VSRS Sodba in sklep I Ips 213/2002 in I Ips 182/2006

I. Zahteva zagovornikov obsojenega R.A. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.3.2001, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.9.2001, se zavrže.

II. Zahteva zagovornikov obsojenega R.A. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.12.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.4.2002, se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.3.2001 obsojenega R.A. spoznalo za krivega pod točko I nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ, pod točko II pa nadaljevanega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 3. odstavku 183. člena KZ določilo kazen sedem let zapora, za drugo po 1. odstavku 180. člena KZ osem let zapora, mu po 110. členu KZ preklicalo pogojni odpust po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 14.4.1992, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.7.1992, v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije z dne 25.11.1998, pri čemer je kot določeno kazen štelo še neprestano kazen dveh let, enajstih mesecev in sedemnajstih dni ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena in po 1. odstavku 48. člena KZ izreklo enotno kazen petnajst let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 8.7.2000 od 00.20 ure dalje. Po 40. členu KZ je obsojencu izreklo kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Oškodovanko E.E. je po 2. odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obsojenec po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT, plačila ostalih stroškov iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP pa ga je po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo. Pod točko II je po 1. točki 357. člena ZKP zoper obsojenega R.A. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena ZKP ter po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z zavrnilnim delom sodbe, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 4.9.2001 deloma ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo glede kaznivega dejanja pod točko I obsodilnega dela sodbe v celoti ter v odločbah o kazni za kaznivo dejanje pod točko II, o enotni kazni, o preklicu pogojnega odpusta, o stranskih kazni, o vštetju pripora in o stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih (a izpodbijanih) delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.12.2001 obsojenega R.A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ, mu na podlagi iste zakonske določbe določilo kazen šest let in šest mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ po že citirani sodbi, po 1. odstavku 180. člena KZ kazen osem let zapora, mu na podlagi 1. in 4. odstavka 110. člena KZ na enak način kot v prvi razveljavljeni sodbi preklicalo pogojni odpust ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena v zvezi z 2. odstavkom 48. člena KZ izreklo enotno kazen petnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 8.7.2000 od 00.20 ure dalje. Po 40. členu KZ je obsojencu izreklo kazen izgona tujca iz države za dobo petih let, plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ga je po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter potrebni izdatki in nagrada oškodovankine pooblaščenke bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.4.2002 zavrnilo pritožbi obsojenega R.A. in njegovih zagovornikov kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov pritožbenega postopka pa ga je oprostilo.

Zoper del sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.9.2001, v katerem je bila zavrnjena pritožba zagovornikov in v nespremenjenih delih potrjena sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.3.2001, so obsojenčevi zagovorniki, Odvetniška družba V.-H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 420. člena ZKP, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca glede navedenih dejanj oprosti obtožbe, podrejeno pa da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločitev Višjemu sodišču v Ljubljani, oziroma razveljavi sodbi obeh sodišč in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Zagovorniki obsojenega R.A., Odvetniška družba K.-M., so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.12.2001, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.4.2002. Pravnomočno sodbo izpodbijajo iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe in v skladu s tem odloči o stroških kazenskega postopka, podrejeno pa da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, vloženo zoper pravnomočno sodbo, navaja, da ta ni utemeljena. Po njenem mnenju zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložniki pa jo izpodbijajo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti Odvetniške družbe V.-H. ni dovoljena, zahteva Odvetniške družbe K.-M. pa ni utemeljena.

Ad 1 Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema od tega pravila je predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev tega izrednega pravnega sredstva tudi med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, zoper nekatere sklepe o priporu.

Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.9.2001 je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 12.3.2001 glede kaznivega dejanja pod točko I obsodilnega dela sodbe razveljavljena v celoti glede kaznivega dejanja pod točko II v odločbi o kazni, pritožbeno sodišče pa je razveljavilo tudi odločbo o enotni kazni, o preklicu pogojnega odpusta, o stranski kazni, o vštetju pripora, o stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Četudi je v sodbi navedeno, da se pritožba obsojenčevih takratnih zagovornikov zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje, pa je iz drugostopenjske odločbe razvidno, da kazenski postopek niti za eno od kaznivih dejanj iz obsodilnega dela prvostopenjske sodbe ni bil pravnomočno končan in tudi sodna odločba, razen v zavrnilnem delu, ni postala pravnomočna.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da procesni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeni odločbi niso podani in jo je zato na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo.

