala, kaj ji je o stvari znano. Tožeča stranka je nato na glavni obravnavi dne 16.06.2000 umaknila predlog za zaslišanje priče I. G. in ni predlagala, naj sodišče prebere vsaj njeno pisno izjavo. Ker torej tožeča stranka ni predlagala dokaza s pisno izjavo, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, da tega dokaza ni izvedlo.

Opustitev obrazložitve o tem, zakaj ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu, ki mu zaradi njegove nedoločnosti o tem, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom dokazuje, ni moglo biti ugodeno, ne more predstavljati take pomanjkljivosti, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Gre za relativno bistveno kršitev postopka, če sodišče uporabi pri odločanju o stvari izvedensko mnenje, ki ga je pridobila stranka sama, nasprotna stranka pa se ni strinjala, da se mnenje uporabi kot izvedensko mnenje.

Pravilnosti obračunov in izračunov plač kot tožbene podlage ni mogoče izpodbijati s pavšalnimi ugovori. Ker je šteti obračun za zasebne listine, jih sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov, saj niso podvržene dokaznemu pomenu iz 1. odstavka 230. člena ZPP-77.

Tega, kar je toženka vedela že v postopku, ne more navajati v predlogu za obnovo postopka.

Stranka, ki nasprotuje tožbenemu zahtevku, je po določilih 219. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977) dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze.

Nezakonit je sklep direktorja o prenehanju delovnega razmerja po 3. tč. 1. odst. 100. člena ZDR (nedoseganje rezultatov dela), izdan neposredno po vrnitvi delavca na delo po več let trajajočem bolniškem staležu, ne da bi se izvedel postopek za ugotovitev delavčevega znanja in zmožnosti oz. ugotovitev pričakovanih rezultatov dela, v katerem bi se spremljali rezultati dela za obdobje najmanj 30 dni.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikala, da bi blago prejela. Ker je navedla tim. negativno dejstvo, za katerega po naravi stvari dokazov ne more predložiti, je po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu tožeča stranka tista, ki mora dokazati, da je blago izročila toženi stranki.