Ad 2 Zahteva, ki so jo vložili obsojenčevi zagovorniki zoper pravnomočno sodbo, se vsebinsko (popolnoma) prekriva z razlogi, ki so jih uveljavljali že s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo in se je sodišče druge stopnje glede teh očitkov že opredelilo. Tako vložniki celo v zahtevi navajajo, da je sodišče storilo več napak, ki bodo s to "pritožbo" natančno obrazložene.

Zagovornikom obsojenega R.A. ni mogoče pritrditi, ko glede kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (očitno po 4. točki 372. člena ZKP), ker da je bil glede tega kaznivega dejanja uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Vložniki sicer pravilno navajajo, katera dva pogoja morata biti podana, da bi bilo mogoče ravnanje storilca pravno opredeliti po 3. odstavku 183. člena KZ, nato pa zatrjujejo, da mladoletna E.E. obsojencu ni bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. To stališče utemeljujejo z navedbami, da je bil obsojenec od 4.5.1992 dalje na prestajanju desetletne zaporne kazni in bil vse do 12.9.1993, ko je imel prvi izhod, odsoten od doma. Poudarjajo, da mu zato oškodovanka ni bila zaupana v vzgojo, varstvo ali oskrbo, saj teh dolžnosti med prestajanjem zaporne kazni ni mogel izpolnjevati. Da je tako, je po mnenju vložnikov razvidno tudi iz dejstva, da je bila oškodovanka dodeljena rejniški družini D. in E.A.

Enake očitke v pritožbi obsojenčevih zagovornikov je utemeljeno zavrnilo že drugostopenjsko sodišče (1. odstavek na 4. strani sodbe), ko je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bila oškodovanka, četudi je bila med obsojenčevim prestajanjem zaporne kazni oddana v rejniško družino njegovega brata, obsojencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, saj mu niso bile nikoli odvzete roditeljske pravice in dolžnosti ter je to razvidno iz podatka pristojne socialne službe. Sklicevalo se je tudi na obsojenčeve navedbe na glavni obravnavi, ko je govoril tudi o starševskih dolžnosti do oškodovanke. Glede na navedeno je očitno, da obsojenčevi zagovorniki v zahtevi ponujajo drugačno dokazno oceno okoliščin, na podlagi katerih je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bila oškodovanka E.E. obsojencu zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Ni pa mogoče te kršitve uveljavljati z izhodišča lastne presoje odločilnih dejstev, ki se razlikuje od sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato vložniki v tem delu po vsebini uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložniki pravilno razlagajo zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, vendar pa kršitev kazenskega zakona (očitno tisto po 1. točki 372. člena ZKP) utemeljujejo s sklicevanjem na svoje videnje dejanskega stanja. Navajajo namreč, da je podan resen dvom o tem, ali so oškodovankine navedbe, da je obsojenec z njo spolno občeval resnične, da je svoje izpovedbe večkrat spreminjala, da se iz njih ne da "izluščiti", da je obsojeni R.A. zoper oškodovanko sploh kdaj uporabil kakršnokoli silo ali grožnjo, s katero je zlomil njen odpor, saj o slednjem niti ni mogoče govoriti, ker da mu ga oškodovanka ni niti nudila na način "kot ga ima v mislih osnovno kaznivo dejanje posilstva iz 1. odstavka 180. člena KZ". Prav tako s trditvami, da v stanovanju D. in E.A. obsojenec ni mogel storiti kaznivega dejanja na način kot ga je opisovala oškodovanka, ne da bi stanovalci to zaznali, da ni mogoče, da obsojenčeva partnerica v P. (E.T., poročena O. - pripomba Vrhovnega sodišča) ob izvršenem dejanju obsojenca nad oškodovanko ne bi ničesar opazila in ukrepala, da je nerazumno, da bi odrasel moški, četudi bi se odločil spolno občevati z oškodovanko, to storil proti njeni volji in v navzočnosti mlajše hčerke C., sorodnikov v sosednji sobi, v P. pa ob prisotnosti partnerice, vložniki zavračajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje zahteva izpodbija tudi ko pravi, da je neverjetno, da nihče ne bi opazil oškodovankinih strganih oblačil, če bi držale njene navedbe, da jih je ob vsakem spolnem odnosu z nje obsojenec trgal na silo. Enako velja za nadaljnje navedbe, da se je oškodovanka obsojencu maščevala v dogovoru z materjo R.G., sicer obsojenčevo bivšo ženo, tudi zato, ker da ni našla izhoda iz zagate, v kateri se je znašla, ker je pobegnila od doma in tam pustila brez varstva sestrico C., ki bi jo morala v obsojenčevi odsotnosti paziti. Tudi s podrobnim razčlenjevanjem oškodovankinih navedb, z izpostavljanjem razlik in vrzeli, ki jih je po mnenju vložnikov v njih zaznati, ti ponujajo drugačno presojo verodostojnosti in s tem tudi dokazne vrednosti oškodovankine izpovedbe. Svoj pogled na dejansko stanje zahteva utemeljuje s sklicevanjem na navedbe "nevtralnih" prič E.A., D.A., K.V., N.Đ., J.H., F.A. ter delavk Centra za socialno delo H.G. in M.P. Hkrati pa vložniki poudarjajo, da se v pravnomočni sodbi ugotovljena odločilna dejstva opirajo na izpovedbo oškodovanke, deloma pa pričevanje R.S. ter mnenje sodne izvedenke prof. dr. M.Ž., vendar da so na trhlih nogah, posebej zato, ker je tudi izvedenka izhajala iz vnaprejšnje domneve, da je obsojenec storil očitana kazniva dejanja. S temi trditvami obsojenčevi zagovorniki ne uveljavljajo kršitev zakona, ampak izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako je treba zavrniti očitke vložnikov, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenčevih zagovornikov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in s tem storilo kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Višje sodišče je v prvem sojenju prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu pod točko I, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ, razveljavilo le glede dejanja opisanega pod 3. alinejo, v ponovljenem sojenju pa je državna tožilka v tem obsegu obtožbo umaknila. O pravilnosti in zakonitosti sodbe glede dejanj pod prvima dvema alinejama pa ni imelo pomislekov, prav tako ne glede nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 180. člena KZ pod točko II, saj je prvostopenjsko sodbo v tem delu razveljavilo le v odločbi o kazni. Zato je pri presoji ali je podana zatrjevana kršitev pravic obrambe potrebno upoštevati argumentacijo, navedeno v vseh štirih sodbah.

Dokazni predlog za postavitev izvedenca seksologa je sodišče zavrnilo z argumentacijo, da pri obsojencu in oškodovanki ni bilo zaznati nobenih nenormalnosti v samih spolnih odnosih, ki bi narekovale odreditev takega dokaza. Zahteva navaja, da je izvedba tega dokaza nujna, da bi ta izvedenec po pregledu celotnega kazenskega spisa in "nevplivno" od dosedanjega poteka postopka, podal mnenje ali so bila dejanja, kot jih opisuje oškodovanka sploh storjena in če so, na kakšen način. Na vprašanja, ki jih problematizira zahteva, mora v skladu z načelom proste presoje dokazov odgovoriti sodišče, ne pa izvedenec. Sodišče je prvem sojenju tudi pojasnilo, zakaj ni potrebno zaslišati tistih prič, ki so pripovedovale o tem, kar so izvedele bodisi od družine obsojenca ali pa celo njega samega, ter da gre za posredne priče.

Kar pa zadeva očitke, da se je sodišče v ponovnem sojenju postavilo na stališče, da zaslišanje prič A.D., U.Ž., M.K., M.B., N.F. in M.S. ni potrebno in da razlogov o tem ni navedlo, pa je treba ugotoviti, da je zaslišanje teh prič obramba predlagala v ponovljenem postopku, nanašalo pa se je na kazniva dejanja, za katera je sodišče že v prvem postopku ugotovilo, da so obsojencu zanesljivo dokazana in glede katerih, razen okoliščin pomembnih pri izbiri in odmeri kazni, dokazovanje in s tem poseganje v dejansko stanje ni bilo več mogoče.

Vložniki zgolj naštevajo dokazne predloge obrambe, ki jim sodišče ni ugodilo, ne pojasnijo pa, katera dejstva naj bi se z njimi dokazovala. S tem zato ne izkazujejo materialnopravne relevantnosti dokazov in verjetnosti, da bo z njimi mogoče relevantna dejstva sploh mogoče dokazati. Na ta način tudi ne zadostijo zahtevi iz 1. odstavka 424. člena ZKP, da mora biti vsaka kršitev določno obrazložena, saj v nasprotnem njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Zato je treba trditve v zahtevi, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, zavrniti kot neutemeljene.

Kolikor pa vložniki navajajo, da je obsojencu izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen, ter da občutno presega okvire izrečenih kazni po sodni praksi naših sodišč, izpodbijajo primernost kazenske sankcije in s tem uveljavljajo razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. S temi trditvami sicer zelo oddaljeno nakazujejo, da je sodišče pri izreku o kazni ravnalo samovoljno, vendar te navedbe ne konkretizirajo in je zato ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo sklicujejo zagovorniki obsojenega R.A. niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenega R.A., glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.